Solidarnost sistemsko nemogoča

Ali vlada pripravlja morebitno zamrznitev plač funkcionarjev, ministrov in poslancev, da bi tako izničila iztek ukrepa t. i. kompresije plačne lestvice, ki je bil sprejet zaradi varčevanja leta 2013 in ki preneha veljati septembra? In ali vlada morebiti pripravlja ukrep znižanja najvišjih plač v javnem sektorju, da bi tako izkazala solidarnost do revnejših, za katere velika večina varčevalnih ukrepov iz let 2012 in 2013 še velja?

Ne, so nam odgovorili z ministrstva za javno upravo, to ni mogoče. To je sistemsko neizvedljivo. Če bi si funkcionarji in politiki zamrznili ali znižali plače, bi namreč to »porušilo enotni plačni sistem«.

V odzivu na Mladinin članek iz prejšnjega tedna, v katerem smo izračunali, da se bodo v prihodnjih mesecih funkcionarske plače povišale do 10 odstotkov, po eni strani zaradi odmrznitve ukrepov iz leta 2013, po drugi pa zaradi mini davčne reforme, ministrstvo za javno upravo odgovarja, da je bila sprostitev plačne lestvice, torej novo, rekordno povišanje funkcionarskih plač, kompromisni ukrep, ki je bil dogovorjen s sindikati. »Če bi vlada želela preprečiti vrnitev teh plač funkcionarjem na raven pred znižanjem, bi morala predlagati nov zakon, s katerim bi funkcionarje izvzela iz enotnega plačnega sistema javnega sektorja, s tem pa bi porušili enotni plačni sistem,« odgovarjajo.

Če je danes ukrep varčevanja pri plačah najpomembnejših politikov sistemsko neizvedljiv, pa primeri iz preteklosti dokazujejo, da ga je mogoče uresničiti, če je le volja. Pravzaprav za znižanje funkcionarskih plač nekoč ni bilo treba izvajati tako globokih »sistemskih« reform. Pred trinajstimi leti recimo, poleti 2003, je vlada kar na dopisni seji sprejela sklep, da se funkcionarjem in direktorjem javnih agencij, javnih zavodov, javnih gospodarskih zavodov, javnih skladov in drugih oseb javnega prava v letu 2003 plače ne bodo zvišale. Tedaj sicer enotni plačni sistem še ni veljal, a tudi kasneje, ko je začel veljati, je znala vlada funkcionarske plače zamrzniti ali znižati v nekaj tednih.

Leta 2009, po uvedbi enotnega plačnega sistema, je denimo tedanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs zaradi varčevalnih ukrepov po hitrem postopku v parlament poslala zakon o začasnem znižanju plač funkcionarjev, s katerim je 1690 funkcionarjem izvršne in sodne veje oblasti znižala plače za štiri odstotke. Plače javnim direktorjem so tedaj zamrznili kar z uredbo.

Kako si lahko vlada zvišuje plače, češ da kaj drugega sistemsko ni izvedljivo, in v isti sapi vztraja pri podaljševanju varčevalnih ukrepov?

Obstajajo še drugi, ustvarjalnejši pristopi. Predsednik vlade Borut Pahor se je recimo leta 2009 odločil, da zaposlenih v njegovem kabinetu ne bodo uvrščali v višje plačilne razrede, čeprav bi jih po zakonu lahko, »ker želijo pomagati pri zmanjševanju posledic gospodarske in finančne negotovosti«.

Resda so varčevalni ukrepi na področju funkcionarskih plač simbolične narave, saj pomenijo zgolj nekaj milijonov evrov na leto pri vseh proračunskih odhodkih, a ko se je Pahor še kot predsednik vlade leta 2010 odločil, da bo tako imenovano reprezentanco – to so večinoma delovna kosila in seveda priložnostne kave – plačeval iz lastnega žepa, je tedanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič dejala, da gre pri tem morda »za smešen ukrep«, toda res je, »da moramo vedno varčevati pri sebi«. Razlogov, zaradi katerih bi morali funkcionarji še naprej varčevati pri sebi, pa je še veliko. Ne samo, da varčevalni ukrepi predvsem za srednji sloj, deloma pa tudi za najrevnejše, še vedno veljajo, vlada vsaj do leta 2020 načrtuje proračunske primanjkljaje, novo zadolževanje in podaljšanje varčevalnih ukrepov.

Kako naj zdaj razumemo kategorično izjavo bivšega finančnega ministra Dušana Mramorja, ki je lani v intervjuju za Mladino dejal, da bi usklajevanje plač, pokojnin in socialnih transferjev zamrznil še vsaj za tri leta, in pa, da »minimalne plače ne smemo zvišati niti za evro«, (novemu) finančnemu ministru pa se bo plača zdaj povečala za okrog dvesto evrov na mesec?