Za »headbangerje« in atmosferike

Čeprav je čas festivalov na prostem in s tem čas, ko koncertni organizatorji v strahu, da bendi zaradi počitnic ne bi igrali sami sebi, raje ne prirejajo dvoranskih koncertov, je irski postrockovski kvartet God is an Astronaut prejšnji četrtek (spet) solidno napolnil veliko dvorano ljubljanskega Centra urbane kulture Kino Šiška. In to kljub temu, da se je že pred petnajstimi leti – ko se je zasedba šele oblikovala – zdelo, da so postrocku, kot smo ga poznali v devetdesetih, štete zadnje ure. Enega od razlogov za spodoben obisk koncerta lahko gotovo pripišemo temu, da se je melanholičnim kitarskim muzikam na domačih odrih vedno dobro pisalo. Še pomembnejši pa je ta, da Irci svoje priljubljenosti niso dosegli s prodanostjo, pač pa s predanostjo. Ja, raje kot s tržnimi triki se ukvarjajo z glasbo. Da ta formula očitno deluje, je jasno že iz njihove zahvale, v kateri so poudarili, da ob vsakem koncertu v Šiški (bilo jih je že kar nekaj) naletijo na boljši odziv.

Zasedba God is an Astronaut svojo glasbo objavlja skoraj izključno v samozaložbi. Posamezen album pripravljajo tudi po dve leti in več. Za nameček pa se zdi, da so še ves čas na turnejah, s katerimi so (večkrat) obredli praktično ves svet. In feni znajo ta njihov nekonformizem očitno lepo nagraditi. Resda je njihova fenovska baza manjša kot pri najbolj priljubljenih postrockovskih zasedbah, kot so Sigur Rós, Mogwai in Godspeed You! Black Emperor, toda ta je trdna in še vedno raste. Za bend, ki deluje mimo običajnega piarovskega ustroja, je to nedvomno velik podvig. Zadovoljstvo pa najbrž še toliko večje, ker jim je to uspeva skoraj izključno z glasbo. Čeprav se sami izogibajo žanrskim opredelitvam, jih imajo poznavalci, skupaj s prej omenjenimi zasedbami, za ene najpomembnejših predstavnikov postrocka zadnjih petnajstih let. Kar pa ne pomeni, da ne kršijo njegovih pravil.

Najočitnejša »kršitev« teh pravil oziroma stereotipov se skriva že v dolžini njihovih skladb. Večina postrockerjev atmosferične vrhunce postavlja z epskim zvočnim plastenjem, bend God is an Astronaut pa prisega na krajšo formo skladb. Tako sicer umanjka tista prepoznavna zvočna katarza, toda po drugi strani si zasedba s tem razpre maneverski prostor za raznožanrske kitarske pritikline. To je bilo lepo vidno tudi na tokratnem koncertu, osredinjenem okoli izbora skladb z zadnje plošče Helios | Erebus, v katerih je večji poudarek na trših, deloma že metalskih rifih. Če smo leta 2012, ob zadnjem nastopu Godspeed You! Black Emperor v isti dvorani, lebdeli nekje pod njenim stropom, so tokrat na svoj račun prišli »headbangerji«, tisti, ki z glavami radi migajo gor in dol, na drugi strani pa zaradi izbora starejših skladb tudi tisti, ki jim je bliže kitarska atmosferičnost.

Ja, God is an Astronaut niso najatraktivnejši rockovski bend na svetu, toda zaradi svojih strategij, brezkompromisnosti in predanega ustvarjanja, si nedvomno zaslužijo spoštovanje. Odgovor na to, ali bi jim s podporo kakšne večje založbe uspelo narediti še kakšen korak naprej, pa bomo morda dobili že ob njihovem naslednjem obisku.