SAM SVOJ GOSPODAR

Branje

»Ko na stara leta delaš inventuro, ugotoviš, da je bilo bistvo tvojega življenja opravljeno v enem samem letu. Prej si se pripravljal in potem pospravljal,« je rekel dedek. Zapomnil sem si njegovo zamaknjenost, čeprav sem po navadi izključil ušesa pred obujanjem spominov na vojno.

Pomen sem doumel šele veliko kasneje: letos.

Pri štiridesetih letih je skrajni čas za pisanje prvega romana: volja se še ni spremenila v frustracijo, izkušnje pa ne v brezup. Nekaj let sem skrivoma zbiral prihranke, predvsem pa pogum za pogovor z ženo. Kolikokrat sem vadil, enkrat celo pred ogledalom: ‘Sin študira in bo leto preživel na mednarodni izmenjavi. Vzel bom neplačani dopust na ministrstvu. Vem, tvegam, da me vmes odpustijo. Spomni pa se, kako sem po prvem mesecu službe čisto zares v slovarju preveril, ali se definiciji za besedi šef in idiot sploh razlikujeta.’ »Ja, seveda, dolgo si čakal,« je rekla in začutil sem boleče razočaranje, kot ga lahko povzroči le takojšnje razumevanje.

Ko je anarhista Mariusa Jacoba premagala starost, je uredil vse svoje zadeve, razen ene, in napravil samomor. V poslovilnem pismu se je opravičil, ker ni zlikal, saj tega res ne mara.

Dogovor z ženo je zajemal tudi gospodinjska opravila. Večino je prevzela nase, le likanje sovraživa oba in na mizo sem položil časopis z oglasom: »Pridem na vaš dom in zlikam. Starejša, vestna, natančna, poštena, diskretna. Marija, tel. ...«

Namenoma sem začel prvega januarja, minljivosti novoletnih zaobljub navkljub. Do sredine maja je pisanje lilo po tipkovnici in telo se je moralo boriti za premore in spanje. Žena se je navadila odsotnega pogleda pri večerjah, sin pa med obiski ni opazil ničesar.

Marija je prvič prišla likat konec januarja, in ko sem ji odprl vrata, me je prešinilo, da takega obraza že dolgo nisem videl. Neprestano se je smehljala, a ne vazelinasto kot TV-voditelji ali krčevito kot politiki. Le zadovoljna se je zdela. Verjetno kakšno leto mlajša od mene; zagotovo je v oglas napisala »starejša« le zato, da prepriča ljubosumne žene.

Majhna in oglata je z desno nogo v mavcu odštorkljala v dnevno sobo in se takoj lotila kupa, ki jo je čakal.

Nikomur nisem povedal, da pišem v angleščini. Odločil sem se, ko so po časopisih hvalili uspešnico, ki je presegla tristo prodanih izvodov. Želim si, da bi moja knjiga imela več bralcev kot strani.

Marca sem bil že tako presenečen nad samim seboj in opit od navdušenja, da sem razposlal deset e-pisem ameriškim agentom. Zdelo se mi je čisto običajno, da mi jih je nekaj odgovorilo in sem z enim podpisal pogodbo, da bom rokopis dostavil januarja prihodnje leto.

Marija je februarja prišla z mavcem na levi roki in med delom je tleskala ob likalno desko. Mislil sem, da me bo motilo, a ko sem stopil v kabinet, me je roman pogoltnil.

Marca sem hotel pokomentirati, kako se ji roka počasi celi, ko me je prehitela: »Ne skrbite, obojeročna sem, dobro bom delala tudi z levico.« Oči so se mi stisnile, ko so možgani zatrokirali: »Čakajte? Polomljeno imate desno? A niste prejšnjikrat ...« »Levo,« je pokimala, ne da bi prekinila nasmeh. »Prej pa nogo?« »Ja,« je rekla, »nesreča ne počiva. Nikoli ne veš, kdaj te doleti.«

Agentu je ime Ted in enkrat na mesec imava pogovor prek skypa, ne vem, čemu. V primerjavi z namizno svetilko, ki mu dela družbo, je videti droban, s podolgovatim obrazom in rahlo dvignjenimi ustnicami, kot pomaranča, ki jo je nekdo pravkar pričel lupiti. Otožne oči ima. Včasih zastane in se s členkom kazalca podrgne po adamovem jabolku, kakor bi ga na hitro in malo bril.

Na začetku njegova amerikanščina zveni, kot bi v mladih letih nosil opremo za Lynyrd Skynyrd, potem pa preklopi v knjižni jezik in zdaj že vem: recitira mi priročnike, ki sem jih prebral tudi sam.

Od Henryja Millerja pisatelji ne prodajajo več svojih del, marveč svoje življenje. »A ni danes povsod tako, da hočejo vas celega, vaše telo? Zakaj bi bilo za pisatelje drugače?«

Monologi se ne ponavljajo, marveč nadgrajujejo. April je bil posvečen literarni zgodovini. Od Henryja Millerja pisatelji ne prodajajo več svojih del, marveč svoje življenje. Poskušal sem ugovarjati, da je moje bivanje pač sivo, a roman ... Žalostno je odkimal, kamera je ujela sladko melanholijo, za katero je bil njegov obraz ustvarjen: »Danes ljudje ne kupujejo romanov, temveč osebnosti.« Maj je posvetil dodajanju virtualnega blišča. Zgraditi moram svojo prisotnost na vseh mogočih socialnih omrežjih in postati slaven, da bodo založniki slišali zame, preden dobijo rokopis na mizo. Pomembno je vse, od števila prijateljev na facebooku, sledilcev na twiterju itd. itd.

Ko sva prekinila zvezo, sem se prvič vprašal, čemu je ameriški agent vnaprej podpisal pogodbo z nikomer iz Slovenije. Je izgubil vero v Jezusa ali pa mu je umrla domača žival?

Postalo mi je jasno, da Marijin nasmeh skriva globoko depresivno osebnost. S police sem izbrskal Winnicottovo knjigo o človeški naravi, v kateri sem prvič prebral, da je nagnjenost k poškodbam oblika depresije.

Zasmilila se mi je in naslednjič sem ji skuhal kavo.

Agent je postal moja korozija. Skrivoma so njegovi monologi vame nalili dovolj elektrolitov, da večino julija nisem več napisal niti vrstice.

Ted hoče, da postanem slaven, ker bo s tem njegovo delo lažje. Razumem, a če bom slaven, čemu potrebujem roadieja Lynyrda Skynyrda?

Njegove besede so me zastrupile. Dneve sem presedel pred računalnikom in gledal vodilne osebnosti YouTuba, kot jih hočejo založniki: novopečeni milijonar s sedmimi milijardami ogledov pred kamero igra računalniško igrico in cvili kot vmesni člen pred človekom. Najuspešnejši posnetek dneva z milijoni gledalcev je prispevalo dekle, ki je pokazalo nedepilirane pazduhe.

Spraševal sem se, kaj imam z njimi in kaj ima s tem moj roman. Nisem pa mogel odtrgati oči od zaslona in nehati premišljevati o neumnosti, ki bi bila zadosti bebava, da bi ustregel Tedu.

Zavedal sem se, da je bil roman mišljen kot izraz mene in moje domišljije, torej individualistično in zato – če še tako omejeno in skromno - edinstveno, Ted pa me je iz pisanja preklopil na iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, katerega nižina je vedno odvisna od števila vpletenih. V globalnem svetu mora ležati na dnu prepada kot z valjarjem povožena crkovina.

Najhuje me je mučila misel, da je to moje štirideseto leto tisto, za katero sem se rodil in po katerem bom le še pospravljal. Prvi roman moram končati in postati mora dovolj uspešen, da bom preostanek življenja pospravljal literarne ideje, ne pa fascikle na ministrstvu.

Na zaslonu so tviti padali kot snežinke vsepovsod prisotne nepomembnosti. Vsak med njimi je bil dokaz, da tisti, ki ga je poslal, obstaja, ne pa tudi, da živi.

Ko sem vstajal od tipkovnice, sem si dolgo milil roke. Ob YouTubu me je včasih prešinilo, da bi si izpraskal oči.

Marija je depresijo res dobro skrivala. Preprosto v vsem se mi je zdela zadovoljna. Dokler je na začetku poletja nisem kar povprašal. »Veste, delala sem v tovarni in mislila sem si, da je to to. Da sem preskrbljena. Potem so delo preselili na Kitajsko, pristala sem na zavodu. Brez upanja; hočejo mlade, da delajo preko napotnic. Hodila sem na njihova izobraževanja ... O tem, kako napišete prošnjo, kako se pripravite na prvi pogovor. Ste bili kdaj v tej situaciji?« »Ne.« »Hvala bogu. No ... Rekli so, da v prošnji ne prodajate svojega znanja in spretnosti, ampak sebe, v celoti. Isto za osebni pogovor: hočejo vas, sebe prodajate. Rekli so, da je takih, kot smo mi, po vsem svetu dovolj, nekaj posebnega se morate spomniti. Danes vsak prodaja sebe, zato si morate izmisliti nov način.« »So rekli,« je dodala po premoru.

Če bi se lotil pisanja pri dvajsetih, bi mogoče še ravno ujel čas, ko je bilo bralcev več kot pisateljev. Čemu je ameriški agent vnaprej podpisal pogodbo z nikomer iz Slovenije. Je izgubil vero v Jezusa ali pa mu je umrla domača žival?

Počasi je srknila kavo.

Pogledal sem svoje prste. Tresli so se. Skril sem jih pod mizo. »In?« sem jo sočutno vprašal. »Drugi brezposelni so govorili, da je to vse brez zveze, da so to same neumnosti, meni pa je ostalo v glavi. Dolgo sem premišljevala o tem.« Prvič se je zresnila. Sunkovito je vstala: »Moram še zlikati, mož me pride iskat.«

Najhuje se mi je bilo pretvarjati, da imam še vedno odsoten pogled. »Kako gre?« me je spraševala žena in lagal sem tako, kot sem ji odgovoril: »Dobro.« V glavi pa: ‘Kako naj ji povem, da mi je spodletelo? Roman se mi je raztreščil na prvi stopnici sodobnega ustvarjanja, ob samopromociji. Predstavljam si človeštvo, razprostrto prek zemlje kot plesen, in vsaka spora rjove: zaglej me, beri me, kupi me. Prepozen sem. Če bi se lotil pisanja pri dvajsetih, bi mogoče še ravno ujel čas, ko je bilo bralcev več kot pisateljev.’ Nisem več sledil Tedovim pridigam. Strmel sem vanj kot v gnojni tur in se spraševal, čemu ga ne izrujem. Verjetno zato, ker je ostajal edini stik z mojimi utvarami.

Marija me je klicala »gospod pisatelj« in vsakič sem trznil, kot bi me pljunila. Preostajala mi je le še vdaja: povem Mariji, da je ne potrebujemo več, pobrišem, kar sem napisal, se vrnem v službo in si za spomin z luknjačem prestrelim prste.

Avgusta je prišla z mavcem, ki ji je pokrival levico do ramena. »Ta šola,« je rekla, »česa vse starši ne storimo za otroke.«

Sočutno sem prikimal, čeprav nisem nikogar več pazljivo poslušal. Ženi sem povedal, da se simbolno ne bom obril, dokler pišem. V resnici pa se mi ni več ljubilo. Najraje bi venomer ostajal v postelji, kar se mi je zdelo patetično, zato sem se čez dan prestavil na kavč. *

»Veste,« je rekla Marija, »stopila sem v luknjo na pločniku in si res hudo zvila gleženj. Doktor je rekel, da so včasih zvini hujši od zlomov, in moj je bil. Dobila sem zavarovalnino in prijatelj mi je svetoval, naj tožim občino in cestarje. Dobila sem še to, hkrati pa še kar premišljevala, kako naj pišem pisma za službe, da se bom prodala. Čutila sem, da je odgovor blizu, in jezilo me je, ker se ne pusti zgrabiti. Veliko sem se sprehajala. Nekoč sem obstala nad jarkom, ki so ga skopali za plinsko napeljavo, a ga niso označili. Nenadoma sem doumela. Na zavodu imajo prav, moderni časi so res časi prodajanja samega sebe. Vedno sem bila fizična delavka, drugega nimam.

Stopila sem v jarek in si izpahnila rame. Plinarji so plačali, sploh ni bilo treba tožiti. Tako zdaj hodim okoli in si lomim roke ali noge, kar pač nanese. Električarji, vodovodarji, cestarji ... vi ne veste, koliko lukenj skopljejo, koliko poslovnih priložnosti mi ponudijo!« »A ...« sem zastokal in nisem mogel odmakniti pogleda od njenega zadovoljnega obraza. »Norčujete se iz mene?« sem končno izdavil.

Prizadeto je našobila ustnice. »Zakaj bi to počela, saj vidim, da ste dober človek v težavah? Zato sem se odločila, da vam povem svojo zgodbo in pokažem, da vam življenje vedno nakloni novo možnost. Ko sem januarja prvič prišla k vam, se vam je na obrazu videlo, da delate tisto, za kar ste poklicani, zdaj pa ste vsakič videti bolj zgubljeni. Se vam je dajanje sebe v knjige zataknilo?« »Ja,« sem priznal in lažje mi je šlo z jezika, kot sem mislil. »Saj se to zgodi tudi meni, veste. Stojiš pred luknjo in si misliš: a res moram že spet skozi vse to mučenje? Včasih se zataknem za ves teden in se vračam k tistemu jarku. Kot bi me klical, ne morem ga pozabiti. Zdaj vem, čim manj cincam, tem bolje. Kar je treba narediti, je treba narediti takoj.

Vem, da moram poriniti stopalo v razpoko in pasti. Da bom slišala kosti počiti, da bom rjovela od bolečine, ko bom klicala reševalce.« Odkimaval sem.

Ta njen nasmeh! »To je moje delo, moja kariera. Našla sem se. Srečna sem. Likanje je za razvedrilo, da grem iz hiše in malo poklepetam.

Prvič sem neodvisna. Zaslužim več od moža, vi ne veste, kako spoštljivo me sedaj gleda. Končno imam občutek, da sem odvisna edino sama od sebe. Gospodar svojega telesa! In koliko novih ljudi spoznam po bolnišnicah, z doktorjem sem na ti!

Nisem mogel odtrgati oči od beline mavca. »Otroci se bodo podpisali zvečer,« je rekla.

Lovil sem sapo in misli. Spodbudno se mi je smehljala.

Prvi september sem postavil kot zadnji rok: ali pričnem spet pisati ali pa povem Mariji, naj ne hodi več.

Zagotovo bi najprej moral Tedu reči »Fuck off,« pa sem se raje delal, da me ni za računalnikom, ko je klical. Poslal mi je e-pismo, ki sem ga preusmeril v koš.

Odprl sem vrata ravno dovolj zgodaj, da sem še zagledal motorista, ki je žgal gume za ovinek. »Vsako leto je bolj nor,« je za možem gledala Marija. Na roki je nosila le še opornico, mavec se je preselil na levo nogo. »Še kar šola?« sem vprašal. »Neverjetno draga je,« je odkimala z glavo in pomirljivo pojasnila: »Kakovost stane.« Prvič sem pristopil med likanjem in stal ob oknu. Počasi in zatikaje sem pričel pripovedovati o sebi in svojem pisanju, vsevprek, zmedeno, po očeh sem ji videl, kako se muči, da bi mi sledila. Včasih je celo zastala in dvignila likalnik, ko je lovila smisel mojih stavkov. »Ampak,« je nazadnje rekla, »a ni danes povsod tako, da hočejo vas celega, vaše telo? Zakaj bi bilo za pisatelje drugače?« »Očitno. A počutil bi se kot zadnje govno, če bi jim ustregel.« Dolgo sem molčal, preden sem čisto potihoma dodal: »Saj mogoče bi jim, če bi vedel, kako.«

Če obstaja odločilno leto, v njem čaka odločilen trenutek. Avgust je bil še naprej zelo vroč, le v večer je jesen obotavljivo porinila prste in zjutraj so za vogale bežali kosmi megle. Srce se mi je stisnilo in zabolelo, kot da se nikoli več ne bo pognalo.

Nalil sem ji kavo. »Oprostite,« sem rekel, »ne odgovarjajte mi, če sem preveč radoveden. Ampak ... a res uživate v tem ...« Pomignil sem proti poškodbi.

Zasmejala se je presenetljivo zvonko: »Sprašujete, ali sem sadist? Saj sem vam pravila, kako težko se pripravim ... Ah, dajte no, kje pa! Svojega telesa gospodar sem in z njim lahko počnem, kar hočem!« Nasmeh ji je povsem ugasnil in pustil za seboj droban, nekam izgubljen izraz nekoga, ki je vso osnovno šolo presedel v prvi klopi, ne da bi bil piflar. »Ničesar niste razumeli,« se je razžalostila. »Zmerom sem bila porinjena v kot, doma, v šoli, v službi. Zmerom se mi je zdelo, da bi lahko postala del družbe, če bi našla nekaj v sebi ... Nekaj, kar je narobe ... Da bi jim lahko potem ustregla ...« Obraz se ji je počasi pričel svetliti: »In to se je zgodilo. Tudi zame na svetu obstaja delo in plačilo zanj. Res sem srečna.«

Nisem zdržal njenega sijočega pogleda in umaknil sem oči na uro. »Saj res,« je rekla, »kje pa je mož? Moral bi že priti.« Poklicala ga je, vendar je mobitel zvonil v prazno. »Saj vas lahko jaz peljem.«

Stopila sva v dež, ki je nežno ugašal poletje. »Saj imate zavarovane tudi sopotnike?« je poizvedela, ko se je prepasala. Zadovoljni nasmeh se ji je vrnil na obraz. Povedala mi je, v katerem predmestju živi, in ko sem zavil na obvoznico, sva takoj padla v kolono, ki je vozila vedno počasneje in nazadnje smo se cukali po metrih. »Nesreča,« je rekla in se nagnila naprej, da bi jo prej zagledala.

Končno smo prišli do policista, ki je divje mahal in včasih zapiskal. Kapljice so mu pršele s šilta. Za njim sem videl le kamion, postavljen preko celotnega pasu, pod njim pa kupček nečesa, kar ... »Motor,« je dahnila Marija in skoraj zavpila: „Ustavite!“ »Kaj?« »Možev motor!« Nisem mogel odtrgati pogleda od kepe kovine, zarite pod tovornjak. »Tista nalepka, ustavite!« Ustavil sem takoj za tovornjakom. Eden od policistov, ki je navijal merilni trak, je jezno namrščil obraz. »Moj mož, moj mož!« je vpila Marija in hitela proti razbitinam.

Sedel sem na klopci pred bolnišnico in čakal. Dež je ponehal in je večer prepustil meglicam jeseni.

Videti je bila drobna in izgubljena, njen mavec edini steber, ki jo je držal pokonci. »Polomljena rebra, ključnica, počena vranica ...« je z ubitim glasom naštevala v nedogled in nagibal sem se naprej, kot da se hočem potopiti v njene oči, razpoznati lesk, ki sem ga tam zasledil in se je širil in jasnil, vedno bolj žarel. »Res, človek nikoli ne ve, kje ga čaka sreča!« je dodala z glasom tako čiste sreče, da se je polila po naju jedko in smrdljivo. Nehote sem se odmaknil. Ni opazila. Obraz ji je zažarel in iz mišje sivine za hip postal prosojno lep: »Nikoli več mi ne bo treba delati!« Strmel sem vanjo. »O!« se je zavedela, z dlanjo pokrila usta, se obrnila in hitro odšepala nazaj na urgenco. *

Ko je Ted hotel začeti pridigati, sem mu rekel: »Odjebi.« Ustnice so se mu končno odvihale: »Ah, ostrina!« se je nasmehnil in prekinil.

Tokrat nisem pisal le silovito, marveč tudi jezno.

Ko sem septembra klical Marijo, njena telefonska številka ni več obstajala.