Jure Tori, harmonikar

V začetku marca je v elitnem dunajskem jazz klubu Porgy and Bess v okviru cenjenega enomesečnega Festivala harmonike predstavil svojo novo ploščo z naslovom Za en dotik. Plošča, ki jo je posnel s superskupino Tori Tango, v njej so še vrhunski kontrabasist Ewald Oberleitner, violinist Kurt Bauer in kubanski kitarist Ariel Cubria, velja za prvi slovenski avtorski projekt tanga. Za en dotik namreč ni kopija argentinskega tanga, temveč gre za svojstveno avtorjevo interpretacijo te glasbene zvrsti, pri čemer je vanjo spretno vpletel melodije in strast Mediterana. V njem pa je slišati tudi odmeve alpske polke, valčka in drugih za tango neobičajnih glasbenih zvrsti.

Čeprav je svojo strast do tanga nakazal že kot avtor skladb za film Metoda Pevca Vaje v objemu – v njem igra tango pomembno vlogo, saj se para protagonistov srečujeta na plesnem tečaju tanga –, pravi, da se mu je tango »zgodil« po naključju, saj ga ni nikoli sistematično poslušal. »Vseskozi ostajam zvest svoji poti glasbenega raziskovanja. Spreminjajo se zasedbe in vključujejo se novi inštrumenti. Enkrat bo iz tega nastal jazz, drugič klasika, plošča Za en dotik pa je ‘tangerovska’.«

V zadnjih desetih letih je z različnimi zasedbami izdal več samostojnih plošč, ki so bile pri kritikih in poslušalstvu, doma in na tujem, zelo dobro sprejete. S Tori duetom in Tori triom v dveh različnih zasedbah je gostoval v Londonu, v Parizu, v Pragi, na Dunaju in drugod po Evropi. Kot glasbenika ga je zaznamovalo rodno Zagorje, kjer živi še danes. Na svojem domu v idilični Potoški vasi, kjer smo se sestali, pripoveduje o pomenu, ki ga ima glasba v nekoč rudarskem Zagorju. »Zagorje je kraj, kjer ima vsaka družina glasbenika. V njem delujejo močne godbe na pihala. Zanimivo pa je, da iz teh krajev ni nobenih ljudskih pesmi, a tudi narodno-zabavnih ansamblov ni. Smo malo drugačni tudi zato, ker nimamo močne glasbene tradicije. Kar nastane, pa je zelo avtentično in z močno sporočilnostjo.«

Pomembno vlogo v njegovi odločitvi, da se posveti glasbi, je imela družina, saj je bil tudi oče profesionalni glasbenik, ki si je z igranjem nekaj časa služil kruh v Nemčiji. Harmoniko je za svoj inštrument izbral že v otroštvu, ker si je tako želel njegov dedek, pa tudi zato, ker je na vasi manjkal harmonikar. V glasbeni šoli je imel zelo dobrega učitelja, ki ga je že v rani mladosti seznanil s francoskimi šansoni in tudi s kakovostnimi skladbami iz narodno-zabavne glasbe. V petem razredu osnovne šole je že igral v zasedbi z očetom in bratom. Kmalu zatem je s prijatelji zasnoval bend Veseli ventilčki.

Nato je nastal, doma in na tujem, priznani bend Orlek. Ideja za skupino, ki je v preteklih desetih letih izdala albume, kjer se mešajo zelo različni žanri, od folka do metala, za njihovo ustvarjanje pa so značilna tudi socialna in nagajiva in hudomušna besedila, se je porodila na družinskih piknikih pri njem doma. Svoj čas so imeli z Orleki tudi po tri koncerte na dan, danes pa jih čez poletje lahko slišimo na treh. Večinoma danes prireditelji hočejo narodno-zabavno glasbo, ki je je po njegovem mnenju preveč v medijih. »Vsaka televizija ima že oddajo z narodno-zabavno glasbo. Je del študentskih žurov, kar je bilo v naših časih nepredstavljivo. Danes bi spet potrebovali nacionalni program za spodbujanje raznovrstnosti glasbenega ustvarjanja. Za takšno pobudo pa ni posluha.« Glasbenik se sicer preizkuša v zelo različnih glasbenih zvrsteh. S projektom Flora & Paris tudi v pop glasbi. »Česa takšnega z Orleki, čeprav so bile pobude v tej smeri, nismo mogli narediti. Orleku bi namreč s tem zabili nož v hrbet. Ljudje bi se slabo odzvali.«

Sam ima le nižjo glasbeno izobrazbo. Končal je srednjo grafično šolo in študij grafike, se nekaj časa preživljal z oblikovanjem, pred dvema letoma pa se je profesionalno posvetil glasbi in dobil status kulturnika. »Ker nisem šolan glasbenik, sem drugačen. Igram, kar čutim. Tudi zato ne morem igrati argentinskega, ampak le slovenski tango.« Priznava, da je bila še do nedavna njegova tehnika igranja slaba, saj je vse delal po intuiciji. Morda zato danes ne zmore odigrati skladb, ki jih je ustvarjal pred desetimi leti. V zadnjem času išče nove prstne tehnike, da bi se prebil do svoje tehnike igranja. Šola bi mu to pot olajšala, a se boji, da bi s šolsko priučeno tehniko ustvarjal tako kot drugi, njegova drugačnost in samosvojost bi se lahko izgubili. Pripoveduje o seminarju o narečjih v Prekmurju. »Takrat sem opazil, da igram v narečju. V tem sta moja samosvojost in prepoznavnost.« Priznanja sama, večino je dobil za delo v Orlekih, mu ne pomenijo veliko. Navdušuje ga, če njegovo glasbo sprejmejo poslušalci doma in na tujem. »Nepozabno je, če sredi Dunaja ali Gradca poslušalci po koncu izvedenega repertoarja zahtevajo še. Takšni trenutki so največje priznanje mojemu ustvarjanju.«