Prototip kralja Ralfa

Strip

Ralf König je stripar, ki še enkrat dokazuje resničnost starega rekla »nomen est omen«, saj je nesporni kralj nemškega stripa in spada z več kot 40 izdanimi naslovi v 35 letih ter več kot petimi milijoni prodanih izvodov (podatek je iz leta 2008) med žive legende stripovske umetnosti nasploh.

Rodil se je leta 1960 v nemškem Soestu, tam je tudi odraščal, šolal se je na umetniški akademiji v Düsseldorfu, že pri 21 letih pa je začel izdajati stripe, sprva pri gejevskih založbah, že kmalu pri eni vodilnih nemških založb Rowohlt, kjer domuje še danes. Živi in dela v Kölnu.

Po njegovih knjigah je med drugim posnetih nekaj filmov, največjo slavo med njimi je dosegel Živahni tip (Der bewegte Man). Poleg stripovske kariere je duhoviti König znan po prizadevanjih za pravice LGBT-manjšine in prav strip z omenjenim naslovom je eden njegovih prvih poskusov učinkovitega spajanja obeh svetov. Oboje, knjiga iz leta 1987 in film, posnet sedem let kasneje, je doživelo nesluten uspeh – film si je ogledalo 6,5 milijona gledalcev, avtor pa je prebil omejitve žanra gejevskega stripa in postal splošno znan.

V stripih obravnava številne teme, zadnje čase se kdaj poda tudi v vesolje, lani pa je poleg zbranih del izdal najnovejši strip, uspešnico Porno zgodba (Pornstory). V njem raziskuje svoj odnos do pornografije, o katerem je v lanskem intervjuju, objavljenem v Mladini, med drugim povedal: »/…/ S porniči sem kvazi odrasel. Za koga tema pornografije morda ni tako relevantna, zame pa je, četudi je ta čas vobče prisotna; razmišljam o njej, premlevam, kaj pomeni, kako moški reagirajo nanjo, kako ženske, kako moški gledajo porniče na skrivaj in kako se počutijo ženske, ko jih zasačijo, kako pornografijo dojemajo mladostniki ... Da sem pornografijo odkril zgodaj, nisem nikoli imel za škodljivo, nasprotno, za velik užitek, mislim, da sem imel krasno puberteto. (smeh) Tega nimam za nekaj slabega, se mi zdi pa vseeno bedno, da zdaj otroci z enim klikom lahko pridejo do najtrših reči. Pornografija gotovo je vplivala name in na mojo seksualnost, morda sploh ne bi risal stripov, če je ne bi odkril.« Pomembno mesto v njegovem opusu zavzema tudi tema religije. Leta 2008 je izdal Prototip (Prototyp), naslednje leto Arhetip (Archetyp) in leta 2010 Antitip (Antityp) o svetem Pavlu, ki je sklenil tako imenovano biblično trilogijo.

O tem je v omenjenem intervjuju med drugim povedal: »Prototip sem končal v eni zimi, v treh, štirih mesecih. Ko sem risal za francosko revijo Fluide Glacial, sem ob tematski številki o religiji dobil zamisel za Adama, ki ugrizne v jabolko in postane pameten. Iz nje je nastala kratka zgodba na petih straneh. Ko so me kasneje pri časopisu FAZ povabili, da bi nadomeščal njihovega risarja, ko je šel dopustovat, sem uporabil to zamisel, predvsem me je zanimala trojica Adam – bog – kača, in jo raztegnil v deset nadaljevanj. Pri časopisu so jim bila všeč, enako kot protesti, ki so sledili.

Kasneje so me ponovno povabili, in sicer za tri mesece, in tako sem napravil Arhetip. To je Stara zaveza, zgodba ponuja dobra izhodišča, živali, ladja, seveda tudi bog in kača, a dosti tu nisem tvegal. No, po objavi se je kar resno streslo, celo abonenti so odpovedovali naročnino, tako nepobožni pa tu tudi nismo, ultrakonservativci so pozvali privržence, naj pišejo časopisu in protestirajo, precej se je dogajalo, ampak časopisu se to ni zdelo slabo.« Tik pred avtorjevim 56. rojstnim dnem začenjamo ta teden v Mladini objavljati nekaj epizod iz Prototipa, ki je bil leto po izidu nagrajen z nemško nagrado za najboljši strip Sondermann ter leta 2010 skupaj z Arhetipom z nagrado Max-und-Moritz-Preis za najboljši strip. Prototip je prvi prevod kateregakoli avtorjevega dela v slovenščino. Leta 2014 je izšel pri neodvisni založbi VigeVageKnjige.