Plonklistek za poletno branje 2016

Saj vem, prekarno ste zaposleni in spet vam nihče ne bo privoščil dopusta, med katerim bi dejansko lahko karkoli prebrali. A dovolite si za trenutek sanjati: Dubrovnik, plaža dva metra od lokacij, na katerih so posneli ključne trenutke nadaljevanke Igra prestolov, lična poletna brisača, neproblematične kopalke, senčnik pod ustreznim kotom, mobitel izklopljen, hladilna torba polna, ob vas pa kup knjig. Ne gre? Sanjarjenje je tisto, kar nas ohranja pri življenju. To je navsezadnje ena velikih dodanih vrednosti literature. Da zagotavlja pobeg in jo lahko uporabimo za pribežališče, ni res? Zato si lahko v predahu med enim podplačanim delom in drugim vseeno predstavljate, da vas topel pesek greje v hrbet, medtem ko vas prijetno hladi veter s prostranega morja. In čisto zares sežete po kakšni knjigi. Tu je nekaj predlogov.

Gillian Flynn: Temina

Nov dopust, nova Gillian Flynn. Če ste Ni je več in Ostrino že prežvečili, lahko letos za prispevek k temi sredi svetlobe poletja s sabo zvlečete Temino. Ni se dosti spremenilo, pred sabo imamo spet krimič, ki ga poganjata čustveno vprašljiva protagonistka in nelagodno ozračje ameriškega srednjega vzhoda, ki – podobno kot nam bližja Avstrija – uprizarja nelagodno mešanico domačnosti in groze. Saj veste – rože na oknih, sorodniki po kleteh. In Gillian Flynn še vedno ve, da je družina miniatura družbe in da na prerezu življenjskih usod nekaj skrbno izbranih likov najlažje raziščemo, kaj se izrodi iz socialnih razlik. Mračna plaža, ki, kot smo že vajeni, seže globlje, kakor bi človek od plaže pričakoval.

Goran Vojnović: Figa

Verjetno slovenski roman leta, čeprav bodo mojstri profesionalnega branja, ki sestavljajo kresnikovo žirijo, o tem razsojali prihajajoče leto. Družinska drama za tri generacije, ki poskuša ugibati o tem, kaj nas žene skupaj in kaj narazen, kakšno je razmerje med svobodo in nujnostjo, kaj si očitamo po krivem in kaj bi si morda morali oponesti, pa si ne upamo. Sila berljivo čtivo, ki mu berljivost čisto nič ne škodi pri kakovosti, katerega lirični elementi čisto nič ne patetizirajo njegove življenjskosti in katerega življenjskost čisto nič ne banalizira njegove domišljenosti. Po domače, literatura po meri človeka.

Umberto Galimberti: O ljubezni

Galimberti, ki nas je nekoč že seznanil z nihilizmom, ima v rokavu še enega grozljivega gosta – ljubezen. Z različnih zornih kotov, kot filozof, sociolog in psiholog, poskuša misliti duševne procese, ki sestavljajo eno bolj zapletenih in bolj odločujočih čustvovanj, ki jih je mogoče najti v človeški duševnosti. Ljubezen od fizike do metafizike. Da ne boste brali samo romanov.

Jill Alexander Essbaum: Dobra žena

Gospa Bovary, ki je treščila v Petdeset odtenkov sive, pogosto pišejo o tej knjigi. Sicer pa imenitna razčlemba tega, kaj dela žensko, ki ji na videz nič ne manjka, nesrečno. Essbaumovi med drugim vidno koristi pesniška preteklost, saj ji omogoča, da z besedami ravna pazljiveje, kot bi morda marsikateri drug prozaist. Dobra žena med drugim nagrajuje z imenitnimi opisi ženskega poželenja in seksualnosti, za katere bi si človek morda mislil, da so do 21. stoletja v literaturi že udomačeni, pa v resnici niso.

Frédéric Beigbeder: Oona & Salinger

Beigbeder je bil od nekdaj imenitno poletno branje. Lahkota, s katero piše, je razveseljujoča celo na mestih, ki so čustveno zahtevna in bi jih tipkovnica, ki bi pripadla komurkoli drugemu, hitro preobrazila v mračno mlako bede. Oona & Salinger je roman o ljubezni v času (druge svetovne) vojne, o ljubezni med odljudnim Salingerjem in Oono O’Neill, ki se je nazadnje poročila s Chaplinom, in o tem, kako za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, ki se ji zgodovina morda nikdar ne bo priklonila.

Umberto Eco: Nulta številka

Prozno slovo velikega Umberta Eca, ki je 20., pa tudi 21. stoletju poklonil nekaj najlepše literature, kar smo je kdaj brali. Nulta številka ni srednjeveška miniatura, temveč variacija na temo italijanske polpretekle zgodovine, tajkunstva, medijskih spletk in manipulacij. Je komedija nizkih strasti, ki denar, politiko in medije poganjajo v večno vračanje imbecilnega. Priročno tudi za slovenske razmere.

Lojze Kovačič: Kristalni čas

Kovačič, po mnenju marsikaterega strokovnjaka najboljši slovenski prozaist in mojster dokumentarnega romana, si je letos prislužil že drugo posthumno nagrado: srebrnega kresnika, ki ga je najštevilnejša (morda pa tudi najbolj ad hoc) literarna žirija podelila najboljšemu med romani, od leta 1991 do danes okronanimi na Rožniku. Da ne bomo brali samo sveže solate, lahko letos tudi sami nekaj prispevamo k ohranjanju spomina na slovensko književnost. Šušlja se sicer, da Kristalni čas morda ni Kovačičevo najboljše delo, zato boste nemara prisiljeni prebrati ves njegov opus in presoditi sami.

Miha Mazzini: Otroštvo

In še aktualni kresnikovec, kot pravi njegov avtor, »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Mazzini, veliki sovražnik slovenskega koncepta družine s pasivno-agresivno materjo na čelu, se, podobno kot v Kralju ropotajočih duhov, vrne v pratravmo (osebno? nacionalno? izmišljeno? človek lahko vedno le špekulira) klavstrofobično poblaznelega družinskega okolja, ki se preveša iz tragičnega v komično pa spet nazaj. Vaja iz koncepta avtobiografskega pisanja, ki dobro ve, kaj se gre.

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

Med vsemi velikimi, ki so se letos odločili prekiniti stike z živečimi in nas pustiti same v brezobzirni resničnosti, je bila tudi Harper Lee, avtorica dveh knjig, ki je iz obeh umaknila svoje ime – Nelle – da si je ne bi mogel nihče privoščiti diskreditirati na podlagi spola. Pojdi, postavi stražarja je predhodnik njenega prej objavljenega, a kasneje napisanega hita, ki v slovenščini po novem nosi naslov Če ubiješ oponašalca, loteva pa se iste zgodbe in istih tem, torej rasnih napetosti na avtoričinem domačem ameriškem jugu. In takoj za Harryjem Potterjem in Svetinjami smrti druga v vrsti knjig, ki so jih prodali največ, še preden so dejansko izšle.

Sophia Loren: Včeraj, danes, jutri – moje življenje

Ker mora človek na dopustu prežvečiti tudi kakšno avtobiografijo, bi bilo skoraj škoda, če to letos ne bi bila avtobiografija slovite italijanske dive, danes gospodovalne, nevrotične gospe, ki je čisto nič ne zanima, ali je na letališčih dovoljeno kaditi ali ne, ker je vendarle Sophia Loren. Sophijino življenje, ne kaj dosti podobno Cankarjevemu, naj bi bilo izbor zapiskov, ki jih je igralka na roke kracala vse življenje, jih spravila v šatuljico, nanjo pozabila, nato pa nanjo spet naletela med pripravljanjem božične večerje v Ženevi pred nekaj leti. Vsekakor popis neke dobe in življenj, ki so se ujela vanjo. In imeniten kolač tračev.