Galerija, dispečerski center ... no, ali pa garaža

Metka Golec je polovica nekdanjega tandema son:DA, ki je slovensko in mednarodno sceno vizualne umetnosti bogatil dobrih 15 let, nedavno pa je stopila na samostojno pot z novim umetniškim imenom, Toni Soprano. Ja, z natanko takšnim imenom, kot ga je nosil glavni junak kultne mafijske nadaljevanke Sopranovi. Še vedno je povezana z mariborskim inter(trans)disciplinarnim laboratorijem GT22, ki povezuje umetnost in kulturo ter ga vodi drugi del nekdanjega tandema Miha Horvat, in še vedno ostaja pri značilnih risbah, ustvarjenih z računalniško miško, ki zasedejo majhne ali pa zelo obsežne površine – ena vidnejših je v Ljubljani nekdaj krasila stopnišče Mednarodnega likovnega grafičnega centra.

Po razpadu tandema Son:DA Toni Soprano živi predvsem od projektov za gledališče. Že od leta 2008 scenografsko sodeluje z režiserjem Ivico Buljanom; najprej sta sodelovala pri znameniti predstavi Macbeth po Shakespearu, ki je veliko gostovala po svetu in bila deležna odličnih odzivov, zanimiv gledališki prostor pa Toni Soprano umetniško še danes močno privlači. V gledališču poleg tega opravlja delo fotografinje in pravi, da je čudovito, ker ji Buljan tudi pri tem omogoča obilo ustvarjalne umetniške svobode, po čemer se njena dela opazno ločijo od »tradicionalne« odrske fotografije, to pa občasno privede do kritik tistih, ki odrsko fotografijo vidijo le kot dokument predstave. Fotografira sicer od nekdaj. V srednji šoli je imela temnico kar v sobi in delala je le ponoči, zato se je morala v kopalnico tihotapiti. Študirat se je odpravila v Gradec in na Dunaj, tam je končala likovno akademijo, nato pa se je nastanila v Mariboru, od koder jo umetniška pot vodi v širni svet, a se vedno znova vrača.

Prav zato ne preseneča, da se na dogajanje v tem mestu odziva tudi angažirano. Pred kratkim je z risbami prekrila okna celotnega poslovnega objekta nekdanje SDK, ki je sicer delo mariborskega arhitekta Vlada Emeršiča in se umešča v razdelek brutalistične arhitekture sedemdesetih let. Za to stavbo je bilo nekaj časa predvideno, da bo postala dom nove, večje Umetnostne galerije Maribor. Tej so v času, ko se je Maribor dičil z nazivom evropska prestolnica kulture, pa ga je zelo slabo izkoristil, sicer obljubili, da ji bodo zgradili novo stavbo, a je projekt propadel. Tudi v drugo, ko je obstajala možnost, da se galerija preseli v prostore nekdanje SDK, so se občinarji, na grozo in strah ne le vseh kulturno osveščenih Mariborčanov, ampak kar vseh Slovencev, odločili, da je zanimiva arhitektura v samem mestnem jedru dosti primernejša za dispečerski center kot za galerijo. To, da je velik in svetel prostor idealen za galerijo, dispečerji pa bi na telefonske klice lahko odgovarjali tako rekoč iz vsake kleti, jih ni niti najmanj zanimalo.

Še preden je bila stavba za kulturo za vedno izgubljena, so jo v galeriji vendarle uporabili za začasno razstavišče v okviru projekta Umetnost v javnem prostoru, ki ga že nekaj časa izvajajo enkrat na leto. Pripravili so vabljeni natečaj in komisija – sestavljali so jo arhitektka in kustosinja Ana Dane Beroš, umetnica Polonca Lovšin (izbranka na lanskem razpisu), solastnik časopisne hiše Večer Uroš Hakl ter direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga in kustos iste galerije Jure Kirbiš – je med štirimi idejnimi zasnovami soglasno izbrala projekt Toni Soprano P namesto UGM.

S čim jih je prepričala? Toni Soprano je v umetniškem delu P namesto UGM izkoristila vsa okna severne in zahodne fasade nekdanje SDK, ki gledata na Trg Leona Štuklja, in stavbo za kratek čas spremenila v … hm, mestno garažo. Vsa okna izpraznjene stavbe je oblepila z nalepkami avtomobilov in garažnih oznak. Projekt bo ostal vpisan v zgodovino umetnosti kot korak v bitki za prostor mariborske vizualne scene, toda zasnovan je bil širše. Ne le kot bojni krik za konkretno, ampak, kot pravi Jure Kirbiš, v umetniški želji po »najširšem opozarjanju na vizualno onesnaženje javnega prostora v najstrožjem mariborskem središču, kjer garažne hiše, fitnes studii in solariji poganjajo kot gobe po dežju, skupaj z označbami, za katere se zdi, da jih lahko vsak namešča kamorkoli, brez vsakega premisleka«.

Še dobro torej, da imajo v Mariboru Toni Soprano, umetnico domačinko, za katero je mesto ob Dravi zatočišče pred svetom in v njem ustvarja z zavestjo o prostoru. Mestu je prav pred kratkim, v času letošnjega Lenta, podarila tudi poslikavo prehoda med galerijo GT 22 in Lentom, ki je prav tako vredna ogleda. 

Toni Soprano:

P namesto UGM

Kje: pročelje nekdanje SDK na Trgu Leona Štuklja, Maribor

Kdaj: do 2. oktobra 2016