Dr. Latinka Perović

»Josip Broz Tito je bil človek starega boljševističnega sveta.«

Dr. Latinka Perović (1933) je bila na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja med najvplivnejšimi ljudmi v Srbiji in nekdanji Jugoslaviji. Takrat je na položaju sekretarke Zveze komunistov Srbije skupaj s predsednikom CK ZK Srbije Markom Nikezićem in v sodelovanju s pripadniki liberalne struje v jugoslovanski partiji zagovarjala koncept ureditve Jugoslavije, ki bi temeljila na dialogu med vodstvi republik, kar bi, morda, če bi se projekt udejanjil, onemogočilo (etnična) nasprotja med republikami, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stopnjevala do izbruha vojne. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito ni imel posluha za takšne zamisli in leta 1972 je tudi njo, skupaj z liberalci v drugih republikah, odstavil s političnega položaja. Latinka Perović se je nato posvetila zgodovinski znanosti in postala vodilna strokovnjakinja za srbsko zgodovino od 19. stoletja do danes. S posebno pozornostjo je razčlenjevala razvoj srbske politične misli in prakse, poglobila se je v čas ukoreninjenja srbskega nacionalizma, ki je v vseh obdobjih preglasil šibak liberalni tok, saj je tudi v najnovejšem času skupina »druge« Srbije, ki so jo sestavljali evropsko misleči liberalni intelektualci, med katere sodi, s svojimi premisleki ostala preslišana.

Lani je izšla vaša knjiga Dominantna i neželjena elita – beleške o intelektualnoj in političkoj eliti u Srbiji (XX–XXI vek). V njej drugega nasproti drugemu postavite Dobrico Ćosića, »človeka sinteze« prevladujoče elite, ki je zagovarjala prvenstvo nacionalnega v biti srbskega naroda, in celo vrsto srbskih intelektualcev, nezaželenih osebnosti, ki so bile glas drugačne, liberalnejše Srbije. Knjiga je v vaši domovini uspešnica. Čemu pripisujete zanimanje za »drugo Srbijo«, kot ji pravijo nekateri?

Knjiga je bila v srbski javnosti, pa tudi v nekdanjih jugoslovanskih republikah, zdajšnjih samostojnih državah, deležna velikega zanimanja. Brali so jo kot informacijo o Srbiji in njeni družbi, o njeni politični in intelektualni eliti in kot premislek o skupni zgodovini v nekem obdobju. Nekateri so jo, denimo sarajevski urednik in novinar Ivan Lovrenović, brali kot pričevanje o koncu skupnega življenja, ki ga na eni strani zamejujeta začetek narodnoosvobodilnega boja leta 1941 in njegov konec leta 1945 in je trajalo do leta 1991. Kar zadeva zanimanje za »drugo Srbijo«, moram najprej povedati, kaj ta sintagma pomeni in koga zajema. V Srbiji je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil objavljen Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ko se je pokazal razkol v Zvezi komunistov Srbije in ko se je začela Miloševićeva »protibirokratska revolucija« proti tedanjim političnim strukturam in avtonomaškim vodstvom v obeh pokrajinah, dosežen konsenz o reševanju srbskega narodnega vprašanja. Ta konsenz in zamisel o dokončni rešitvi srbskega narodnega vprašanja, kot pravite sami, imata zgodovinske korenine in najkrajše ju opredelimo s postavitvijo narodnega vprašanja kot državnega v obliki prepričanja, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi.

Ljudi iz Beograjskega kroga, ki se nismo strinjali z Miloševićevo hujskaško politiko, so razglašali za izdajalce, ljudi brez domoljubnih in nacionalnih čustev.

Glede na sestavo prebivalstva v nekdanji Jugoslaviji je bila takšna zahteva nevarna za državo in njene prebivalce.

Seveda, saj je takšna politika zahtevala temeljito rekonstrukcijo jugoslovanske države in uničenje okvira, ki je nastal ob koncu 2. svetovne vojne. Pri oblikovanju srbskega konsenza pa so sodelovali tedanji vojaški vrh, srbska pravoslavna cerkev, intelektualna elita in elita srbske vladajoče partije, ki se je zanj opredelila na znameniti 8. seji CK ZKS, kjer je Slobodan Milošević postal dejanski srbski vožd. Tudi srbski mediji so, večinsko, sodelovali v tem procesu. V srbski družbi je bil torej dosežen zelo širok konsenz, ki ni zajemal le programske usmeritve za spremembe v Jugoslaviji in uresničitev cilja o življenju vseh Srbov v eni državi, ampak je predvidel tudi, če bi bilo treba, vojaški spopad za ozemlja, kjer so živeli Srbi, se pravi v BiH in na Hrvaškem. Projekt je podpirala širša javnost, to se je pokazalo zlasti na zborovanjih privržencev protibirokratske revolucije. Najprej so zrušili politična vodstva v obeh pokrajinah, nato v Črni gori. S karavanami protibirokratske revolucije so hoteli po vsej Jugoslaviji, najprej na miren način, udejanjiti preoblikovanje države.

Resnega odpora proti tem nakanam med Srbi ni bilo zaslediti?

Bili so, kljub zelo širokemu soglasju o nujnosti preureditve države po srbskem modelu, posamezniki – poudarjam posamezniki, ne pa organizirane politične ali intelektualne formacije in asociacije –, ki so z nezaupanjem spremljali dogajanje. Ljudi, ki so razmišljali drugače kot velika večina v Srbiji, so poimenovali »druga« Srbija oziroma izdajalska Srbija. Združevali so se v združenju Beograjski krog, kjer je potekala razprava o ciljih takšne srbske politike, in opozarjali na mednacionalno sovraštvo, ki je vse bolj prihajalo na dan. Bili so, po poklicni opredelitvi in intelektualnih simpatijah in antipatijah, različni ljudje. Pravzaprav je bil to le izraz nasprotovanja vojni in njenim posledicam, zavzemali pa so se za dialog, za sporazumno in mirno rešitev jugoslovanske krize. Kasneje so bili ti ljudje označeni za izdajalce, za ljudi brez domoljubnih in nacionalnih čustev, a po tem, ko je velikosrbska ideja doživela poraz na mednarodni ravni, na sodiščih, še posebej na haaškem sodišču, so, protislovno, z Beograjskim krogom njegovi preganjalci dokazovali, da tudi v tistih nemirnih časih Srbija ni bila enakomisleča, da je bila pluralna, da je obstajala tudi druga Srbija.

Razmerja med različnimi strujami v srbski politiki, zlasti med nacionalno in liberalno, so bila zapletena tudi v SFRJ, saj je bila še po Titu glavna matrica »bratstvo in enotnost«. Kako ste ta razmerja doživljali sami, ko ste bili med letoma 1968 in 1972 sekretarka Zveze komunistov Srbije?

Srbsko vodstvo ni bilo enotnega mnenja o tem, kako urediti razmerja med jugoslovanskimi republikami in narodi. Dobršen del je zagovarjal unitarno, centralizirano Jugoslavijo, sama pa sem pripadala skupini, najuglednejša osebnost v njej je bil Marko Nikezić (med letoma 1968 in 1972 predsednik CK ZK Srbije, op. a.), ki je zagovarjala sporazum med jugoslovanskimi republikami o minimumu skupnih funkcij na ravni Jugoslavije. Bili smo za skupno obrambo, zunanjo politiko, skupen gospodarski razvoj in trgovino, vse drugo pa bi urejale republike same, ki so se takrat že spreminjale v nacionalne države. Ne v etnične, ampak v države državljanov. Tako so razmišljali tudi v drugih republikah, saj so se bali jugoslovanstva kot homogenizirajoče ideje, v kateri se izgubljajo nacionalne značilnosti. Politika integralnega jugoslovanstva kralja Aleksandra v prvi Jugoslaviji ni mogla biti uspešna in z zadržki so jo sprejemali tudi v Srbiji. Tako kot njegovo diktaturo. Nič čudnega torej, če je politika socialističnega jugoslovanstva sprožala odpor zaradi narave režima, ki je znal biti, in je tudi bil, represiven. V trenutku, ko je odšel glavni nosilec ideje, pa je ta odpor prevzel nacionalistično konotacijo in sledilo je razbitje jugoslovanske države. Mi, liberalci v Srbiji, smo zagovarjali federativno državo, lahko rečem tudi konfederacijo z minimalnimi skupnimi pristojnostmi na jugoslovanski ravni, o katerih bi se dogovorile republike.

Leta 1972 vas je, kot v Sloveniji Staneta Kavčiča, na Hrvaškem Mika Tripala in Savko Dabčević Kučar, v Srbiji poleg vas tudi Marka Nikezića, Tito odstranil z oblasti, ker naj bi bili preveč liberalni.

Nekateri pravijo, da je s tem ubranil Jugoslavijo. Tito je bil glavni arbiter za vse, kar se je dogajalo. Ko se je na Hrvaškem razvnelo množično gibanje, »maspok« z zahtevami po večji samostojnosti, če ne celo suverenosti Hrvaške, nas je Tito vprašal, kaj mi v Srbiji očitamo Hrvatom. Odvrnili smo, da bomo svoje mnenje povedali hrvaškemu političnemu vodstvu, kajti jasno nam je bilo, da Tito neti spore med nami, da bi jih nato miril s svojim arbitriranjem. Smo pa hoteli, da se o hrvaških zahtevah glede urejanja odnosov v federaciji razpravlja na jugoslovanski ravni, ne da se odločitev prepušča Titu. Menili smo, da morajo republiška vodstva sama prevzeti odgovornost za razvoj, vsako v svoji republiki. Pa tudi, da pridejo na dan različni pogledi za reševanje tedanje krize, ne da se zaradi nedemokratičnega ravnanja krepijo nasprotja, ki preraščajo v množična gibanja z zahtevami po pravici do samoodločbe, ki si jo mora kdo izbojevati tudi z orožjem.

Se je Tito počutil ogroženega?

Tito je naša stališča razumel kot poskus slabitve njegove oblasti. Pogosto je govoril, da mu nasprotujemo. O tem je govoril tudi z Nikezićem in ta mu je predlagal ločitev partijskih in državnih funkcij v sistemu, kjer pridejo na položaje z demokratičnimi volitvami izbrani ljudje, Tito pa naj bi postal neke vrste simbol države, ki je ohranil enotnost v vojni s Hitlerjem in v spopadu s Stalinom. Tito mu je dejal, da tudi sam razmišlja v tej smeri. Ko je Nikezić te zamisli predstavil srbskemu vodstvu, so vsi molčali. Tito jih ni omenjal nikoli več. Bil je človek starega sveta, v njem se je politično oblikoval in se od njega povsem in korenito ni nikdar oddaljil. Res je, v pogledih je bil širši od tedanjih vzhodnoevropskih političnih birokratov, ki so bili na oblasti, saj je politično deloval tudi v Evropi, poznal je svet in imel izkušnje iz komunistične internacionale (Kominterne). Pokazalo se je, da se je na koncu življenja z zavračanjem potrebnih notranjih sprememb in demokratizacije vrnil v varni stari pristan in tudi k starim sodelavcem, kjer se je dobro počutil.

Nazaj k stari tovarišiji, ki se je bala sprememb?

Pogosto navajam besede, ki sem jih našla v Titovi biografiji Jožeta Pirjevca. Ta opisuje leto 1948, ko je bil spor s Stalinom na vrhuncu. Grozil je tudi vojaški spopad. Ko je Tito razpravljal s svojimi generali, ki so bili vznemirjeni zaradi morebitnega napada Sovjetske zveze na Jugoslavijo, jim je dejal: »Počakajte, vsak volk ima svoj brlog, v katerega se nazadnje vrne.« Ta misel je značilna zanj. Kaže se v njegovih odločitvah. Je pragmatičen, drugo proti drugi postavlja različne tendence in jih miri, osvobaja se sodelavcev, Đilasa, Rankovića – vsakega iz drugačnih razlogov. Ti ljudje so morali oditi, ker je začutil, da lahko ogrozijo njegovo vodilno vlogo in njegovo osebno oblast. Dobro je poznal Srbe, ki so tradicionalno navezani na Rusijo in so zaradi te naveze nasprotovali razvoju po zahodnoevropski poti, Tito pa je to v svojih odločitvah upošteval. Na zgodovinskem razpotju po njegovi smrti se je Srbija naslonila na Sovjetsko zvezo, kar moramo vedeti, če hočemo razumeti dogajanje v Srbiji in Jugoslaviji v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja.

Po razpadu Jugoslavije je bila zamujena zgodovinska priložnost za modernizacijo novih držav, ki ne bi bile utemeljene na nacionalnem načelu, ampak na univerzalnih vrednotah in pravicah državljanov.

Leta 1972 ste bili izgnani iz političnega življenja. Kakšni so bili odzivi?

Za del srbske javnosti je bil naš izgon tiho razočaranje. Ne glasno, nikakršnega odpora ni bilo. Ljudem je bilo žal, ker so iz politike odšli izobraženi ljudje, ki so predstavljali nekaj novega, ki so se bili sposobni sporazumevati z drugimi in so uživali zaupanje v drugih republikah. Tudi svet nam je bil naklonjen. Nič več od tega.

Kakšna je bila v teh procesih vloga inteligence, še posebej politika in pisatelja Dobrice Ćosića, ki je bil več kot šestdeset let pomembna osebnost v srbski javnosti in politiki? Dekonstruirali ste njegovo razumevanje srbskega naroda in njegove vizije Srbov, združenih v eni državi. Kdo je bil, na kratko, v intelektualnem, kulturnem in političnem smislu Dobrica Ćosić? Simbol kakšne Srbije je?

Dobro ste povedali. Dejansko je simbol. Izhaja iz komunističnega gibanja, bil je partizan, nato udeležen v političnem življenju, član Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije, narodni poslanec in postal je pisatelj. Tudi ob pomoči partije. Napisal je roman Daleč je sonce, v katerem nekoliko bolj večplastno obravnava revolucijo. S tem romanom se je rodil pisatelj, ki velja za uspeh partije. Postal je neverjetno priljubljen. Preveden je v številne jezike, ekraniziran, dramatiziran. V naslednjih romanih pa se Ćosić vse bolj usmerja v srbsko zgodovino. Piše roman Korenine. Naslov je zgovoren. Ćosić verjame, da ima Srbija globljo tradicijo in zgodovino od takrat uradnih, ki pa je potisnjena ob stran. Zato je treba iz srbske zgodovine odstraniti površinski sloj zemlje. Odstranjuje ta sloj, ustvarja nov mit, bolje rečeno, nadaljuje na podlagi starega mita o Srbiji in njeni zgodovinski veličini.

Pričakovali bi, da bo v sedemdesetih letih podprl liberalno krilo v srbskem vodstvu.

Česa takšnega od Ćosića nismo pričakovali, kajti bil je intelektualec, ki pojasnjuje resnice. Čakal je na Titovo smrt in smrt Jugoslavije, da bi s svojimi »resnicami« v Srbski akademiji znanosti in umetnosti promoviral novo zgodovino, ki bi mobilizirala Srbe, nezadovoljne, ker so v vojnah največ žrtvovali, pa malo dobili. Pisal je romane, ki so bili deležni velike pozornosti. Ni sodeloval pri pisanju Memoranduma SANU, v katerem so pisci obravnavali položaj Srbije in srbskega naroda sredi osemdesetih let, bil pa je njegov idejni oče.
Nikoli ni sodeloval z liberalci, nismo ga pritegnili, čeprav dialoga z njim nismo zavračali. Ko sem bila na pogovoru z njim in njegovimi somišljeniki v Srbski književni zadrugi, so zavrnili sodelovanje z nami. Jasno jim je bilo, da na nas in naše odločitve ne bodo mogli vplivati. V svojih odločitvah smo bili avtonomni in smo zanje tudi odgovarjali. Takšna drža jim ni ustrezala. Ko je Ćosić postal predsednik »ožje« Jugoslavije (Srbije in Črne gore), je hotel odločati tudi o Srbih v BiH in na Hrvaškem. V tem času je pisal Piščeve zapiske in umrl zelo razočaran nad Srbi.

Kaj je pričakoval?

Prepričan je bil, da so ga Srbi pustili na cedilu. Da so se mu izneverili. Tako sam piše. Zanj je bil srbski narod kmečki narod. Razočaran je bil nad mladimi v kavbojkah. Bil je tipičen narodnjak po ruskem zgledu, ki poveličuje narod, a ga prezira, ker se mu je izneveril in ni udejanjil njegovih namer. Tako vidim Dobrico Ćosića.

V knjigi, ki sva jo omenila na začetku, ste predstavili delo in življenje dvanajstih srbskih intelektualcev in politikov, ki so bili nekako »nezaželeni« pri prevladujoči eliti. Alternativa je vseskozi bila?

Med ljudmi iz tega kroga, ki sem mu tudi sama pripadala, si nihče ni želel biti na oblasti. Njihov cilj ni bil oblast, ampak spremembe. Spomnim se pogovorov z Ivanom Stamboličem, nekdanjim predsednikom Srbije, ki ga je odstavil njegov prijatelj Milošević. Spraševal me je, ali naj kandidira za predsednika Srbije, ko je drugič kandidiral tudi Slobodan Milošević. Odvrnila sem mu, da državi lahko pomagamo še drugače. Tudi sama ne bi sprejela nobene takšne ponudbe. Iz mojih knjižnic in arhivov me ne bi dvignili niti z dvigalom. Pa tudi sicer so bile politične razmere takšne, da ljudi iz našega kroga za pomembne politične naloge ne bi nihče predlagal. Zato smo razmišljali in poskušali razumeti, kaj se dogaja v tej družbi. Po svoje je za intelektualca takšna obravnava večji izziv kot imeti oblastni položaj. Sicer pa nas glede na politične razmere družba niti ni hotela.

Kaj vam pove takšen odnos?

Da po Miloševićevih zgodovinskih pustolovščinah ljudje niso želeli druge in drugačne Srbije. Ta družba je bila in je ostala živa paradigma nacionalizma. Mi pa nismo bili nacionalisti. Smo ljudje, ki smo pripadali in še pripadamo temu narodu, govorimo njegov jezik, imamo izobrazbo in služimo temu narodu in njegovim interesom na način, ki ni zamejen z nacionalizmom.

Večkrat ste dejali, da bi Srbija potrebovala politika, ki bi znal primerno ovrednotiti njeno vlogo v času razpada Jugoslavije. Kakšen politik naj bi to bil? Ga vidite v današnji Srbiji? Si je Srbija danes že zmožna priznati resnico o vzrokih za razpad, o svoji vlogi pri tem in krutih posledicah?

Še daleč smo od resnice. Sicer pa je ta resnica porazna in brez politične volje ne bo splošno sprejeta. Do resnice je težko priti tudi zato, ker so na prizorišču še vedno akterji tedanjega razpada Jugoslavije. Tudi z vojsko. Vodilni ljudje iz Srbske napredne stranke, ki je na oblasti, so sodelovali v vojni. So dediči tradicionalnega dojemanja političnega delovanja, homogenizirajoče politike, zato je pravo priznanje posledic vojaškega obračuna v devetdesetih letih težko. Prav ta stranka nas je dolgo strašila z Evropsko unijo, nasprotovala je evroatlantskim integracijam sploh, onemogočala spravo z drugimi narodi, s katerimi smo se vojskovali. Še vedno nasprotuje Natu. Bila je ovira reformam. Potem ko je prišla na oblast, je napovedala spremembo strategije in se odločila, da bo šla v smer evropske integracije, kar je dobro, ampak mora se dokazati z verodostojnostjo in pokazati, da se je v resnici odpovedala prejšnji politiki.

Po Miloševićevem odhodu z oblasti leta 2000 so nekateri ugledni posamezniki zahtevali lustracijo.

Ja, kdo pa bi jo opravil, če je bil konsenz za politiko, ki jo je uveljavljal, tako širok. Vsak nosi delček te hipoteke. Takšen je bil takrat objektivni položaj v Srbiji, še danes je zelo protisloven in ne omogoča napovedovanja prihodnosti države. Vsi pravijo, obrnimo hrbet preteklosti. To ni mogoče. Ne morete pozabiti vsega, kar se je dogajalo. Takšnega položaja pa ni mogoče spremeniti z državnim ukazom, saj gre za stanje duha, ki onemogoča, da bi se osvobodili zla iz preteklosti. Ne morete preiti v novo družbeno stanje s sklicevanjem nanj, če ne razumete, kaj se je dogajalo prej in zakaj.

Srbija se bo morala sprijazniti z dejanskim statusom kosova, kar ne bo le v prid tam večinskim albancem, ampak tudi tamkajšnjim Srbom in seveda Srbiji.

Za Srbijo je Kosovo še danes »neodtujljivi del« njenega ozemlja. Marsikdo trdi, da je Jugoslavija začela razpadati na Kosovu, tam se je vojna tudi končala. Srbski intelektualci in predvsem srbska pravoslavna cerkev so vseskozi govorili o ohranitvi te »zibelke srbstva«. Z vsemi sredstvi. Kakšen odnos bi morala proevropska Srbija imeti do Kosova? Je to pot, ki jo zagovarja Vučić, torej več kot avtonomija in manj kot neodvisnost, ali pa bi moral ljudstvu povedati, da je Kosovo dejansko vse bolj neodvisna država?

Dobrica Ćosić je štirinajst dni pred smrtjo v obširnem intervjuju, ki so ga poimenovali njegova politična oporoka, zatrjeval, da bo Kosovo navkljub bruseljskim sporazumom ostalo v narodni zavesti, ker je to srbsko ozemlje s srbskimi spomeniki. Zanj kosovska zgodba ni bila končana. Treba je reči, da je bila Srbija po bombardiranju in po vojaških operacijah bliže priznanju neodvisnosti Kosova, kot je danes. Kosovo je mit, ki živi in še zmeraj mobilizira. V srbski politiki, pa ne samo v njej, si ne morejo zamisliti, da bi bilo Kosovo v Unescu, pa čeprav bi potem lahko bolje zavarovali srbske spomenike, saj bi jih k varovanju zavezoval mednarodno priznani položaj. Srbija se bo morala sprijazniti z dejanskim statusom Kosova, kar ne bo le v prid tam večinskim Albancem, ampak tudi tamkajšnjim Srbom in seveda Srbiji.

Ni miru na Balkanu. Povsod spet opažamo izrazito nacionalistične težnje. V Makedoniji se avtoritarna oblast skuša legitimirati z antično Makedonijo, na Hrvaškem doživljajo rehabilitacijo ustaštva, v Srbiji četništva. Kako nevarni so ti procesi?

Sedanje balkanske države po osvoboditvi izpod Turkov niso imele pravih elit, ampak inteligenco, kar je je bilo, ki si je za nalogo zastavila, da dele svojega naroda, razdeljene po teh balkanskih državah, združi v nacionalno državo. Od tod neprestane vojne za ozemlje. Tudi po hladni vojni je Balkan zamudil zgodovinsko priložnost, da nasproti takšni politiki postavi politiko modernizacije svojih držav, ki bi vključevala pravice manjšin v vsakih izmed držav kot univerzalne vrednote in pravice. Žal so povsod dali prednost nacionalni državi in se počasi oddaljevali od modernizatorskih teženj, kar je seveda zahtevnejše in napornejše delo. Poudarjali so nacionalno in privilegirali voditelje, ki so zagovarjali takšno smer razvoja. Temu še danes ni videti konca. Makedonija ne more rešiti svojih težav brez makedonskih Albancev. Srbi ne morejo rešiti svojega narodnega vprašanja brez razčiščenega odnosa do Albancev na Kosovu. Enako velja za Hrvate in njihov odnos do manjšin. Narodne manjšine morajo biti zastopane v predstavniških telesih držav. Marsikje je možnost za takšno politiko zamujena. Zato lahko povsod najdete »drugo« Bolgarijo, »drugo« Albanijo itd. Na delu je zožen pogled na nacionalno. Zato ne morete računati na normalno reševanje akutnih težav brez celostnega razvoja družbe v teh državah. Nimamo pa drugega modela, kot je evropski. To pomeni pluralno življenje, predstavniško demokracijo, vendar ne kot okras, ampak kot demokratično vsebino življenja.

Razložite, od kod tako rekoč mitološka navezanost Srbije na Rusijo. Kakšen interes ima Rusija na Balkanu?

Njeni interesi na Balkanu so stari. Rusi tega ne skrivajo. Velike države zunanjepolitične strategije ne spreminjajo na hitro. Rusija si vpliva, če govoriva o Srbiji, ne zagotavlja samo s silo ali po poteh tajnih služb. Na srbsko družbo vpliva s svojo politiko in vrednotami. Ruska patriarhalnost, težnja po obnovi imperija, frustracija zaradi propada Sovjetske zveze – vse to deluje v spletu in najde pri nas plodna tla. Danes je 70 odstotkov volivcev v Srbiji naklonjenih Rusiji. V tem spletu so čustvene in institucionalne vezi, kjer ima veliko vlogo pravoslavna cerkev.

Za dobrico ćosića je bil srbski narod kmečki narod. razočaran je bil nad mladimi v kavbojkah. Bil je tipičen narodnjak po ruskem zgledu, ki poveličuje narod, a ga prezira, ker se mu je izneveril in ni udejanjil njegovih namer.

Danes imajo v Srbiji oblast krepko v rokah Vučićevi naprednjaki, saj na političnem prizorišču ni resne liberalne politične izbire, pa tudi ne resne socialdemokratske, kaj šele odločne leve stranke. Potrebuje Srbija novo vizijo? Ali pa so vsi vizionarji na pokopališču?

Vizijo nove in drugačne Srbije je imel pokojni predsednik vlade Zoran Đinđić. Sprejemali so ga predvsem mladi ljudje. Še zdaj govorijo o njem kot o vizionarju. Zavedal se je težavnih razmer v Srbiji, poznal je mentaliteto ljudi in kljub temu odkrito rekel, da bo sodeloval z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije v Haagu, saj noče opravičevati nobenega zločina. Duhovna prenova naroda, obsodba zločinov nad posameznikom in etničnimi skupinami pa mora biti stvar družbe in tudi cerkve. Iz tega razumevanja razmer je sklenil nekatere kompromise s srbsko pravoslavno cerkvijo. Mislim na uvedbo verouka v šolah in obnovo cerkve svetega Save. Đinđić je bil človek sporazuma, kompromisa in v političnem nasprotniku ni videl sovražnika. Danes na političnem prizorišču nimamo takšnega misleca in politika, socialna demokracija, kar je je, pa še vedno razume sodobno družbo skozi prizmo 19. stoletja in uporablja enak pojmovni aparat. Čeprav so razmere popolnoma drugačne. V času tranzicije so propadle celotne veje industrije s sodobnimi podjetji, ki so imela mesto na evropskem trgu. Delavci so ostali brez dela, a jih nihče ni skušal mobilizirati, da bi preprečili katastrofo. Vodstva socialdemokratskih strank so samo v okras. Delajo v Beogradu in niso v stiku z ljudmi in z realnim življenjem. To sicer velja tudi za večino drugih političnih strank.

Kako vi mislite Srbijo v prihodnosti?

Govorim s številnimi ljudmi. Večinoma mislijo, da se Srbija kljub vsemu, o čemer sva govorila, premika proti Evropi. Sama nisem prepričana, da se to dogaja, da ima stabilno razvojno pot. Toda drugega izhoda zanjo ni. V naši družbi danes poteka drama patriarhalne, zaostale družbe. Zato je težko postati združljiv z razvitim evropskim okoljem. A nimamo druge možnosti, če se hočemo izogniti zapiranju vase, ki pelje v nadaljnje arhaiziranje družbe in v zgodovinski propad.