Lidija Jerkič

»Tega, kar je bilo, ni več in verjetno ne bo več. Vse se skokovito spreminja. Ne vem, ali znamo sindikati temu slediti.«

Na najpomembnejša vprašanja Lidija Jerkič nima jasnih odgovorov , vendar v času, ki se zdi težaven in na trenutke tragičen, prav zaradi tega deluje pomirjujoče. Čeprav je sindikat kovinske in elektroindustrije, ki ga vodi zadnjih deset let, eden najuspešnejših v državi, je pripravljena priznati, da ne zna hitro odgovoriti na strahove delavcev. Njena rešitev je, da se jim približa in jih posluša. Morda bo to kmalu počela kot predsednica organizacije, ki zastopa največ delavcev iz zasebnega sektorja. Časopis Dnevnik je poročal, da se bo po 26 letih Dušan Semolič prihodnje leto umaknil z mesta predsednika Zveze svobodnih sindikatov in da so na se na Zvezi poenotili ter vodenje ponudili njej.

Ste se že odločili, ali boste kandidirali za predsednico Zveze svobodnih sindikatov?

Ne. Vzela si bom čas do septembra. Sicer sem zelo impulziven človek, tokrat pa se mi zdi, ne vem točno, zakaj, da potrebujem malo daljši razmislek.

Za september ste napovedali tudi radikalizacijo vašega Sindikata kovinske in elektroindustrije. Kaj to pomeni?

Razlog so kolektivna pogajanja in kolektivne pogodbe. SKEI je največji sindikat v klasični industrijski dejavnosti in delodajalci si kolektivnih pogodb ne upajo odpovedati.

Nam pomenijo razlog našega obstoja, vem pa, da jih globalizacija odriva v pozabo in morda so mlajšim generacijam že nekaj tujega. Določajo stvari, ki jih prekarni delavci ne poznajo, kot so regres, dopusti, dodatki, nadomestila …

Za redno zaposlene delavce so pomembne, saj za delavce v dejavnosti brez kolektivnih pogodb veljajo zakonsko določeni minimumi pravic.

Tako je. Skrbi me, ker v mnogih panogah hkrati zaznavam nezadovoljstvo ter pripravljenost, da delavec naredi čisto vse, da bi obdržal službo. Pravzaprav ne samo pri delavcih ali v delavskem gibanju, ampak v družbi nasploh. Posebej po krizi.

Je to posledica prestrašenosti?

Zagotovo , ampak jaz tega ne razumem . Sploh v situacijah, ko so ljudje čisto na dnu. Ko jim podjetje ne plačuje prispevkov ali celo ko že tri mesece niso dobili plače. Tudi ko morajo trošiti prihranke ali prositi bližnje za pomoč, še kar hodijo v službo.

Še vedno mislijo, da bi bila posledica tega, da se uprejo …

Še hujša od tega, kar trpijo trenutno. Pa običajno ni. Poznam veliko ljudi, ki so prestali že več stečajev. Pri tretjem so veliko bolj sproščeni kot pri prvem. Marsikdo je bil zaradi stečaja prisiljen poiskati kaj drugega in se je tam našel. Čudi me fenomen, da so ljudje glede delovnega razmerja, nečesa, kar traja štirideset let, pripravljeni narediti veliko manj kot na primer v odnosu s sosedom. Za kuro se stepemo, za dostojno delo pa se nismo pripravljeni niti organizirati.

Strah je realen in razumljiv. ampak vsa zgodovina delavskega gibanja je povezana s tem strahom in vedno se najde kdo, ki je dovolj pogumen in reče, da je dovolj.

Koliko imajo pri tem sindikati?

Seveda so eden od razlogov. Ugotavljam, da naše predstavniške strukture na vseh ravneh delujejo dobro, ampak očitno ne zadostujemo. Članstvo velikokrat ne ve, kaj počnemo. Poskušamo osveščati ljudi, ampak še vedno je najpomembnejši osebni stik. Sindikati smo prišli do točke, ko je tistih, ki se s tem ukvarjamo, premalo, ampak treba se je pogovarjati z ljudmi, in če vložimo ogromno energije, sem prepričana, da lahko pripravimo ljudi do sodelovanja. Septembra odločitev glede kolektivnih pogodb ne bomo sprejemali po ustaljeni poti, prek organov sindikata, ampak bomo šli vprašat ljudi. Še vedno imamo možnost sklicevanja zborov članstva in štiri ure plača delodajalec. Vseeno mi je, ali bodo člani na koncu rekli, da niso pripravljeni zase narediti nič. Ampak naj povedo.

Kaj mislite, da boste slišali od delavcev?

Vem, kaj bom slišala. Da so razmere slabe, nekje bolj, nekje manj, da si želijo sprememb, da želijo biti vpeti v sindikate in v podjetje ter da želijo priznanje za svoje delo. In vem, da jih lahko prepričamo, da pomagajo sindikatom. Vprašanje, kaj lahko sindikat stori zame, je treba včasih obrniti. Kaj lahko jaz storim za sindikat? Prepričana sem, da bodo pripravljeni stopiti skupaj. Ne bo prvič. Že pred štirimi leti nam je uspelo.

Rekli ste, da ne razumete, zakaj je ljudi preveč strah, da bi se uprli …

No, seveda razumem. Delavec tehta med razmeroma zanesljivo zaposlitvijo, rednim plačevanjem položnic in kreditov – ali pa vsaj nekim upanjem na to – ter na drugi strani negotovim iskanjem sreče v neznanem. Strah je realen in razumljiv. Ampak vsa zgodovina delavskega gibanja je povezana s tem strahom in vedno se najde kdo, ki je dovolj pogumen in reče, da je dovolj. Saj ne zahtevamo vrnitve samoupravljanja ali da naj kapitalisti razdelijo vse, kar zaslužijo. Zahtevamo samo večji delež. Ne moremo biti v skupnem čolnu samo, kadar je kriza.

Ob poročanju o Semoličevem odhodu je Dnevnikov novinar za mnenje vprašal tudi predsednika gospodarske zbornice Sama Hribarja Miliča, ki je dejal, da vas zelo spoštuje. Ocenil vas je kot korektno in odločno ter dodal, da ste zato socialna partnerica, kakršno potrebujejo tudi delodajalci.

Najprej sem pomislila, da če te sovražnik hvali, potem že nisi dobra kandidatka. Ampak v resnici delodajalcev nikoli nisem imela za sovražnike. Lahko jih maram ali ne, ampak oni so tisti, s katerimi se moramo pogajati. Ni nobenega velikega sovraštva ali ljubezni. Sama Hribarja Miliča poznam z okroglih miz, ne kot socialnega partnerja, saj se sama pogajam s posameznimi združenji Gospodarske zbornice. Tako ali tako pa se ne bom obremenjevala z nobenimi mnenji razen z mnenji članstva, sodelavcev v SKEI in kolegov v Zvezi.

Če v socialnem dialogu nasproti sedijo ljudje, ki drug drugemu pripisujejo sposobnost razprave, kako so potem izidi teh pogajanj taki, da so delavci, vsaj na dolgi rok, z njimi nezadovoljni?

To je stvar moči. Že zdavnaj sem izgubila iluzijo, da denar ni vse na svetu. Če imajo delodajalci kaj, je to denar ter posredni ali neposredni vpliv na medije. Naša moč so ljudje, prepričujemo lahko le z množicami. Lahko bi načeloma rekla, da je kapital umazan, ampak niso umazani vsi posamezni delodajalci. Kar nekaj jih je, ki ne gledajo samo, kako čim hitreje čim več zaslužiti, ampak je njihov cilj dolgoročna vzdržnost podjetja. V takih podjetjih ljudje niso v najslabšem položaju. Ampak sindikati si moramo prizadevati, da se raven dviguje tudi v tistih podjetjih, ki spoštujejo samo minimalne ravni pravic ali pa še njih ne. Če bi rekli, da delodajalcev ni mogoče prepričati, nam verjetno ostane le revolucija, ki se mi zdi precej krvava stvar, in ne vem, ali bi jo želela doživeti.

Ampak večkrat ste že rekli, da argumenti niso dovolj.

Če nismo pripravljeni izvajati pritiska, delodajalci ne odstopajo od svojih želja ali pa sploh ne gredo v pogajanja. Stvari dosežemo samo tako, da z realno grožnjo drugo stran pripravimo v oceno tveganja in stroškov, ki bi jih lahko imeli, na primer ob stavki.

Je bilo vedno tako?

Vedno. Tolikokrat sem že doživela pogajanja, da imam pri vsakih novih občutek, da najprej nekaj krogov tečeš v prazno, samo kot formalnost. Zelo podobno je kot pri odnosih med starši in otroki. Ko otroci kaj hočejo, poskušajo toliko časa, dokler se ne odzoveš strogo, in potem je nekaj časa dobro.

Problem je, da razvoj celotne družbe vodi v atomizacijo. kako te atome zbrati skupaj? Ne vem, ali se bo našel odgovor.

Starši imajo nad otroki veliko moč.

Tudi sindikati jo imamo. Dobro bi bilo, da bi se člani tega zavedali. Dovolj je, če stopimo eden zraven drugega.

Mislite, da bi bili delodajalci, če bi si to želeli, sposobni uresničiti vse vaše zahteve in interese?

Naše zahteve nikoli niso nerealne.

Mogoče si ljudje želijo, da bi bile.

Saj ni težko obljubiti in vem, da ima lahko napenjanje mišic motivacijski vpliv. Ampak če bi zdaj zahtevali petdesetodstotni dvig plač, bi se to slišalo dobro, zgoditi pa se ne more. Ko gremo v pogajanja, vedno naredimo izračune in naši predlogi se gibljejo v prostoru med željami in možnostmi. Na drugi strani pa manjka sama volja za začetek pogovorov. En primer, ki mi je blizu, a mnogim morda neznan, so osnovne plače, ki so določene v kolektivnih pogodbah. Tu nas delodajalci najbolj držijo na vajetih.

Osnovne plače so pogosto nižje od zakonsko določene minimalne plače in prejemnikom nizke osnovne plače delodajalec plačuje dodatek do minimalne plače. > Precej zapleteno je. V kolektivnih pogodbah so določene osnovne plače po devetih tarifnih razredih, v katere delavec pade glede na izobrazbo in izkušnje. Najnižja osnovna plača za nekvalificiranega delavca v naših dejavnostih je 550 evrov bruto. Do 790 evrov, koliko znaša minimalna plača, še kar nekaj manjka.

Da so osnovne plače nizke, je slabo zato, ker potem delavec napreduje, plača pa ostaja minimalna.

In slabo je, ker so tudi dodatki pač dodatki k osnovni in ne minimalni plači. Zato smo se sindikati lani skupaj tako borili, da se k minimalni in ne k osnovni plači prištevajo dodatki za nočno, nedeljsko in praznično delo. Ampak problem se mi zdi večji. Delodajalci tako pritiskajo na osnovno plačo, da bo počasi že šesti tarifni razred, torej za ljudi s fakulteto, pod minimalno plačo. Zato so kolektivne pogodbe tako pomembne. Grozi nam, da se o plačah nekoč sploh ne bomo pogajali na državni ravni, ampak samo v podjetjih in potem bo to zelo hitro samo še pogovor med direktorjem in zaposlenim.

Prevladujoča razlaga družbe, neoliberalna, to zagovarja. Pravi, da je za sposobne in pridne posameznike bolje, če sami zase in brez kolektivnih omejitev uživajo nagrade svojega dela.

Ta filozofija nas je pripeljala do prekariata in vsak dan vidimo, kaj prekariat je. Zadnjič sem imela zanimiv pogovor s hčerko, ki ima diplomo in je po več letih študentskega dela v neki restavraciji tam dobila zaposlitev za polovični delovni čas. Ko sem jo vprašala po dopustu, mi je rekla, da tako ali tako dela več kot štiri ure na dan.

Ker včasih dela več kot štiri ure, namesto dopusta koristi nadure?

Ja. Zdi se nekako pomirjena s tem, vendar ali ima kakšno izbiro? Zamislila sem se, v kako različnih svetovih živimo. Ljudje moje starosti in še deset let mlajši smo navajeni na osemurni delovnik, normalen dopust, regres … Moj otrok tega ne pozna. Do tega pripeljeta deregulacija in liberalizacija. Kako bo vsak zase poskrbel? Ne bo, ker ne more. Posameznik, ki išče zaposlitev, jo vzame pod pogoji, pod katerimi jo dobi. Kdo, razen srčni kirurgi, pa se zares pogaja?

Je tisto, kar manjka v neoliberalnem pogledu, dejstvo, da je delodajalec pač močnejši? Neoliberalci pravijo, da smo vsi kapitalisti, eni imajo kapital v denarju, drugi v človeškem kapitalu, v znanju.

Pa kaj še. Na pravni fakulteti so nas učili, da je namen delovnopravne zakonodaje v zaščiti šibkejšega in da je to nedvomno delavec. Še bolj sem začudena nad tem, da delavec tudi po tem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, nanjo ne gleda kot na pogodbo. Vsak, ki bi sklenil pogodbo za nakup avtomobila in bi ga potem dobil v napačni barvi, bi se skregal. Ko delodajalec krši pogodbo o delu, pa so ljudje tiho.

Prodajalec avtomobilov nima take moči nad človekom.

Hočem samo reči, da z njim skleneš pogodbo, tako kot delavec z delodajalcem.

Ampak drugače kot pri nakupu avtomobila je v delovnem razmerju vedno še slabša možnost kot to, da dobi avto napačne barve. Namreč, da je brez avta. In biti brez službe je huje kot biti brez avta.

Res je. Čeprav so kršitve pogodb o delu včasih hujše od brezposelnosti, se zavedam, da iskalec dela ni v položaju, da bi postavljal pogoje delodajalcu. Razen če delodajalec nujno želi prav njega.

Ali pa ga celo želi več delodajalcev.

To je pa idealno. Ampak tega je tako zelo malo, sploh kadar je brezposelnost visoka.

Tudi prekarni delavci imajo podoben učinek na zaposlene kot brezposelni. Za delodajalce prekarni delavci niso koristni samo zato, ker so nižji strošek, ampak tudi zato, ker disciplinirajo redno zaposlene.

Razumem, kaj želite reči. Na prekarne delavce sindikati ne smemo gledati kot na nasprotnike in sama tudi nikoli nisem. Morda bi lahko zanje naredili več, vendar se trudimo, da bi naredili vse, kar lahko. Pred petnajstimi leti so bile največji problem zaposlitve za določen čas. Ko smo tu izboljšali zakonodajo, se je neverjetno razširilo agencijsko delo. Pred nekaj leti smo njim izborili zaščito in začeli so se pojavljati samostojni podjetniki, tam, kjer si jih ne bi želeli. Zamašimo eno luknjo in voda začne bruhati iz druge.

Tudi število agencijskih delavcev še vedno raste izredno hitro.

Ja, nekoliko je upadlo le v začetku krize. Čim raste proizvodnja, raste agencijsko delo. Prav zaradi sindikatov se je zakonodaja bistveno izboljšala. Problem je še vedno nadzor. Veliko bi lahko naredili redno zaposleni delavci, če ne bi pogledali proč, ko vidijo zlorabe, ampak bi poklicali inšpekcijo ali protestirali pri vodstvu podjetja. Ampak vsak se vpraša, zakaj bi se prav on izpostavljal.

Lani so v Revozu povečali proizvodnjo zaradi novih modelov twinga, smarta in so zato za nekaj mesecev najeli okoli tisoč agencijskih delavcev. Sindikalist iz podjetja je dejal, da je tudi redno zaposlenim v interesu, da teh tisoč delavcev v Revozu niso zaposlili, ampak so si jih samo sposodili. Če bi jih zaposlili, bi bili po koncu povečanja proizvodnje lahko odpuščeni tudi tisti, ki so bili zaposleni v Revozu že prej.

No, to je grda izjava.

Ampak drži?

Pravzaprav mislim, da agencijskega dela ne bomo mogli preprečiti. Tudi v drugih evropskih državah je zelo pogosto. Samo po sebi je agencijsko delo razumljivo. Moramo priznati, da nimamo več desetletnih planskih obdobji, ampak obseg proizvodnje niha in je včasih treba od danes na jutri dobiti večje število delavcev za tri mesece. Ni pravično, da se dela razkol med »nami« in »njimi«, ampak v zakonodaji so bile uvedene omejitve, koliko delavcev si lahko od agencij sposodi posamezno podjetje, ter spodbude, da so delavci pri agenciji zaposleni za nedoločen čas.

Niso vse težave rešljive, a ljudem strašno veliko pomeni že občutek, da imajo koga, s katerim se lahko pogovorijo, in prek pogovora iščejo izhode. Želim si, da bi ljudje lahko to našli v sindikatih.

Po nekaterih podatkih je večina v agencijah še vedno zaposlena za določen čas. Ampak verjetno je še večji problem tisti, ki se pri agencijskem delu ali pa pri prekarnem delu ne da odstraniti. Namreč to, da delavec vedno ve, da je potreben začasno, da je nekako potrošni material.

Res je, to za sabo potegne poslušnost in tako naprej. Pred petimi ali šestimi leti smo ravno zaradi tega, ker je prihajalo do sovražnega odnosa do agencijskih delavcev, imeli krog posvetov s kolegi na terenu. Vprašali smo jih, zakaj jih ne marajo. Česa so krivi?

Kako so vam odgovorili?

Da znižujejo standarde in da se bodo ti standardi razširili na vse. Odločili smo se, da gremo agencijskim delavcem naproti. Predstavniki sindikatov v podjetjih imajo nalogo, da se pogovorijo z vsakim agencijskim delavcem, ko pride v podjetje, mu povedo, da ima enake pravice kot zaposleni v podjetju in da so mu na voljo, če bi jih potreboval. V dveh ali treh podjetjih je tako in kar nekaj agencijskih delavcev se tudi včlani v sindikat. V teh podjetjih agencijski delavci ne delajo dvanajst ur in ne ostanejo brez regresa. Večji izziv pa so prekarni delavci, ko so razpršeni. Na primer v novinarstvu, trgovinah, gostinskih lokalih … Te je težko na tak način organizirati.

Želite poudariti, kako pomembna je fizična bližina?

Ja. Morda je rešitev v zavesti posameznikov. Včasih se vprašam, ali so nas načrtno izšolali, da vsak misli, da sam ne more ničesar spremeniti. Mislijo, da članstvo v sindikatu pomeni samo, da moraš plačevati članarino.

Imajo ljudje tudi občutek, da bodo kot člani sindikata spregledani pri kakšnem napredovanju, da jih podjetje ne bo pošiljalo na izobraževanja in podobno?

Saj mu ni treba povedati, da je član. Problem je, da razvoj cele družbe vodi v atomizacijo. Kako te atome zbrati skupaj? Ne vem, ali se bo našel odgovor. V Sloveniji nas vsake toliko poveže kakšen radar, Peter Prevc, kakšen koncert … Da bi kolektivna zavest rasla v celotnem razredu, nasproti kapitalu, tega pa ni. Priznam, da ne poznam odgovora. Ne bom povedala nič novega, če rečem, da smer, v katero gremo, vodi v veliko slabitev sindikatov. Manj kot je članstva, manj je moči.

Si ljudje želijo sprememb, ki v današnjem času veljajo za nerealne? So morda celo nepredstavljive?

Verjetno ne velja samo za Slovence, da radi verjamemo obljubam. Zato se nas da z obljubami o lepšem svetu zmanipulirati. Ampak na dolgi rok so organizacije kot posamezniki kredibilni samo, če so realni.

Ali zato obstaja grožnja, da na kratek rok zmaga tisti, ki je pripravljen izreči nerealne obljube?

Seveda, saj je politika tipičen primer tega. Ubogemu Miru Cerarju se zdaj pripisuje marsikaj, ampak ne spomnim se, da bi on sploh sodeloval v kampanji in dajal obljube.

Razen o etiki in morali?

Niti tega ne. Drugi so o njem govorili kot o človeku, ki je nosilec etike in morale, da je avtoriteta in ne vem kaj. Jaz se njega ne spomnim. Zdi se mi, da smo mu te stvari pripisali.

In s tem, da je pustil prazen prostor za vsebino, so ga ljudje napolnili s svojimi željami?

Mislim, da se je zgodilo točno to. Tako si razlagam, kako je v kratkem času navdušenje ljudi nad njim prešlo v razočaranje. Pred več kot 120 leti je bila prva prvomajska proslava na ljubljanskem Rožniku in brala sem, da je prišlo veliko ljudi. Naslednje leto ni bilo nikogar. Zakaj? Ja, ker se nič ni spremenilo, seveda. Vemo, da se je za spremembe vredno boriti desetletja, a hkrati so ljudje razočarani, če jih ni takoj. V tem Slovenci ne izstopamo.

Kakšna je vaša vizija prihodnosti?

Haha, tale je pa dobra. Prihodnosti sveta?

Morda prihodnosti, ki jo lahko pričakuje posameznik zase in za svoje otroke?

Pri takih rečeh nisem preveč megalomanska. Posameznik ne more spremeniti sveta. Vsak od nas bi zelo veliko naredil, če se ne bi toliko ukvarjali s tem, česa kdo drug ni naredil, in več s tem, kaj bi sami lahko in kako. Tako poskušam delovati v SKEI. Morda so drugi krivi, da je kaj narobe, a vedno se moramo vprašati, kako lahko to sami popravimo. Tisto, o čemer mediji pišete kot o »septembrski radikalizaciji«, sama vidim kot vrnitev k ljudem. Upam, da se nismo preveč oddaljili.

Je to pomembno tudi zato, da ljudje vidijo, da niso sami v naraščajoči konkurenci in pod pritiski k večji produktivnosti?

Tako je. Pri svojem delu sem velikokrat opazila, da niso vse težave rešljive, a ljudem strašno veliko pomeni že občutek, da imajo nekoga, s katerim se lahko pogovorijo, in prek pogovora iščejo izhode. Želim si, da bi ljudje lahko to našli v sindikatih, saj tega ne nudi veliko drugih institucij. Sama lahko rečem, da je sindikalni posel zanimiv in tudi najtežji na svetu ni. Nekateri problemi se razelektrijo, še preden pridejo do vodstva. Neprofesionalni sindikalisti v podjetjih pa so v službi v podjetjih in še dežurni krivci so za vse težave. Direktorju nosijo glavo naprodaj, od delavcev pa dobijo malo hvaležnosti. Nihče jim ne krije hrbta, kot bi računali na njihov altruizem. Zato pogosto postanejo otopeli.

Po vaši viziji prihodnosti sem vas vprašal, ker Guy Standing, znani britanski strokovnjak za delo v sodobnem kapitalizmu, trdi, da so bili sindikati najuspešnejši, ko so ponujali vizijo prihodnosti. Trdi tudi, da so sindikati zdaj konservativni, ker se borijo za svet, ki se ne more vrniti.

Roko na srce, v tem je nekaj resnice. Ena od značilnosti sindikatov je boj za ohranitev nečesa. Drža, ko stojiš na okopih, da bi ostalo tisto, kar je, je pasivna. Tega, kar je bilo, ni več in verjetno ne bo več. Stvari se skokovito spreminjajo. Ne vem, ali znamo sindikati temu slediti. Nismo tako fleksibilni in ne vem, ali smo sploh lahko. Zagotovo bo treba iskati druge oblike. Imamo sindikalne zaupnike, ampak zmanjkalo nam je aktivistov. Zaupnik je nekdo, ki mu zaupaš, aktivist pa hodi naokrog, trosi dobre ideje in animira ljudi. Zelo bom srečna, ko bo kdo v bloku pozvonil in mi ne bo prodajal knjig, ampak me bo prišel prepričevat, naj se včlanim v sindikat. Zdaj nas ljudje vidijo kot nekakšno zavarovalnico. Zanimivi smo jim, ko imajo težave. Rada bi našla način, kako ljudi privabiti. Pa ne vem, kako.

Verjetno je bolj slaba tolažba, če rečemo, da tudi nihče drug nima vizije, vsaj ne zelo prepričljive in vključujoče. Na začetku ste omenili globalizacijo …

Dejstvo je, da nas bo globalizacija, če bo šlo tako naprej, pokorila. Sama se izogibam tistim, ki razlagajo, kako slabo funkcionira svet, tako teoretikom zarot kot znanstvenikom. Tudi oni ne znajo povedati, kako bi moral funkcionirati. To v meni zbudi občutek nemoči, ki ga ne maram. Raje si mislim, da se da. Bomo poskusili, z malimi koraki.