Michael Kiwanuka: Love & Hate

+ + + +

Današnja popularna glasba, ki jo kljub vsesplošni globalizaciji še vedno narekujejo velike, večinoma angloameriške multinacionalke, se že nekaj časa vrti v začaranem krogu. O tem pričajo že prevladujoči glasbeni žanri in slogi, pa tudi hiperprodukcija, po kateri segajo glasbeni izvajalci, da bi poslušalcem lahko neprestano ponujali kaj novega. Tako zlasti v t. i. mainstreamu ni redko, da odlični glasbeniki ob podpori piarovcev in glasbenih medijev pravzaprav izgubljajo izvirnost in poetiko.

Dober primer tega je Michael Kiwanuka, temnopolti Britanec ugandskega rodu, ki se je pred štirimi leti svetovni javnosti predstavil z obetavnim prvencem Home Again, na katerem se je izkazal za dobrega tekstopisca z brezčasnim, značilnim vokalom, glasbeni mediji pa so njegovo mešanico soula, folka, funka in deloma tudi afrobeata primerjali z izdelki Billa Withersa, Ottisa Reddinga ali celo Vana Morrisona. In zdaj, po štirih letih, se Kiwanuka vrača z novim albumom, ki ga bo najverjetneje ustoličil kot novega, sodobnega kralja soula, saj mu kritiki v tem poletnem času namenjajo izjemno pozornost, pa tudi številne hvalospeve.

Love & Hate je eden tistih albumov, ki očitno prihajajo ob pravem času, ko je svet poln neljubih dogodkov (ti sicer niso nič novega v zgodovini človeštva), vendar v sebi nosi univerzalno sporočilnost. Album namreč zaznamujejo teme, kot so ljubezen v različnih pojavnih oblikah, sovraštvo in rasizem, in Kiwanuka jih predstavi iz svojega, osebnega zornega kota, pri tem pa mu precej pomagajo tudi »spolirani« produkcijski postopki slovitega Danger Mousa.

Da je z novo ploščo naredil velik premik naprej od preprostejšega prvenca, je opazno že v otvoritveni skladbi, desetminutni Cold Little Heart, ki šele po petminutni instrumentalni uverturi, igri godal, spremljevalnih ženskih vokalov in kitar, pride do strukture klasičnega pop komada s pojavitvijo Kiwanukovega prepoznavnega glasu. Podobno obetavne so tudi druge skladbe, denimo afriško obarvana Black Man In a White World, naslovna, soulovsko obarvana Love & Hate, ki neverjetno prikliče v spomin Inner City Blues Marvina Gaya, ali pa zaključna, bluesovsko obarvana The Final Frame.

A čeprav se Michael Kiwanuka z albumom Love & Hate nedvomno izkaže kot zrel tekstopisec, dober kitarist in vokalist, se vseeno prepogosto ozira v slavno preteklost soula. To mu sicer prinaša primerjave s številnimi soulovskimi legendami, a celoten album strukturno (pa tudi na besedilni ravni) spominja na mojstrovino What’s Going On Marvina Gaya, ki jo je v številnih pogledih težko preseči, tudi če gre za izredno nadarjenega in izvirnega izvajalca, kakršen je Kiwanuka. Dobro recikliranje starih postopkov.