Ljudje so jezni zato, ker so bili prevarani

Ali politike, kot sta nemška kanclerka Angela Merkel in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, skrbijo problemi, ki jih povzročajo ljudem s svojimi dejanji? Ali nekdanjega predsednika ZDA Georga Busha in podpredsednika Dicka Cheneyja skrbi, ker je vojna, ki sta jo začela v Iraku, terjala več sto tisoč žrtev med civilnim prebivalstvom? Ali sedanjega ameriškega predsednika Baracka Obamo skrbijo nedolžne žrtve, ki umirajo ob protiustavnih napadih z brezpilotnimi letali?

Odgovor na ta vprašanja je preprost, piše svetovalec za investicije Mike »Mish« Shedlock. Globalni eliti in njenim družinskim članom se ni treba bati, da bi morali trpeti posledice lastnih dejanj.

Kolumnistka Wall Street Journala Peggy Noonan je v svoji kolumni Kako se globalne elite odrekajo svojim rojakom piše, da se je pred kratkim pogovarjala z znancem nemške kanclerke Angele Merkel. Povedal ji je, da kanclerka skuša v 21. stoletju s politiko odprtih rok do beguncev popraviti velik greh, ki ga je Nemčija z nacizmom naredila v 20. stoletju. To pojasnilo je dobro, a problem je, da nemška kanclerka bremena te velike kulturne spremembe ni prevzela nase, ampak ga je prenesla na navadne ljudi, ki živijo bolj na obrobju, so brez posebne zaščite, denarja ali zvez. Ta njena politika Merklove same, članov njenega kabineta in vlade, medijev in kulturnega aparata, ki ji ploska, nikoli ne bo prizadela.

Nič v njihovih življenjih se ne bo poslabšalo. Vključevanje ljudi različnih kultur, reševanje vsakodnevnih napetosti, reševanje problema kriminala, ekstremizma in strahu na ulici so prenesli na tiste, ki niso zaščiteni. Tisti na oblasti ne kažejo nikakršnih znakov, da bi jih kaj od tega skrbelo. Ko so se pripadniki delavskega in srednjega razreda odzvali s šokom, so jih tisti na vrhu obtožili, da so ksenofobi, ozkogledi, rasisti. Tisti na vrhu, ki so ločeni od navadnih državljanov in sprejemajo odločitve, ki jih čisto nič ne stanejo, pa veljajo za humaniste, sočutne in junake človekovih pravic.

Peggy Noonan nadalje piše, da v New Yorku na polotoku Manhattan gleda otroke od globalne poslovne elite, ki se poročajo med seboj, živijo v Londonu, New Yorku ali Mumbaju. Svoje otroke pošiljajo v iste šole, so pozorni na vse znake pripadnosti svojemu razredu. Ta elita z Mumbaja in Manhattna se ne identificira pogosto z navadnimi ljudmi, ki živijo blizu dna socialne lestvice. Dejansko se jih boji, pogosto skuša svoje premoženje prikriti.

V zvezni državi ZDA Virginija so recimo pred kratkim veliko večino beguncev iz Sirije naselili v najrevnejše predele, ki so več ur vožnje oddaljene od bogatih četrti prestolnice Washington. Osrednji mediji o tem niso poročali.

Na drugi strani James Traub v članku, ki ga Mish imenuje enega najogabnejših in ošabnih, piše, da je čas, da se elite uprejo množicam, ki so brez razloga jezne. Mish ob tem spomni, da so bile množice proti vojni v Iraku, ta se je kljub temu zgodila in povzročila uničenje. Traub je ogorčen, ker so množice končno ugotovile, da globalne elite sploh ne zanima. Ljudje niso brez razloga jezni. Jezni so zato, ker so jih centralna banka, vlade, idioti v ignorantskih medijih, ki nimajo pojma, od kod toliko jeze, prevarali.