Rdeči tovarnar

Lastnik kamniške usnjarne Tone Knaflič (1893–1957), odličen poslovnež, ki je iz majhne usnjarske delavnice v nekaj letih naredil uspešno tovarno usnja in je v tridesetih letih 20. stoletja 90 odstotkov proizvodnje izvozil v tujino (Francijo, Švico, Nemčijo, Anglijo, Švedsko, Norveško, Portugalsko in Ameriko), je bil med delavci priljubljen, pa ne zgolj zaradi socialnega čuta. Tovarnar predstavlja lik dobrega človeka, ki je z lastnimi rokami, sposobnostjo in dobrimi poslovnimi odločitvami uspešno vodil tovarno in hkrati delavcem omogočil dostojen zaslužek in jim zagotavljal še druge ugodnosti. Marko Kumer, avtor razstave o njem, je izbrskal kar nekaj zanimivih podrobnosti: »Številnim otrokom svojih delavcev je bil boter, menda nikomur ni odrekel. Ob vsaki birmi je poklical krojača in čevljarja, da sta birmancem vzela mero, in jih tako opremil s povsem novim “gvantom“ in čevlji ter jih tudi pogostil.« Takšna zgodba seveda pade na plodna tla pri sedanjih razočaranih in oropanih delavcih in hkrati opozarja, da kapitalizem ni imel vedno tako krute izkoriščevalske narave, kot jo ima danes.

Predvsem tudi zaradi tega, ker so imeli tisti, ki so iz nič naredili uspešno podjetje, drugačen odnos do dela, delavcev in okolja, v katerem je tovarna delovala, kot ga imajo današnji lastniki in menedžerji, ki v ljudeh vidijo zgolj delovno silo, le sredstvo za pridobivanje velikih dobičkov. Na zaupanje, ki je vladalo med Knafličem in njegovimi delavci, kaže tudi to, da ti sploh niso ustanovili sindikata za uveljavljanje svojih pravic. »Knaflič je na delo sprejel vsakega delavca osebno. Veljal je ustni dogovor, delavske knjižice so uvedli šele leta 1930. Predpisane so bile tudi dnevne norme, a kadar je bilo treba pohiteti s kakšnim naročilom, so delavci naredili veliko nadur, ne da bi se temu upirali, saj so bili za nadure dobro plačani,« pripoveduje Kumer in poudari, da se mu je zdelo pomembno, da v teh nepravičnih in izkoriščevalskih časih opozori na zgodbo poštenega kapitalista.

Žal pa Knafličeva zgodba ni imela srečnega konca. Po drugi svetovni vojni mu je komunistična oblast podtaknila kolaboracijo z okupatorji, pa čeprav to sploh ni bilo res. Tako je njegova zgodba ena od številnih žalostnih, v katerih so človeka, ki je med vojno ohranil pokončno držo in ljudem pomagal, zaradi ortodoksne antikapitalistične usmerjenosti nekaterih komunističnih veljakov obsodili, ponižali, mu odvzeli vso lastnino. Knafličevo tovarno so podržavili in jo preimenovali v UTOK in tako je razlastninjeni tovarnar leta 1949 pri kamniškem cestnem podjetju vozil samokolnice in cize. Tisto, kar je pomembno, pravi Kumer, pa je, da ti nečedni poskusi diskreditiranja niso omajali njegovega ugleda. Kamničani so ga še naprej visoko cenili in v šali kratico UTOK prebirali kot Ukradena Tovarna Očeta Knafliča.

Letošnja komorna razstava o tovarnarju Knafliču pa je le nadaljevanje novih poglavij iz kamniške zgodovine, ki jih odpira Medobčinski muzej Kamnik. Že leta 2014 je Marko Kumer pripravil zanimivo in velikega zanimanja deležno razstavo Kam so šle vse fabrike?. Namreč, to malo mesto v dolini pod Kamniškimi Alpami je bilo do devetdesetih let eno večjih slovenskih industrijskih središč s tovarnami Utok, Titan, Eta, Stol, Svilanit, Alprem, Kemijska industrija Kamnik – KIK, Svit, Tovarna gumbov Kamnik, Triglav, Zarja, Vesna, Majolika ..., ki so proizvajale nekatere svetovno prepoznavne izdelke. V najboljših časih je bilo v njih zaposlenih več kot 7500 delavcev in v osemdesetih letih so imeli v Kamniku najvišji bruto dohodek na prebivalca v Sloveniji. Tovarne so bile konkurenčne tudi zato, ker so imele razvojne oddelke, kjer so snovali nove izdelke.

A te oddelke so v samostojni in (baje) suvereni državi Sloveniji zaprli. Slovensko gospodarstvo je zajel val divje privatizacije in razprodaje podjetij; takrat se je začel tudi propad kamniške industrije. Iz leta v leto je delovalo manj tovarn in ljudje so izgubljali delovna mesta. Razstava v gradu Zaprice, na kateri so predstavljena uspešna kamniška podjetja, seveda zbuja nostalgijo po časih, ko je imel delavec še pomembno mesto v družbi in je živel – zagotovo bolj kot danes – človeka vredno življenje.

Kumer poudarja, da je bil takrat družbeni standard visok. »Gmotne, delovne in družbene razmere so bile za prebivalstvo boljše, kot so danes. Sredstva za te namene so se zbirala predvsem iz dohodka organizacij združenega dela in iz osebnih dohodkov. Sem lahko štejemo stanovanja za delavce, počitniške domove za organizirano poletno in zimsko letovanje, preventivno in kurativno zdravstveno oskrbo v obratnih ambulantah, športne aktivnosti, organizirano prehrano, organiziran prevoz na delo in še kaj bi se našlo. Kemijska industrija Kamnik je v tovarni imela jedilnico in kuhinjo, kjer so dvakrat na dan pripravljali tople obroke za delavce. Delavcem iz bolj oddaljenih obratov so malico dostavljali na delovna mesta. To je danes povsem nepredstavljivo,« pribije Kumer, sicer tudi avtor knjižice Mali besednjak kamniške industrije, kjer z gesli od A do Ž z veliko humorja opisuje nekatere pojme iz socialističnega tovarniškega vsakdanjika ter predstavlja kamniške tovarne in njihove izdelke. 

Muzejska razstava

Tone Knaflič – Zgodba poštenega kapitalista

Kje: Grad Zaprice, Medobčinski muzej Kamnik

Kdaj: do 31. decembra 2016, strokovno vodstvo po razstavi 14. septembra 2016 ob 18. uri