Ni potuhe za lenuhe

»Bela jelka se, kot vsa drevesa, ne more premikati in zaščititi pred vplivi okolja. Skorja se pogosto poškoduje in je podobna odprti rani. Odprta rana pa je občutljiva in dovzetna za infekcije,« piše na spletni strani podjetja Ars Phrama, ki oglašuje domnevno najučinkovitejšo zaščito proti izgorelosti, psihični posledici delovne preobremenitve in stresa. Ker se bela jelka ne more zaščititi drugače, tvori zaščitne snovi, bogate z antioksidanti, ki varujejo tkiva pred številnimi boleznimi, ki jih povzročajo prosti radikali. Ars Pharma je več let spodbujala slovenske farmacevte, da so izdelali izvleček skorje bele jelke. Abigenol, kot so ga poimenovali, ima dvakrat večji antioksidativni učinek kot izvleček francoskega obmorskega bora, ki se pridobiva že osemdeset let.

Ars Pharma prodaja abigenol v prehranskem dopolnilu Enduranza. V angleščini »endurance« pomeni vzdržljivost, izvira pa iz latinske besede za post, s katerim so želeli pripadniki srednjeveške krščanske ločine Katarov pospešiti prihod smrti. Na smrtni postelji so namreč prejeli zakrament, s katerim so bili očiščeni vseh grehov.

V podjetju verjetno niso poznali izvora besede, saj antioksidanti izboljšujejo tostransko življenje. Uničujejo telesu škodljive proste radikale, ki jih povzročata slaba prehrana in stres. Na spletni strani Ars Pharme piše, da se je pri 34 medicinskih sestrah, ki so Enduranzo jemale mesec dni, napetost zmanjšala za 42 odstotkov, izčrpanost za 43 odstotkov in depresija za dve tretjini. »Enduranzo vzamemo takoj, ko se počutimo preobremenjeni,« piše na spletni strani, »Če je delo v službi stresno mesece ali celo leta, si je dobro z Enduranzo pomagati vsak dan.«

Vedenje in zaupanje

Na drugi strani slovenska vlada delavcem pripravlja več negotovosti oziroma, kot se temu reče v žargonu slovenskih politikov, »prožne varnosti«. Predsednik vlade Miro Cerar je junija napovedal, da bo ministrica za delo Anja Kopač Mrak kmalu pripravila zakonske spremembe za lažje odpuščanje in zmanjševanje brezposelnosti. »Poglejte, zelo pomembno je, da pomagamo gospodarstvu in hkrati delavcem na ta način, da tistim, ki slabo delajo, ki so, po domače rečeno, leni ali pa neodgovorni, da jim delodajalec lahko na hitro reče hvala lepa, jih odslovi, da pa vsem dobrim delavcem in predvsem tistim, ki iščejo zaposlitev, ki so v stiski, država z dodatnimi spodbudami in ukrepi omogoči, da bodo hitreje prišli do dela, da bodo bolje zavarovani v svojih delovnopravnih statusih ali pa v situacijah, ko bodo brez dela,« je povedal v državnem zboru.

Tako kot politiki pred njim Cerar o prožni varnosti govori površno. Ni mogoče vedeti, koliko delavcev v Sloveniji je »slabih, lenih in neodgovornih«, niti kako jih ločiti od dobrih delavcev. Vemo le, da zagotovo ne bo šlo za prožno varnost, ampak samo za prožnost, saj oblast v nasprotju z na primer Dansko nima denarja in volje, da bi brezposelnim plačevala tako visoka denarna nadomestila in tečaje, da zanje brezposelnost ne bi bila bolj stresna kot hoditi v službo.

Ministrstvo za delo je res že junija sindikatom in delodajalcem predstavilo predloge sprememb zakona o delovnih razmerjih. Med razpravo v projektu »Za dostojno delo«, ki naj bi obravnaval negotove oziroma netipične oblike zaposlitve, so izvedeli, da bi vlada spremenila razloge za odpoved delovnega razmerja. »Razlog nesposobnosti« bi postal »osebni razlog«, nastal pa bi še en nov, odpoved zaradi »porušenega zaupanja med delavcem in delodajalcem«.

Miro Cerar trdi, da bi pomagalo gospodarstvu in delavcem, če bi lahko delodajalec »slabim, lenim in neodgovornim delavcem na hitro rekel hvala lepa«.

Sedanji veljavni »razlog nesposobnosti« lahko delodajalec izkoristi, kadar delavec »ne dosega pričakovanih rezultatov, dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, zaradi česa ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja«. Namesto tega bi »osebni razlog« omogočal odpuščanje delavcev, ki »zaradi svojega vedenja ali sposobnosti ali neizpolnjevanja pogojev ne izpolnjuje obveznosti«.

Vedenje, sposobnost in porušeno zaupanje so neoprijemljivi pojmi. Če bi jim dala vlada pomen v delovnopravni zakonodaji, bi dejansko postala pomembnejša delavčeva osebnost oziroma delodajalčeva ocena njegove osebnosti. »To podira zaupanje med delavcem in delodajalcem, saj dejansko pomeni bianco menico za delodajalca, da bi metal delavce na cesto,« se jezi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič, ki napoveduje močan upor.

Njegov sodelavec Andrej Zorko v predlogu vidi znak, da je v Sloveniji delavec obravnavan zgolj kot strošek, namesto da bi bil viden kot investicija delodajalca. »Najboljši delavec je zadovoljen delavec. Delavec, ki ima ustrezne delovne razmere in redno plačo, s katero lahko preživi družino in si privošči tudi kakšen izlet ob koncu tedna.« Kot zgled ponuja Steklarno Hrastnik, enako kot Anja Kopač Mrak. »Imamo tudi dobre delodajalce, kot je Steklarna Hrastnik,« je rekla ministrica v intervjuju za Mladino pred slabima dvema letoma. »Tam so kljub krizi dvignili plače, z evropskimi sredstvi so posodobili proizvodnjo in izobraževali delavce. In tako so ustvarili višjo dodano vrednost. Večinoma pa se v Sloveniji govori skoraj izključno o stroških dela.«

Zgled

V začetku januarja je delavka, ki je kratek čas delala za tekočim trakom v Steklarni Hrastnik prek agencije za posredovanje delavcev Adecco, na spletnem družbenem omrežju Facebook zapisala, da je delavec tam »zadnja smet«. Skrita za psevdonim »Ivica Jurica« se je pritoževala nad težavnostjo dela, izmenskim delom, plačo, negotovostjo, ki sledi iz zaposlovanja prek agencije … Večina konkretnih podatkov, ki jih navedla, zagotovo ne drži, vendar je bila objava vseeno deležna tolikšnega odobravanja, da se je direktor Andrej Božič moral odzvati. Napisal je, da je sektor za upravljanje kakovosti, v katerem je delala »Ivica Jurica«, zaradi težkih delovnih razmer od začetka v središču njegove pozornosti. »Lahko bi že od začetka izbral pospešeno avtomatizacijo, pa sem, morda narobe, domneval, da ljudem veliko pomenijo delovna mesta in smo ta delovna mesta počasi avtomatizirali,« je napisal.

Delovne razmere so stalno izboljševali, na primer z uvedbo hlajenja delovnega prostora z vodno paro. Poleg tega je Božič naštel, da so dodatke izplačevali nad minimalno plačo, kar je pomenilo dodatnih milijon evrov stroškov na leto, in da so več kot tristo ljudi »poslali na preventivno zdravljenje, treninge«. Vsem zaposlenim subvencionirajo obisk bazena in savne ter spodbujajo rekreacijo in zdrav način življenja.

Ker pa so »imeli veliko šlamparij in skoraj izgubo kupcev, ker so dobivali nesprejemljive proizvode«, je tudi zamenjal vodstvo oddelka. Potem naj bi se delo občutno izboljšalo, vendar naj bi strožji nadzor kakovosti dela povzročil precej nejevolje. »Zato pa smo imeli razgovore z zaposlenimi in še jih bomo imeli.« Pogovoriti so se želeli tudi z »Ivico Jurico«, vendar se na vabilo ni odzvala. Na zborih delavcev je Božič ugotovil, da dodatni treningi za zaposlene niso potrebni, ker »mnenje zaposlenih ni potrjevalo navedb bivše zaposlene«. V svojih dveh mesecih v podjetju naj bi bila ta delavka večinoma na bolniški.

V letu dni naj bi Steklarno Hrastnik na svojo željo zapustil odstotek in pol zaposlenih, prošenj za delo pa naj bi bilo ogromno. Povprečna mesečna bruto plača v sektorju za upravljanje kakovosti je 1085 evrov. Delavci vsak teden delajo dva dneva zjutraj, dva dneva popoldne in enkrat ponoči. Tisti, ki so delali nočno izmeno na silvestrovo, so dobili trideset evrov bruto dodatka.

»Da so vsi zadovoljni, zagotovo ne drži,« je zapisalo uredništvo zasavskega spletnega medija ZON, potem ko so se pogovorili z več zaposlenimi. »So delavci, ki v službo odidejo z dobro voljo, so hvaležni za stimulacije, nagrade, preventive in ostale ugodnosti. So pa tudi takšni, ki menijo, da ne dobijo dovolj.«

Januarja je vodstvo pojasnjevalo, da delovne razmere niso lahke, saj je steklarstvo težka procesna industrija. »Delamo v industriji, ki ne odpušča napak, in je seveda pritisk velik,« je zapisal Božič. Skoraj vsi zaposleni naj bi imeli pogodbo za nedoločen čas, vendar morajo zaradi nihanj v obsegu dela, bolniških in porodniških štiri odstotke delavcev najemati od Addeca.

Vse bolj negotovi

Odstotek najetih delavcev je tam približno enkrat večji kot v celotni državi. Čeprav je število ljudi, ki delajo prek uradnih agencij za posredovanje dela, od leta 2013 do 2015 v Sloveniji naraslo s pet tisoč na 14 tisoč, je to ena redkejših oblik negotovih oziroma netipičnih zaposlitev, v katerih skupno dela skoraj polovica delavcev: tisti, ki delajo za določen čas ali za krajši delovnik, samozaposleni, študentski delavci in tisti, ki delajo prek avtorskih in podjemnih pogodb.

Delež negotovih zaposlitev raste veliko hitreje kot delež zaposlitev za nedoločen čas in za poln delovnik. Iz podatkov, ki so na voljo, ni mogoče niti ugotoviti, da se je število najbolj varnih zaposlitev v zadnjih letih sploh povečalo. Trend vztraja kljub temu, da ga je ministrstvo za delo poskušalo prekiniti z leta 2013 uveljavljeno reformo trga dela. V njej so skušali zmanjšali negotovost negotovih oblik zaposlitve ter varnost najvarnejše. Tako naj bi se zmanjšala tudi razlika v njunih privlačnostih za delodajalce.

Delodajalci so res manj posegali po zaposlitvah za določen čas, vendar je naraslo število agencijskih delavcev, samozaposlenih in študentskih delavcev. Na ministrstvu za delo pravijo, da je to zato, ker zadnja reforma ni posegla v razloge za odpuščanje.

Predlog, ki je iz tega nastal, pa ni všeč niti delodajalcem. Čeprav sindikati govorijo o bianco menici za odpuščanje, je ministrstvo tako pri osebnem razlogu za odpoved pogodbe kot pri razlogu porušenega zaupanja predvidelo, da bi moral delodajalec utemeljiti, zakaj to pomeni, da z delavcem ne more več sodelovati. Povabiti bi ga moral na razgovor, spoštovati odpovedni rok in plačati odpravnino. Delavcu bi pripadlo tudi nadomestilo za brezposelnost.

V nasprotju s sindikati so predstavniki delodajalcev prepričani, da to ne pomeni velike spremembe glede na sedanje odpovedne razloge. Klub slovenskih podjetnikov, ki ima raje angleško ime Slovenian Bussines Club (SBC), je zato predlagal vladi, naj dovoli delodajalcem, da dva ali tri odstotke zaposlenih na leto odpusti brez navedbe razloga in brez pravnega varstva. Prvič in drugič, ko bi bil posameznik tako odpuščen, bi dobil odpravnino in nadomestilo za brezposelnost, tretjič pa ne več.

Predlogu nasprotujejo tako sindikati kot delodajalci. Sindikati zato, ker preveč olajšuje odpuščanje, delodajalci, ker ga ne olajšuje dovolj.

»Delodajalci moramo dobiti učinkovito orodje za odpuščanje nemotiviranih kadrov z nizko produktivnostjo ter kadrov, ki zlorabljajo svoje pravice in delodajalcu povzročajo škodo,« je za Dnevnik dejal predsednik SBC Marjan Batagelj, sicer direktor Postojnske jame. Koristi, ki jih napoveduje, so prosta delovna mesta za »mlad in visoko motiviran kader« ter »preventivni učinki« in splošno izboljšanje storilnosti.

Vladnemu predlogu nasprotuje zato, ker naj bi bil preveč opredeljen in v praksi pretežko izvedljiv. Jasno je, da je možnost izgube dela zaradi vedenja, sposobnosti ali porušenega zaupanja sicer v skladu z Batageljevo željo po povečevanju produktivnosti s selekcioniranjem in discipliniranjem delavcev.

»Lahko si predstavljamo,« predlaga sindikalist Andrej Zorko, »da bi delodajalec predlagal delavcu dodatne nadure ali delo nad normo in mu namignil, da je od tega odvisno medsebojno zaupanje.«

Duša na delu

Slovenskim delavkam in delavcem že zdaj težko kdo očita nediscipliniranost. Skoraj dve tretjini jih hodi na delo ne glede na zdravstveno stanje. Četrtina jih pravi, da se njihov delovnik slabo ujema z družinskim življenjem, in skoraj polovica jih meni, da delo večinoma slabo vpliva na njihovo zdravje. Po teh podatkih se precej razlikujemo od povprečja Evropske unije, tako kot pri oceni posameznikov, kako varno je njihovo delovno mesto.

Če ob tem sprejmemo tezo, da zadovoljstvo delavca vpliva na njegovo produktivnost, potem je vladni predlog novega odpovednega razloga racionalen, razmišlja sociolog z ljubljanske filozofske fakultete Primož Krašovec. Grožnja z izgubo službe zaradi nezaželenega vedenja ali porušenega zaupanja naj bi delavce silila prav v večjo osebno zavzetost za delo.

Če je včasih šef ukazoval, delavec pa je tiho ubogal, za sodobni kapitalizem to velja vse manj. Poleg rasti negotovih oblik zaposlitve je za sedanje delovne odnose značilno, da so delavci bolj avtonomni in da je spodbujana njihova ustvarjalnost. »V delovni proces se vključijo tudi ideje, ustvarjalnost in čustva zaposlenih,« pravi Krašovec.

Seveda je še vedno veliko podjetij, v katerih morajo pod pritiski vse hujše svetovne konkurence še tako socialno čuteči direktorji doseči, da nizko plačani delavci za tekočim trakom sedijo tudi na silvestrovo. Vendar je vse več delodajalcev, katerih glavni problem ni več toliko v tem, ali se bodo delavci upirali in koliko časa bodo preživeli v službi, ampak ali bo njihovo čustveno življenje produktivno. Naloga teh delodajalcev je zagotoviti, da zaposleni ne bodo trmasti, zadržani, nezgovorni in nezadovoljni, ampak bodo imeli ideje in pozitivna čustva, ki bodo dodajala vrednost. Stari načini avtoritarnega in hierarhičnega discipliniranja delavcev so tu neučinkoviti, mehki prijemi spodbujanja pripadnosti podjetju in spodbujanja ustvarjalnosti pa niso disciplinirajoči.

Krašovec meni, da vlada želi rešiti ta problem povezave med disciplino in produktivnostjo, vendar se tega ni lotila prav posrečeno.»Strah pred odpuščanjem zaradi premajhne čustvene vpletenosti v delo gotovo prispeva k disciplini zaposlenih, a morda ne tudi k produktivnosti, saj ni nujno, da grožnja spodbuja subjektivno vpetost v delo.« Njegov predlog je, da obrnemo perspektivo. Tudi produktivno izkoriščanje človekovega čustvenega življenja lahko škoduje zdravju. »Ko sam delovni proces postaja bolj psihološki, postajajo bolj psihološki tudi njegovi negativni učinki,« pravi Krašovec.

Slovenski delavci kot najpogostejše zdravstvene posledice dela omenjajo živčnost, težave s spanjem in mišično napetost. Psihične težave so tiste, ki rastejo najhitreje. »Pred 30 leti je bila depresija med poklicnimi boleznimi tam nekje na 15. mestu, a je počasi in potuhnjeno prišla na četrto, na tretje mesto,« je lani povedala predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela Metoda Dodič Fikfak.

Ljudje gredo sicer redkeje k zdravniku zaradi depresije, a ko gredo, so dlje časa na bolniški. Verjetno so v strahu, da bi izgubili zaposlitev, hodili v službo depresivni, nezdravljena bolezen pa se poslabšuje. Antidepresivov se v Sloveniji zaužije vse več, narašča pa tudi priljubljenost rešitev, za katere ni potreben zdravniški recept. Enduranza je samo eno od prehranskih dopolnil, ki se oglašujejo kot rešitev za izgorelost, treba pa se je ukvarjati tudi z jogo, transcendentalno meditacijo in drugimi sodobnimi oblikami duhovnosti in rekreacije. »Statistike o izgorelosti kažejo, da sam človeški material morda postaja vse bolj, tako psihično kot fizično, nezadosten za do človeškosti popolnoma brezbrižne zapovedi konkurenčnosti in svetovnega trga,« ocenjuje Krašovec in nadaljuje, da težava »morda ni toliko v tem, da bi delavci, iz lenobe ali zlobe, varčevali z delavnostjo in produktivnostjo, temveč v tem, da je kapital pobegnil človeštvu.« Zato je morda nujno, da se, kot drevesa, zaščitimo pred negativnimi vplivi, ki jih ne moremo ustaviti ali se pred njimi umakniti.

Preveč prožni

Kako težko je odpustiti delavca?

Preden je Andrej Božič postal direktor Steklarne Hrastnik, je delal v Avstriji in Nemčiji in v obeh državah je imel v svoji delovni pogodbi zapisano klavzulo o izgubi zaupanja. »V individualnih vodstvenih pogodbah je to v tujini nekaj običajnega,« pravi, »pričakuje se, da delaš v skladu s cilji in vrednotami podjetja, če ne, izgubiš zaposlitev.« Kaj pomeni »izguba zaupanja«, v individualnih pogodbah določita delavec in delodajalec in Božič je prepričan, da bi to moralo biti natančno opredeljeno, tudi če bi se izguba zaupanja vnesla v zakon ali v kolektivne pogodbe, sicer bi delodajalci lahko to zlorabljali. V poskusu, da bi definiral ta pojem, je naštel izdajanje lažnih potnih nalogov, alkoholiziranost na delovnem mestu, neopravičen izostanek z dela, kraje … »Sam poznam primer, ko je bil zaposleni na bolniški in je v tem času oral njivo s traktorjem, srečal pa sem se tudi s primerom kraje. Čeprav so bili to zelo jasni primeri izgube zaupanja, zaposleni niso izgubili službe.«

Lahko bi jo, razen če je morda zdravnik ocenil, da delavec ne sme v službo, lahko pa orje. V Sloveniji imajo delodajalci na voljo številne odpovedne razloge. Razlog nesposobnosti ali krivdni razlog mu omogočata, da odpusti delavca, če ta ne opravi dela pravočasno, strokovno in kakovostno ter ne dosega pričakovanih rezultatov dela, če ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanja dela ali če iz kakršnegakoli drugega razloga krši pogodbene ali druge obveznosti. Res je, da ga ne more odpustiti brez razloga ali ker mu osebno ni všeč.

»To po mednarodnem pravu, ki zavezuje Slovenijo, ni dovoljeno,« pravi dr. Katarina Kresal Šoltes z ljubljanskega Inštituta za delovno pravo. Konvencija mednarodne organizacije dela namreč prepoveduje odpuščanje iz arbitrarnih razlogov. Ob navajanju, da so postopki odpuščanja za delodajalce zapleteni, pa pravnica spominja, da so za večino delodajalcev preveč zapleteni tudi računovodski standardi ter oblikovanje in prekinitev pogodb z drugimi podjetji. »Pač najamejo strokovnjake,« pravi.

Ko delodajalci in vlada pogosto navajajo, da je naša delovnopravna zakonodaja toga, se preprosto motijo. »Ravno nasprotno je,« poudarja Katarina Kresal Šoltes. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj redno ugotavlja indeks zaščite zaposlenih glede na to, koliko nacionalne ureditve varujejo delavce pred odpovedjo in koliko možnosti dajejo delodajalcem za začasno zaposlovanje. Indeks pada po vsej Evropi, vendar v Sloveniji hitreje kot drugje. Po kriteriju, ki meri stopnjo varovanja redne zaposlitve v primeru individualne odpovedi, je zgolj pet držav Evropske unije bolj prožnih. »Kapital, ki je sicer res plaha ptica, se glede tega v Sloveniji ne more več pritoževati,« trdi pravnik in sociolog Mate Gostiša. »Nove reforme trga dela so zato povsem nepotrebne, z vidika družbenega interesa pa izrazito škodljive.«

Katarina Kresal Šoltes je prepričana, da bi morala vlada početi povsem druge stvari kot uvajati nove odpovedne razloge. »Posvetiti bi se morala ukrepom za preprečevanje segmentacije in prekarnosti delavcev, ki je eden glavnih vzrokov za revščino, odseljevanje mladih v tujino ter manjšo pravno in socialno varnost večine prebivalstva.«