V zanki političnega konformizma

Nepreklicni odstop finančnega ministra po tednu dni ni več udarna tema te vlade, ostaja pa njena osrednja težava. Mramor je bil močan in vpliven minister v šibki in slabi vladi. Priklonil se je nemškemu modelu fiskalne konsolidacije in sporni bančni sanaciji, privolil je v problematično delovanje SDH. Vse troje mu je prineslo evropski naziv finančnega ministra leta. Bil je dober računovodja državnih financ, toda slab politični ekonomist. Bolj se je znašel na evropskem parketu kot doma. Dejansko Mramorjevi dosežki tičijo tam, kjer jih ni pričakoval ne on ne drugi. Večine zaslug za fiskalni in finančni obrat si ne more pripisati, največji dosežek je v kritiki uporabe fiskalnih pravil evropske komisije. Ponudil je prvo strokovno in politično obrambo ekonomske suverenosti države. Žal tega političnega kapitala ni želel ali zmogel uporabiti.

Julijske volitve 2014 so prinesle spektakularno politično zmago fantomske Cerarjeve stranke, začel se je lov na finančnega ministra. Mramor je zaradi spleta okoliščin poleti 2014 stal na začetku udobnega akademskega sobotnega leta, zato je pristal na sodelovanje. Veljal je za največjega strokovnjaka te vlade, ob Cerarju je pomenil njen osrednji intelektualni kapital. Toda Cerarjeva vlada ni bila podobna Ropovi, v kateri je prvič postal minister. Vse je bilo drugače. EU ni več obljubljena dežela, Cerar je nedorasel premier in tudi SMC ni bila LDS. Ni postal ekonomski ideolog vlade in motor reformnih sprememb. Vloga političnega ekonomista mu nikoli ni ustrezala, ne strokovno ne politično. Raje je ostal v zavetju finančnega ministrstva, proračunskega računovodstva in zakulisnih političnih igric.

Zalomilo se mu je dvakrat. Prvič, svojo politično moč bi moral kot nestrankarski minister te vlade pridobivati v javnem diskurzu. Finančni minister s takšnim pedigrejem mora stopiti v politično areno odločno in avtoritativno, vizionarsko in strokovno. Njegov idol, nemški finančni minister Schäuble, je takšen kaliber, tudi mimo vloge v CDU. Identiteto gradiš na razlikovanju in upornosti. Toda do evropske komisije je ostal servilen, na domačem parketu pa politično brezbarven. Ker ga SMC ni posvojila, on sam pa tudi ni verjel v njena čudesa, bi moral okoli sebe zgraditi lastno politično identiteto. Politično moč bi lahko zunaj strankokracije dobil samo v širši javnosti. Toda popularnost in populizem finančnih ministrov veljata za redkost, ki se po navadi ne izide, kot je dokazal Varufakis, Mramorjev največji antipod.

Druga napaka je zanj usodnejša, ker gre za strokovne zablode, bolj političnoekonomske kot finančne. Dejstvo je, da so se razmere v javnih financah v zadnjih dveh letih izboljšale, ni več spornega presežnega primanjkljaja, zato je Slovenija leta 2016 zapustila zloglasni korektivni del Pakta za stabilnost in rast (PRS). Toda ti dosežki so bolj rezultat višje gospodarske rasti in evropske finančne stabilizacije na trgu obveznic kot pa ekonomskih ukrepov in reform te vlade. Mramorjev proračunski načrt je bil politično preprost in ekonomsko logičen. Zmerno rast prihodkov poganja gospodarska rast, odhodke je zadržal na doseženi ravni, vse prerazdelitve pa so igra z ničelno vsoto, ko eden pridobi, kar drugi izgubi. Težava tega pristopa je, da nakopičena strukturna neravnotežja ostajajo, začasne politike postajajo trajne, ukrepi pa nedorečeni. Zato je vladna konsolidacija javnih financ dolgoročno nevzdržna in politično tvegana. Odložena strukturna neskladja in reforme so postali zaščitni znak te vlade. To je zanka političnega konformizma, v katerega sta se ujela tako Mramor kot Cerar.

Ujeti morate pravi čas za prave reči. Mramor je tokrat dobro ocenil položaj. Odstopil je pravočasno.

Mramor je ostal neomajen zagovornik sporne sanacije bank, z banalno izjavo o »spomeničkih« za njegove avtorje se je zapisal v anale intelektualne banalnosti. Podobno velja za njegove tirade o Grkih ob dolžniški krizi in druge izjave, ki so razblinile lik univerzitetnega profesorja v političnih vrstah. Zaveda se sporne evropske razdružitve monetarne in fiskalne politike, toda vedno znova govori o enotnosti EU in celovitosti ukrepanj. Oboje je politična utopija, četudi pod varnim nemškim okriljem. Od tod tudi zapleti s fiskalnimi pravili in fiskalnim svetom. Formulacija »zlatega pravila« v ustavi in zakonodaji je resna strokovna zmota, zakonska rešitev fiskalnega sveta pa velika politična neumnost. Fiskalna pravila ne morejo nadomestiti institucionalnih pomanjkljivosti, fiskalni sveti niso panaceja za depolitizacijo politike. Oboje se je hitro vrnilo kot bumerang.

Evropski izračuni in interpretacije strukturnega primanjkljaja so zabloda nevzdržnega neoliberalnega planiranja. Srednjeročni fiskalni cilji in kazalniki so prišli navzkriž z domačimi ukrepi. Mramorju se je na pragu zrušila evropska hiša iz kart. Če želimo strukturni primanjkljaj do leta 2020 spraviti na nič, potem je treba vedeti, kaj optimalizirati, razvojni cikel, dvoletni proračun ali srednjeročne evropske usmeritve. Vsega trojega žal ne morete imeti, nebuloze preventivnega dela PSR so zato nevzdržne, kar so za kratek čas opazili celo na ministrstvu za finance. Podobno je v kali propadel prvi poizkus imenovanja fiskalnega sveta, ki je preprosto zasnovan tako, da ne more delovati. Tudi davčna reforma ostaja brez pravih sprememb, prihaja prepozno in nima razvojne moči. Korporativno upravljanje, tako v SDH kot »slabi banki«, je improvizacija in polomija. Zato je za vlado in Mramorja privatizacija edina rešitev. Ideja financiranja drugega tira velja za zadnji primer teh zablod.

Za Mramorja je nižji javni dolg prvo merilo ekonomskih ukrepov in zadnje merilo suverenosti. Kot finančni minister se je politično zavezal predvsem rezultatom, kot ekonomist je pozabil, da ima vse svojo ceno. Čas igra tu ključno političnoekonomsko vlogo. Ujeti morate pravi čas za prave reči. Mramor je tokrat dobro ocenil položaj. Odstopil je pravočasno.