TV Putinija

Nacionalna televizija je obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina v soboto namenila skoraj celotno popoldne. Sklop so naslovili Putin v Sloveniji, zaradi odkritega navdušenja v televizijskem studiu pa bi ga lahko naslovili tudi Putin v Narniji. Zato se ponovno nismo mogli otresti občutka, da je Slovenija pač majhna in nepomembna in je lahko za obisk Putina, kot tudi za vsakršen drug obisk tako visoke politične figure, pravzaprav hvaležna.

Slovenska stran je poudarjala, da gre za pietetni obisk, ruska pa, da gre za političnega. Obe izjavi sta bili kakopak namenjeni Američanom – prvi se jih bojimo, drugi pa jih radi izzivajo.

Putin je Slovenijo uradno obiskal že tretjič, namen tokratnega prihoda je bila udeležitev slovesnosti ob 100-letnici ruske kapelice na Vršiču. Nacionalka je iz studia, kjer je Mojca Širok gostila različne goste in komentatorje rusko-slovenskih odnosov (uravnoteženo od Dejana Steinbucha do Darijana Koširja), začela oddajati nekaj pred 13. uro oziroma »tik pred prihodom Putina na letališče Jožeta Pučnika«. A Putina ni in ni bilo. Privoščil si je namreč kar dobro uro modne zamude.

Tisti pred malimi zasloni smo morali zato med tem od daleč, ampak res zelo od daleč, opazovati pristanek letala. In nato ugibati, katere noge so Putinove, mimo česar ni mogla niti Mojca Širok, ki je priznala, da s takšne razdalje pač res ne moremo kar na pamet ugibati, kdo je izstopil z letala. Kar mučno je bilo gledati, kako je nacionalka iz slike nepremičnega letala ustvarjala ‘televizijo’.

Ko je Putin končno prispel na Vršič, ga je tam že čakal slovenski politični vrh in več kot dva tisoč radovednežev. Med vidnejšimi, ki so se drenjali pred rusko kapelico, smo med drugimi opazili Milana Kučana, Danila Türka, Mira Cerarja, Janeza Škrabca ter Putinovega »popoldanskega spremljevalca«, predsednika republike Boruta Pahorja, ki je ob ruskemu predsedniku stal tako ponosno in pokončno, da smo zaradi tega občasno zardevali tudi gledalci.

Gledali smo verski obred, poslušali govora obeh predsednikov in povezovalca Boštjana Romiha, ki je presenetljivo izpadel nadvse profesionalno in nič kaj narodno-zabavno. Očitno je krivo prizorišče, ki ni bilo Pod kozolcem, temveč pod kapel’co. Ne Pahor ne Putin nista svojih govorov politizirala, vse skupaj je minilo zelo diplomatsko in previdno spogledljivo. Predsednika sta se nato odpravila še na ljubljanske Žale, kjer sta položila vence na spomenik padlim vojakom, kasneje pa še na pogovor in večerjo na Brdu pri Kranju. Pester zmenek, ni kaj.

Glede na obsežnost poročanja smo gledalci sicer pomislili, da je od mrtvih vstal sam Tito, ponovno zagnal modri vlak in odšel na turnejo po Sloveniji. Putin na svoj odhod, v nasprotju s prihodom, ni zamujal. Odšel je tako hitro, kot je prišel. Nam, gledalcem, pa je po zaslugi nacionalke ukradel celotno sobotno popoldne. Pa tako lep dan je bil. Zato tistega večera nismo zaspali s tako zadovoljnim nasmeškom kot Borut Pahor.