Metod Pevec, režiser, scenarist in pisatelj

Živi v ljubljanskih Mostah, v delavskem predmestju, ki so mu nekoč dejali rdeči becirk. Le dober lučaj od njegovega doma, na ulici, ki nosi ime po narodni herojinji Vidi Pregarc, stoji delavski dom, še do nedavnega v lasti proslulega gradbenega podjetja Vegrad. Večkrat se je sprehajal mimo doma s slutnjo, da se za njegovimi zidovi skrivajo težke zgodbe ljudi, o katerih nihče noče govoriti, saj kazijo podobo Slovenije kot uspešne in do delavca prijazne države.

Dokumentarec o njem z naslovom Dom je pripravljal več let. Ker mu Vegrad ni dovolil snemanja, si je za leto dni najel kletno stanovanje v njem. Počasi, korak za korakom in z veliko empatije, ki jo premore kot tankočuten zapisovalec življenjskih usod, je pridobival zaupanje stanovalcev. Le zato so mu pred kamero razkrili svoje trpke življenjske zgodbe.

Nekateri delavci migranti, v glavnem iz BiH, so se v dom preselili že v času prejšnjega sistema, po spremembi sistema pa se počutijo nepotrebni in izvrženi. Iz njihovih pričevanj veje pretresljivo spoznanje, da so se jim pretrgale očetovske vezi z otroki. Antidepresive je režiser našel tudi na nočnih omaricah deklet, stanujočih v prvem nadstropju, kjer je enota Mladinskega doma Jarše. Kokos, so jo poimenovale dekleta. Toda iz njihovih pričevanj veje podoben občutek negotovosti in strahu pred prihodnostjo, ki jih tako zelo bega, da ne morejo normalno zaživeti.

Tudi ženskam, ki so pred sto in več leti odhajale v Egipt delat kot varuške v premožnih družinah, so se popolnoma porušile materinske vezi z otroki doma. Ta vidik je izpostavil v dokumentarcu Aleksandrinke. Prepričan je, da so aleksandrinke ena izmed največjih nacionalnih tem, saj je v nekem obdobju delalo v Egiptu skoraj pet tisoč deklet. Prišle so predvsem iz Vipavske doline. Usode resničnih »lepih Vid«, ki jih je v dokumentarcu predstavil v vseh razsežnostih, so bile dolga desetletja zamolčane. Režiser pripoveduje o bridki izkušnji Dorice Makuc, ki je v sedemdesetih letih prva raziskovala njihove usode. Moški so zavračali pogovore in za njo vpili, »zakaj iščete te kurbe!«.

Režiserju so usode marginaliziranih, iz družbe odrinjenih ljudi blizu, saj je tudi sam odraščal v proletarskem okolju. Njegov oče je bil železničar, mama snažilka. »Odtod izhajata v zadnjem času moja prebujena socialna občutljivost in revoltiranost,« pravi režiser. Poudarja, da je njegovim staršem v socializmu vendarle uspelo dobiti kredite v banki in v službi za gradnjo hiše, poleg tega pa je lahko družina počitnikovala v domovih njunih podjetij. »Danes je pomembna le še višina plače. A če si moraš z njo kupiti stanovanje in počitnice, je jasno, da je današnji socialni standard zmanipuliran podatek.« Obiskoval je gimnazijo Moste, kjer je bilo v tistem času razvito kulturno, zlasti gledališko življenje. Kot dijak je bil Hermes v Ajshilovem Vklenjenem Prometeju, v predstavi pa sta nastopila tudi današnji sindikalist Branimir Štrukelj in Silva Čušin, prvakinja ljubljanske Drame.

Kot statist je nastopil v filmu To so gadi, na pragu polnoletnosti pa dobil vlogo v filmu Ko zorijo jagode, ki je nastal po knjižni predlogi Branke Jurca. Močno ga je zaznamovala vloga partizana Berka v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, v avtobiografski zgodbi pisatelja Vitomila Zupana. Danes priznava, da je bil za to vlogo kot mladi študent primerjalne književnosti »genialno zmanipuliran«, saj ni vedel ničesar o življenju, režiser filma Živojin Pavlović pa mu je kot kasnejšemu režiserju postal »svetal vzor, kako voditi ustvarjalni kolektiv«.

Carmen, zgodba o upanju in brezupu mladih, ki živijo v podtalju Ljubljane, je bila njegov režiserski prvenec. Že iz tega filma je vidno njegovo kasnejše zanimanje za pogled na življenje in medčloveške odnose iz perspektive ženske. Ta pogled ga vznemirja, saj »ženske vendarle bolj odprto čustvujejo kot moški«, hkrati pa so »moško-ženski odnosi večna tema, od njih pa je odvisna kvaliteta našega življenja«. Pri oblikovanju ženskih likov skrbno pazi, da ne bi izpadli kot moška projekcija ženske. Lik matere Vande v filmu Pod njenim oknom je oblikoval s pomočjo spletnih klepetalnic, kjer se je predstavljal, da bi se vživel v lik, kot živahna petdesetletnica.

Tudi ko pripravlja filme z družbeno angažirano tematiko, se zaveda, da mora biti v procesu ustvarjanja »nadzorovano intuitiven«. S tem zavedanjem pripravlja film z delovnim naslovom Gremo v partizane. Pripovedoval bo zgodbo o dveh bratih, sprtima zaradi dediščine, ki je umazanega izvora. V ospredju bo zgodba o vračanju denarja, ki je iz Slovenije izginil v davčnih oazah, bankah in v raznih finančnih mahinacijah. V ozadju pa bo soočil viziji Slovenije, ki ga vznemirjata že dalj časa: kapitalizmu prilagojeno Slovenijo in tisto, ki je z vrednotami ostala v času socializma, ljudje pa v njenem imenu pričakujejo »socialno varnost in ne pristajajo na kompetitivno ureditev, ki jo zdaj živimo«.