Tanja Lažetić, vizualna umetnica

Ne omejuje se z medijem umetniškega izražanja. Zato so projekti, ki jih je ustvarila v minulih 23 letih, nekatere tudi v sodelovanju s fotografom in svojim življenjskim partnerjem Dejanom Habichtom, raznoliki. Doma in v tujini je znana zlasti po fotografskih knjigah, ki so včasih del priprav na razstavo, drugič del razstave, tretjič z njimi dokumentira svoje pretekle razstave. Ta čas knjigi Coloured People in Black and White ( Yellow) in Nine Swimming Pools behind the Broken Glass predstavlja v galeriji Gagosian na Beverly Hillsu v Los Angelesu.

Zapis o njeni fotografski knjigi z naslovom Whore, izšla je leta 2010, najdemo v prestižni The Photobook: A History, Volume III. V njej svetovno znana kuratorja Martin Parr in Gerry Badger predstavljata najpomembnejše fotografske knjige, ki so bile objavljene po drugi svetovni vojni. Umetnica je Whore Badgerju predstavila na razstavi v Londonu in kurator se je takoj odločil, da zapis o njej uvrsti v »enciklopedijo« najpomembnejših fotografskih knjig, saj je v njej zaznal premišljeno subverzivno umetniško gesto z močnim sporočilom.

Whore je apropriacija fotografske knjige Tragedija neke Venere iz leta 1975. V njej hrvaška umetnica Sanja Iveković sooča fotografije ameriške filmske ikone Marylin Monroe s svojimi fotografijami, da bi opozorila na neskladja med zasebnim in javnim življenjem, med realno žensko in njeno zmaličeno medijsko podobo. Lažetićeva je skenirala njeno knjigo, jo opremila z novo naslovnico, nato pa vsako stran s fotografijami poštemplala z rdečim odtisom »whore« (kurba). Sporočilo umetniške geste je jasno: »Za uspešno žensko se tako ali tako predpostavlja, da je kurba in da brez moža ali ljubimca ne more uspeti,« pravi umetnica.

K premisleku o vlogi uspešnih žensk v moškem svetu poziva tudi s sliko Skoraj kot Olimpija. Gre za veliko digitalizirano podobo gole ženske, sestavljeno iz kvadratov, ki jih je sešila, sliko pa na razstavah pribila z žeblji. »Šivanje je ženska gesta in nasprotje digitalnemu tisku. Z žeblji poudarjam moški princip,« pravi umetnica. Seveda pa se za umetniškim delom skriva bolj kompleksna zgodba. Umetnica se namreč navezuje na daljšo tradicijo upodabljanja različnih Vener, zlasti na Manetovo sliko Olimpija, ki je leta 1865, ob pripravi znamenite razstave Pariški salon, vzbudila ogorčenje pariške javnosti, saj je Manet na njej upodobil prostitutko. Sliko so zato organizatorji razstave zavrnili, paradoksalno pa so nanjo vključili slike, ki ji je narisala ambiciozna slikarka Victorine Meurent; prostitutka, ki jo je slikar upodobil kot Olimpijo.

Ženske v svetu umetnosti so ena izmed stalnic njene ustvarjalnosti, vendar še zdaleč ne edina. Strinja se z ugotovitvijo Vladimirja Vidmarja, kustosa pregledne razstave njenih del, ki je ta čas na ogled v ljubljanskem Škucu, da je rdeča nit njenega opusa preizpraševanje everydaya, vsakdanjosti. Ne zanimajo je velike zgodbe (modernizma), ampak koščki vsakdanjosti. Da bi v gledalcu spodbudila refleksijo o sedanjosti, ki jo živi in izkuša, je v lanskem projektu Nebo nad menoj več mesecev zapored fotografirala nočno nebo, fotografije nato izrezala v krog in jih nalepila na bel papir. Ker se ji zdi pomembno »zavedati se sedanjosti«, je lani, ko je bila na umetniški rezidenci v Šanghaju, v projektu Rdeča zvezda nad Kitajsko v okviru skupinske razstave natisnila na bel papir zvezde in obiskovalce poprosila, da list pobarvajo. »Zanimalo me je, kaj v državi, kot je socialistična Kitajska, ljudem predstavlja zvezda. Odziv je bil zanimiv. Barvali so okoli zvezde, risali vesolje in vsa konotacija socializma, ki jo predstavlja rdeča zvezda, se je porazgubila.« Prvič je razstavljala leta 1993 v ljubljanski Kapelici. Razstava Španske stene je bil njen odziv na padec berlinskega in drugih zidov v začetku devetdesetih. »Španska stena je stena, ki ne zapira, ampak razkriva. Poleg tega je to najbolj ženski pohištveni element.«

Če bi prevzela priimek po mami, bi se pisala Wechterbach ali Kunz, po rodbini, ki je imela pred vojno v Ljubljani fotoatelje. Bila bi tujka. Kot je tudi s priimkom Lažetić, kakor se piše njen oče, ki se je iz Črne gore preselil v Ljubljano. »Moj priimek pravi, da lažem, kar morda niti ni tako slabo za umetnico,« pravi sogovornica, ki je končala srednjo kemijsko šolo in diplomirala iz arhitekture na ljubljanski univerzi. Vedno je veliko brala. »Bila bi pisateljica, če bi znala pisati,« pravi.

Čeprav razstava v Škucu skuša razbrati rdečo nit v njenem ustvarjanju, pa resnici na ljubo njenega večplastnega opusa ni mogoče za(ob)jeti v nekaj stavkih. Vsako delo je zgodba zase. Pomembno pa se ji zdi zavedanje, da ustvarjaš za občinstvo, kajti po njenem je »vsako umetniško delo le lupina, v kateri morajo ljudje najti misel, na katero lahko obesijo svoje misli, svoje spomine, svoja občutja«.