Zdravko Počivalšek

»Zakaj se država odloča za dražji način grajenja drugega tira? Enostavno, ker nimamo denarja.«

Zdravko Počivalšek je energičen gospodarstvenik in pragmatičen minister – med intervjujem so morali njegovi sodelavci dvakrat povečati moč klime. Po izobrazbi je agronom, zadnjih 15 let je delal v turizmu, bil je na čelu Term Olimia v Podčetrtku, kjer si je leta 2010 prislužil naziv menedžer leta. V vladi sicer predstavlja interese gospodarstva, ki pa jih razume precej široko. Če je potrebno, je tudi proti privatizaciji Telekoma, Žita ali za državni prevzem hotelske divizije Sava. Ta mesec je celo postal prvi sindikalist v državi, ko se je zavzel za pravice delavcev v Luki Koper.

Ta mesec ste morali na zaprosilo predsednika vlade umirjati razmere v Luki Koper. Mislite, da strahovi delavcev niso upravičeni?

V dogajanje se m se vmešal, ko so posledice, ki so nastale v Luki Koper, zaradi blokade začele vplivati na celotno gospodarstvo. Luka Koper je pomembno slovensko podjetje. Zahteva kritičen in odgovoren pristop vseh strani, na prvem mestu vlade kot večinske lastnice. Pri raziskovanju razmer pa smo prišli do mnogih novih informacij. Iz informacij, ki so bile objavljene tudi v medijih, izhaja, da naj bi na eni strani v Luki Koper, ki ima več kot 160 milijonov evrov prometa, bili zaposleni delavci, ki dobijo za plače nekaj nad 40 milijonov evrov, na drugi strani pa približno enako število delavcev, ki so zaposleni prek posrednikov in za svoje delo dobijo samo 20 milijonov. To me je šokiralo. Šokiral me je odnos do delavcev v Luki. Zakaj se vsi dušebrižniki, ki jih domnevno tako skrbi zanje, ne vprašajo, kakšno je ozadje vsega tega?

Ampak to vemo že leta. In ta način izkoriščanja delavcev poznamo tudi v drugih panogah. Imamo občutek, da zdaj tudi vi to plat izpostavljate zaradi napada na vodstvo Luke, ne pa primarno zaradi zaščite zaposlenih.

Ni res. Predvsem bi si želel dobiti natančne odgovore na ta vprašanja in pojasnila o tem, ali to drži. Nobene želje nimam, da bi se kdorkoli diskreditiral. Je pa dejstvo, da gre, če to drži, za enormen obseg kršitev. In to me v resnici skrbi.

Zaposlene in sindikate pa skrbi, da bo še huje, če boste Luko Koper privatizirali.

Počasi, počasi. Če bi poznali, kako naša vlada deluje in razmišlja, privatizacije ne bi niti omenjali. Ker o čem takem nihče od nas niti ne razmišlja. Vlada se je odločila, da bo drugi tir zgrajen. Pri tem smo izbirali med alternativama: da ga gradimo sami ali da ga gradimo s pomočjo partnerjev. Ker smo se zavezali k javnofinančni vzdržnosti, sami drugega tira ne moremo zgraditi. Ta zaveza je bila sprejeta v državnem zboru. Očita se nam, da z drugim tirom ne mislimo resno – to ni res. Ustanovili smo že projektno podjetje, ki ga bomo do konca naslednjega leta dokapitalizirali z 200 milijoni evrov. In v to podjetje bomo povabili zunanje partnerje. Pri tem je pomembno, da vsak dela svoje. Luka Koper naj se ukvarja s pretovorom, vlada pa mora graditi drugi tir. Vi imate vso pravico kritizirati vlado, da je pot do drugega tira napačna, da vlada dela prepočasi, to vse sprejemam. Da je za drugi tir odgovorna Luka Koper, pa se mi zdi preveč. S tem se Luka Koper nima kaj ukvarjati. Nadzorni svet Luke Koper je odgovoren za to, da skozi nadzor lahko da jasna pojasnila, kako oziroma koliko so plačani delavci v Luki Koper.

Ampak Luka Koper se z drugim tirom ukvarja ves čas, prvega so si celo sami zgradili.

To ne drži. Prvi tir je zgradila država.

Luka ga je plačala, ponavljajo, in pa še, da je bil odnos države do njih že od nekdaj mačehovski.

Prvi tir je zgradila država. Tedaj še bolj kot danes. Takrat so se vsi odločili, da bodo tir naredili, in so ga. Kako, niti ni bilo tako pomembno.

Večkrat ste povedali, da je lahko tudi država dobra lastnica podjetij …

… večkrat sem rekel, da je država lahko tudi dobra lastnica, a da je vse odvisno od ljudi. Zato so nekatera podjetja v državni lasti izredno pozitivne zgodbe, so pa tudi primeri katastrofalnih zgodb državnega lastništva.

Šokiral me je odnos do delavcev v luki. Zakaj se vsi dušebrižniki, ki jih domnevno tako skrbi za njih, ne vprašajo, kakšno je ozadje vsega tega?

Ekonomisti ves čas ponavljajo, da je najceneje, če velike infrastrukturne projekte gradi država. Švica pravkar gradi železnico z državnim financiranjem, Avstrija gradi svojo južno progo z državnim financiranjem. Zakaj v Sloveniji vztrajate pri gradnji drugega tira pri javno- zasebnem partnerstvu, ki je najdražje?

Verjetno bi si tudi vi radi kupili izredno dober avto, drži?

Absolutno.

Lahko se tudi malce zadolžite, za recimo malce boljši avto, ampak za res drag avto vam banke kredita več ne bodo dale. Zato morate najti drug način. Tako je pri drugem tiru. Zakaj se država odloča za dražji način grajenja drugega tira? Enostavno, ker nimamo denarja. Če kupiš nekaj na kredit, je dražje, ali ni res? In če ne moreš več dobiti normalnega kredita v banki, je zadolžitev še dražja. Tako enostavno je to. Tu sploh ni debate. Mi milijarde in pol pri obstoječem javnofinančnem stanju nimamo. Zato iščemo druge načine, da to zgradimo. Sicer pa bi me bilo še bolj strah, če bi denar za drugi tir v proračunu imeli.

Zakaj?

Zaradi izkušenj iz TEŠ 6. V primeru drugega tira pa te skrbi ni. Denarja ni. Zato ne dvomim, da bo ta način, v katerega gremo sedaj, torej ustanovitev državnega podjetja in iskanje partnerjev, držav ter podjetij, morda še celo racionalnejši od prve, najlažje poti, če bi država gradila sama. V teoriji se lahko država ceneje zadolži, potem pa se pojavijo druga tveganja, predvsem tveganje, da se z denarjem ne bo racionalno ravnalo.

Kako bo torej ta projekt na koncu uresničen? V manjšem delu bomo denar prispevali sami, ostalo pa bodo prispevale druge države in multinacionalke, ki bodo konkurirale Luki Koper?

Na bi rad napovedoval naslednjih korakov. Niti nisem neposredno zadolžen za to. Prepričan sem, da bomo v okviru podjetja za drugi tir ravnali prav. V drugi polovici tega leta bo nared projekt, javni razpis, prek katerega bomo v projekt povabili preostale partnerje. Mnogo držav je na različnih sestankih, na katerih sem bil osebno navzoč, izrazilo interes za sodelovanje. In to na več ravneh, kot recimo Madžarska, Avstrija, Slovaška in ne nazadnje Rusija. Počakajmo torej še nekaj mesecev, da vidimo, ali se bo ta interes za posel tudi uresničil.

Če vas res tako skrbi položaj delavcev, zakaj pa se na pomiritvenem sestanku ta mesec ob blokadi Luke niste hoteli srečati s celotnim vodstvom, torej tudi z delavskim direktorjem oziroma s predstavniki zaposlenih?

Takšni očitki pa me res žalijo. Na to vprašanje sem osebno občutljiv, ker sem imel vso svojo kariero odgovoren odnos do delavcev, vse od kmetijskega kombinata, kmetijske zadruge, ki sem jo ustanovil leta 1981 in je še danes eno boljših socialnih podjetij, do mlekarne Celeia in ne nazadnje Term Olimia. Povsod smo imeli delavske predstavnike v svetu, kjerkoli sem vodil podjetja, smo jim dali plače v skladu z zmožnostmi, vedno smo plačali vse prispevke in vedno sem imel maksimalno korekten odnos do zaposlenih. Zato me te insinuacije res žalijo.

Če bi poznali, kako naša vlada deluje in razmišlja, privatizacije ne bi niti omenjali. ker o čem takem nihče od nas niti ne razmišlja.

Zakaj se torej niste hoteli srečati s predstavniki delavcev?

Predsednik vlade me je prosil, naj preprečim nadaljnjo škodo za gospodarstvo, ki je nastajala z blokado Luke Koper, zato sem na sestanek k meni na ministrstvo povabil oba predsednika uprav, predsednika uprave Slovenskih železnic Dušana Mesa in predsednika uprave Luke Koper Dragomirja Matiča, ki sta najodgovornejši osebi v teh podjetjih. Želel sem se pogovoriti izključno o tem, kako se bo ukrepalo, da se škoda ne bi še nadaljevala. A iz Luke Koper je sem prišlo celotno vodstvo v petčlanski ekipi, tako da je bilo videti, kot da bomo imeli skupščino. Ne nazadnje, tudi Slovenske železnice imajo delavskega direktorja in veččlansko upravo. Kljub temu sem jih bil pripravljen sprejeti, če ne bi vpričo mene delavski direktor Luke Koper Matiču na hodniku pred mojo pisarno zabrusil, v povišanem tonu, da se on nima sam z mano kaj pogovarjati, da za kaj takega kot predsednik uprave nima mandata. Tedaj sem ocenil, da očitno pogovor ne bo mogoč.

Če se kot minister ne morem pogovoriti z dvema najbolj kompetentnima osebama, ob tem, da sem povabil konkretno njiju, potem je bolje, da takega sestanka ni. Naslednji dan sva se z gospodom Matičem sicer vendarle izjemno korektno pogovorila. Resnično edini cilj je bil, da se škoda ne nadaljuje. Zavedati se je treba, da se kot minister za gospodarski razvoj in tehnologijo ne morem in niti ne želim neposredno vtikati v delovanje Luke Koper. Določena pojasnila pa lahko od njih izjemoma zahtevam le tedaj, kadar poslovanje bodisi Luke Koper bodisi Slovenskih železnic iz kakršnihkoli razlogov lahko škodljivo vpliva na celotno gospodarstvo, tako slovensko kot tuje. In na ugled države.

Ampak izvorni strah je vendarle upravičen. To je strah, da imamo z vsakim nadaljnjim korakom vse manj pomembnih slovenskih podjetij. Ta mesec je recimo avstrijske lastnike dobil Aero. Bo šla Luka po isti poti? Ali vas ne skrbi, kam gre naše gospodarstvo? Vas ne skrbi, da v globaliziranem svetu slovenska podjetja počasi izginevajo?

Ne, se s tem ne strinjam in me to ne skrbi. V resnici Slovenija živi od naših globaliziranih podjetij. Glavni generator naše gospodarske rasti je izvoz, 75 odstotkov naše rasti naredijo izvozniki, od 39,5 milijard BDP-ja so lani 31,5 milijarde naredili izvozniki, ki so samo lani zrasli za 5,2 odstotka. Naša glavna naloga je, da ustvarjamo boljše možnosti za ta sektor. Glede privatizacije pa – ključen razlog, da sem privolil v to, da postanem minister v tej vladi, je zaveza v koalicijski pogodbi: da se bo izvajala premišljena privatizacija. Preden sem prišel, sem vprašal, kaj to pomeni, kaj se s tem misli, oziroma povedal, kako si to predstavljam. In sicer je s tem mišljena privatizacija v korist države in v korist podjetja, ki se prodaja. To ves čas ponavljam. Privatizacija podjetij ne sme iti v korist tistih, ki podjetja prodajajo. To, prosim, podčrtajte.

Menite torej, da je so bile nekatere prodaje podjetij v osebnem interesu prodajalcev iz Slovenskega državnega holdinga (SDH), ne pa države?

Ne bi rad šel v podrobnosti, se pa lahko sami spomnite, kaj ste tudi v Mladini pisali recimo o privatizaciji brniškega letališča. To je samo en primer. Želim obračunati s tezo, da je edini cilj privatizacij čim večji iztržek države. Ja, je pomembno oziroma najpomembnejše, ampak če kdo kupi našo tovarno zato, da jo bo jutri zaprl, da je torej zgolj kupil trg, potem za kaj takšnega nisem zainteresiran. Kot prodajalec moram znati to ugotoviti in neko prodajo zapeljati v drugo smer. V Sloveniji pa smo v zadnjem času naredili nekaj potez, ob katerih me je groza. Niti ne morem do konca povedati, kaj si o njih mislim.

Mislim, da ste na enem mestu že izpostavili dva primera. Rekli ste, da je bila največja napaka storjena pri prodaji Mercatorja in Žita. Želite o tem govoriti?

Ja, to sem mislil povedati. Da se razumemo, to ni ideološko vprašanje, ampak logično. Gre za strukturni problem. Če komu prodaš našo prehrambno verigo, ki ima svojo predelavo, ne pa samo enega od podjetij, je to problem in ta problem raste. Pojavile se bodo težave v celotnem sektorju. In to se nam zdaj dogaja. Naši, slovenski dobavitelji, predvsem prehrambni, problem vse bolj čutijo in ga bodo drastično čutili še naprej, kljub nekakšnim zavezam, ki so jih dali kupci.

Imate konkretne podatke, da gre razvoj v negativno smer?  

Lahko bi vam tudi pokazal skrb zbujajoče pismo, ki sem ga dobil od slovenskih žitnih proizvajalcev, o stanju, v katerem so se znašli po tako imenovani privatizaciji Žita. Govorim o tako imenovani privatizaciji, ker je novi lastnik našega Žita posredno postala druga država, Hrvaška. Lahko, da me bo kdo kritiziral, ker izražam nestrinjanje z zadevami, ki so se zgodile v mandatu naše vlade. Toda tudi sam se čutim odgovornega za te odločitve in menim, da se kaj takšnega v prihodnosti ne bi smelo več zgoditi. Ampak zdaj bi se rad vrnil k vaši izvorni tezi o slabi perspektivi v EU.

Se ne strinjate, da nam članstvo v EU škodi?

To ne drži. Prvič, številke o izvozu govorijo zase, konkurenčnost se nam izboljšuje, mi rastemo. Veste, kje dobivam energijo za delo? V komunikaciji s podjetji. Dokler nisem prišel sem, sem mislil, da poznam vsa slovenske podjetja. A sem jih zdaj, kot minister, spoznal še več in še veliko boljša.

Slovenskih ali avstrijskih?

Počasi. Vsa, ki so v Sloveniji, so slovenska, tudi če so v tuji lasti. To so podjetja, ki se razvijajo, ki rastejo, in imamo jih toliko, da sem res optimist. Nedavno sem bil na največjem industrijskem sejmu v Hannovru, kjer je sodelovalo 17 slovenskih podjetij, od teh sem poznal štiri. Vsem se moram prikloniti zaradi uspešnosti, rezultatov. Imajo od 100 do 200 zaposlenih, izvažajo 90 odstotkov proizvodnje, vedo, kaj hočejo, našla so si svoj kos kruha na svetovnem trgu in to je naša moč, naš generator rasti. Naša naloga pa je, da ustvarjamo možnosti, da bodo lahko dobro delala. Na drugi strani pa imamo za več kot 10 milijard evrov vredna podjetja v državni lasti, ki še zdaleč nimajo osemodstotnega letnega donosa. Če je donos državnih podjetij nižji od obresti, ki jih plačujemo na naš dolg, je treba takšna podjetja takoj prodati. Če bi mi na 12 milijard evrov vredna podjetja v državni lasti imeli osemodstotni donos, kot izhaja iz zaveze v strategiji, bi bilo to za milijardo evrov dobička letno. Če bi od tega za okoli 20 odstotkov dobila država, bi bili rešene vse težave z vsemi ponavljajočimi se proračunskimi zahtevami.

Ste za to, da Telekom postane strateško podjetje?

Pri Telekomu je Cinven dal zavezujočo ponudbo, ki ji ni sledil. Sprva je torej treba ta postopek končati v našo korist. Sam pri sebi sem o tem veliko razmišljal. Ne vem še, kaj je končni odgovor glede prihodnosti Telekoma, mi pa v resnici seveda ni žal, da ni prišlo do prodaje, glede na pogoje, ki so bili na koncu na mizi. Mislim, da sem dovolj jasno povedal, kaj si o tem mislim.

Ste pa tudi v vladi ugotovili, da so vas prodajalci želeli zafrkniti, ali ne? Tudi vi ste nam na eno od novinarskih vprašanj odgovorili, da ste seznanjeni z informacijami, da sta bila Cinven in Deutsche Telekom dejansko povezana.

Pustimo to, o tem imam svoje mnenje.

V vaš delokrog sodijo tudi prostotrgovinski sporazumi. Lani je bila pri vas na obisku evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström, ki vas je hotela prepričati, da podprete sporazum TTIP in CETA. Kakšen občutek ste dobili – dela bruseljska birokracija res v interesu državljanov ali zastopa korporacije proti državljanom?

Slika ni črno-bela. Sprva se m bil tudi sam na neki način populistično kritičen do obeh sporazumov, pozorno sem spremljal pogajanja. Toda stvari se razvijajo. Še lani je bilo recimo nepredstavljivo, da bi na ministrstvu lahko imeli bralno sobo, v kateri bi lahko pregledovali dokumentacijo. K meni je recimo lani prišel veleposlanik najmočnejše države na svetu in me povabil, da bi prišel v njihovo sobo na veleposlaništvo brat sporazum TTIP.

Lahko bi vam pokazal skrb zbujajoče pismo, ki sem ga dobil od slovenskih žitnih proizvajalcev, o stanju, v katerem so se znašli po tako imenovani privatizaciji Žita.

Ste šli?

Seveda ne. Lepo sem se jim zahvalil za povabilo in jim odgovoril, da lahko pridem na kavo, ne morem pa priti k njim na veleposlaništvo brat sporazuma, ker ga mi želimo brati tukaj, v Sloveniji, ali pa ga ne bomo podprli. Isto stališče so imele tudi druge države EU. Ne slepim se, da je tukaj Slovenija kaj spremenila. Smo pa dosegli, da bralne sobe so in da lahko recimo poslanci preberejo vse, kar je potrebno. Ampak gremo naprej. Sporazum CETA vsebuje elemente, ki za nas niso sprejemljivi. Če bo v sporazumu ostal mehanizem alternativnega reševanja sporov, na podlagi katerega bodo naša sodišča izključena, besedila ne bomo sprejeli. Če parlament ne bo imel možnosti, da se izreče o sporazumu, ga tudi vlada ne bo potrdila. Isto stališče imajo Belgijci, Francozi in Nemci. Na koncu sem veliko bolj optimističen, kot sem bil na začetku. Tudi evropska komisija je naredila precej korakov nazaj. Še lani je bilo bogokletno govoriti o tem, da se bodo morali o sporazumu izreči parlamenti in da bi imeli v državah bralne sobe.

In Malmströmova, koga predstavlja?

Moram poudariti, da je zelo korektna. Je zelo liberalno usmerjena, v začetku je bila zelo velika podpornica obeh sporazumov, a se je tudi pri njej pogled razvijal. Danes veliko lažje komuniciramo.

Kaj pa vi, na eni strani poudarjate državne interese in interese državljanov, na drugi strani pa ste na več področjih na vašem ministrstvu šli v reforme, ki so očitno v prvi vrsti v interesu multinacionalk ali zasebnikov. Govorim o vaših reformah na področju trga naftnih derivatov, pogrebne dejavnosti in dostopa do tobačnih izdelkov. S čim začnemo?

Naftni derivati so izjemno pomembno področje našega ministrstva. Zakaj omenjate tobačni zakon?

Ker je bilo vaše ministrstvo v medresorskem usklajevanju glede zakona o omejevanju prodaje tobačnih izdelkov proti zvišanju trošarin na tobačne izdelke in proti novi embalaži, ki bi kadilce odvračala od nakupa tobačnih izdelkov.

Karkoli bodo naredili na ministrstvu za zdravje, jih bomo na koncu podprli, o tem sploh ne želim debatirati. To ni naše področje. Čeprav je nekako na tem področju ravnanje države dvolično. Po eni strani se omejuje kajenje, po drugi po želi dobiti čim več prihodkov, trošarin pri prodaji tobačni izdelkov. Vsekakor to za državni proračun ni nepomembno. Ampak pustimo to. Tudi glede pogrebne dejavnosti je zgodba malce bolj zapletena. Pravkar odhajam v parlament zagovarjat novelo zakona, ki smo jo na ministrstvu napisali.

Zakon o privatizaciji pogrebnih storitev?

Manipulirate. Saj dobro poznate zgodovino tega zakona. Imamo dva pola …

… žive in mrtve …

Tudi to je res. Ampak če govorim o samem področju, moramo združiti interese dveh skupin: na eni strani tistih, ki bi imeli pogrebno in pokopališko dejavnost kot popolnoma javno dejavnost. Pri tem stališču vztraja recimo mesto Ljubljana. Na drugi strani pa so obrtniki, ki jih zastopa Obrtna zbornica Slovenije, ki bi radi obe dejavnosti popolnoma sprivatizirali. Morda jih bom užalil, če rečem, da bi radi šli po scenariju filma Maratonci tečejo častni krog. Mi smo pri predlogu zakona poslušali obe strani, želeli smo pripraviti nekakšno zdravo rešitev, kompromis. Ta je sedaj v tem, da je pokopališka dejavnost opredeljena kot dejavnost v javnem interesu, pogrebna pa je lahko tržna. Z drugimi besedami, vse, kar je v zemlji, je javno, kar je nad zemljo, pa je trg. A ne slepite se, ko se oba pola prepirata, se ne prepira javni interes proti zasebnemu, ampak finančni interesi. Ta spopad se zdaj seli v parlament, ne glede na to, da je naš predlog dober, in sam sem zmerni optimist, da bo zakon tudi potrjen v parlamentu. Sedaj pa k nafti.

Da, zakaj vztrajate pri popolni liberalizaciji cen naftnih derivatov, kaj bodo od tega imeli potrošniki, podjetja že, kaj pa mi?

Že vprašanje ste postavili tako, da moram z vami polemizirati. Ne, mi ne vztrajamo pri popolni liberalizaciji, ampak pri postopni liberalizaciji cen. Zakaj?

Glede na analize ministrstva za finance bi deregulacija prinesla izključno višje cene in višje dobičke trgovcev ob hkratnem izpadu proračunskih prihodkov. Na to opozarja tudi Zveza potrošnikov.

Pustimo raziskave, izsledke raziskav lahko plačate. Resnica pa je nekje vmes. Rezultat obstoječe regulirane cenovne politike je oligopolni sistem, ki ščiti dva največja trgovca. Zaradi sistema, kot ga imamo sedaj, z našega trga odhajata Hofer in Shell. Ko bomo postopoma dosegli popolno liberalizacijo cen, bomo imeli pogoje za večjo konkurenco. Naš cilj je torej takšna liberalizacija cen, s katero bomo ta duopol razbili in povečali konkurenco.

Ampak saj imajo vsi ponudniki že zdaj možnost, da znižajo cene. Vlada določa samo najvišje cene. In vi pričakujete, da bo sprostitev tudi v interesu potrošnikov?

Strah, da bo karkoli narobe, je neupravičen iz naslednjih razlogov. V prvem koraku smo deregulirali dve področji, ki nista tako pomembni, to je trg z 98-oktanskim bencinom in kurilnim oljem. V drugem koraku želimo liberalizirati prodajo goriva na avtocestah. Strah je tukaj neupravičen, ker če bosta Petrol in OMV z maržami pretiravala, bodo domačini gorivo kupovali zunaj avtocest, tujci pa se bodo vozili skozi Slovenijo. In če se nič od tega ne bo zgodilo, bomo cene nemudoma ponovno omejili. Nobene nevarnosti ni. Če bo torej kdo zlorabil liberalizacijo, jim lahko to takoj preprečimo. Na ministrstvu gotovo nismo za to, da bi delali v korist teh dveh večjih naftnih trgovcev, ampak da zagotovimo možnosti za več konkurence. Nikakor se ne bo zgodilo, da bi se cene drastično zvišale.

Ne vem še, kaj je končni odgovor glede prihodnosti Telekoma, mi pa v resnici seveda ni žal, da ni prišlo do prodaje, glede na pogoje, ki so bili na koncu na mizi.

Zakaj sploh utrujati državljane še s tem, da bodo morali iskati po Sloveniji črpalke z najnižjo ceno?

Ker je treba kolače enakomerno razrezati. Ne sme biti prevelikega udara na javne finance. Dejstvo je, da so marže danes najnižje, da so naše trošarine razmeroma visoke znotraj Evropske unije in da je najugodnejši čas za deregulacije zdaj, ko imamo zgodovinsko najnižje cena nafte na svetovnem trgu. Spremljali smo tudi razmere v sosednjih državah, kjer so sprostili cene, in tam se ni zgodilo nič dramatičnega. Mislim, da bomo prvi korak naredili v naslednjih mesecih.

Glede na to da ste na ministrski položaj prišli iz Term Olimia, podpirate aktualno idejo, da bi pravico do pitne vode v Sloveniji zaščitili z ustavo?

Da. Voda je naša velika prednost, je nekaj, česar drugi nimajo v takšnih količinah, zato moramo z njo odgovorno ravnati ter jo primerno zaščiti in je ne privatizirati. Tako, da predlog podpiram. Sicer pa sebe nimam za strokovnjaka za termalni turizem, kot agronom se prepotentno ocenjujem kot nekdo, ki ve največ o živilskopredelovalni industriji v Sloveniji.

Kako so vas pravzaprav v SMC našli kot ministra? Je bil kdo iz stranke reden gost v vaših termah?

Ne vem. Vprašajte njih. Poklicali so me. Razmislil sem. Vzel sem si čas. Imel sem seveda veliko razlogov proti in nekaj razlogov za.

Na koncu ste zadovoljni?

Zdaj sem vendarle zadovoljen, da znam tu in tam kaj dobrega narediti. Ali seveda preprečiti, da se ne naredi kaj slabega.