Finski zgled

Finski šolski sistem je že dolgo idealiziran, a še nikoli tako poudarjeno kot v dokumentarnem filmu ameriškega avtorja Michaela Moora Where to invade next?. Film je kritika ameriške zunanje in socialne politike, saj je njegova rdeča nit izzivalna: Združene države Amerike naj ustavijo vojaške akcije in naj se raje zgledujejo po bolj socialnih državah in iz njih prenesejo učinkovite in do ljudi prijazne rešitve. Tako je Moore predstavil Slovenijo zaradi brezplačnega visokega šolstva, Francijo zaradi solidarnega zdravstva, Italijo zaradi delavskih pravic, Portugalsko zaradi učinkovitega boja proti drogam, Norveško zaradi zaporske ureditve…

Finskemu osnovnemu šolstvu je v dokumentarcu namenjenih deset minut. Gledalcu, ki si ga je ogledal, ne bi mogli zameriti, če bi menil, da finski otroci pridobijo veliko znanja, in to prav zato, ker imajo veliko prostega časa za igro, v kratkem času, ko so v šoli, pa večinoma pojejo, slikajo, pečejo, delajo stvari iz lesa, hodijo po naravi, sodelujejo pri načrtovanju šolskega igrišča …

Na mednarodnih preverjanjih znanja, ki jih izvaja mednarodna Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, so finski 15-letniki pred desetletji dosegali podobne rezultate kot ameriški, nato pa so se izstrelili na vrh. Kot njihovo največjo skrivnost Moore ponudi izjavo ministrice za izobraževanje Kriste Kiuru: »Nimajo domače naloge. Morajo imeti čim več časa, da bi bili otroci, mladostniki, da bi uživali življenje.« Učenci so mu povedali, da imajo deset do 20 minut domače naloge na dan, če jo sploh želijo napraviti. Tako imajo prosti čas, da, na primer, plezajo po drevesih, ampak »pri tem spoznajo različne žuželke in naslednji dan mi lahko v šoli povedo, kaj so našli,« je pojasnila učiteljica v prvem razredu Anna Hart. Nadaljevala je, da mlajši otroci v šolo hodijo samo tri do štiri ure na dan, z odmorom za malico vred. »Poskušamo jih naučiti, da postanejo srečni ljudje, da spoštujejo druge in sebe,« pove neki finski učitelj matematike.»Finski otroci imajo najkrajše šolske dneve in šolska leta na svetu,« povzame Moore. »Boljši so tako, da v šolo hodijo manj.«

Slovenci smo manj v šoli

Michael Moore še zdaleč ni prvi, ki je poročal o finskem izobraževalnem čudežu. O fenomenu je napisanih veliko poljudnih člankov ter strokovnih del, a vseeno ni lahko priti do jasnih podatkov in pojasnil, s katerimi bi si pri spreminjanju šolskih sistemov pomagale tudi druge države. Česa bi se torej od Finske lahko naučili v Sloveniji?

Na Finskem osnovnošolski otroci v primerjavi z vrstniki iz drugih držav v šolo res hodijo manj. Analiza Eurydice, ki zbira podatke o izobraževanju v evropskih državah, kaže, da imajo vsako leto 703 ure obveznega pouka. Od 34 držav jih ima šest manj ur: Hrvaška, Srbija, Bolgarija, Makedonija, Romunija in Slovenija. V Slovenija je teh ur 698.

V Sloveniji in na Finskem je število ur določeno različno, saj je pri nas določeno optimalno oziroma največje dovoljeno število ur, pri njih pa najmanjše mogoče število ur. Pred več kot desetimi leti je bila skupina slovenskih strokovnjakov na obisku, na podlagi katerega je nastala knjiga Zakaj Finci letijo dlje. Dr. Fani Nolimal z zavoda za šolstvo je v poglavju o osnovnem šolstvu navedla dejanske obremenitve na šoli Vesalan.

Tedenska obremenitev učencev v sedmem razredu te šole ni presegla 31 pedagoških ur, v osmem razredu 30 in v devetem razredu 33. »Kljub ‘zmernosti’ to v sedmem razredu pomeni do 1,5 pedagoške ure več, kot je dovoljeno v Sloveniji, v devetem razredu tri ure več, v osmem razredu pa je obremenitev osnovnošolcev enaka obremenitvi osnovnošolcev v Sloveniji,« je zapisala Fani Nolimal. V prvih šestih razredih so sicer Finci v šoli manj kot Slovenci, vendar je razlika le okoli 33 ur na leto. Skupno po podatkih Eurydice v osnovni šoli Finci preživijo več časa.

Od kod torej v Sloveniji prepričanje, da bi bilo za naše učence bolje, če bi bili manj obremenjeni? Nekdanji šolski minister dr. Slavko Gaber opaža, da so take zamisli razširjene predvsem med mamami iz srednjega sloja. Morda te zaradi pritiska, ki so mu izpostavljene, postanejo zaščitniške do otrok, dejansko in v prepričanjih.

Razlaga, do katere sta prišla skupaj z ženo, dr. Milico Antić Gaber, profesorico na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer se ukvarja s spolom, temelji na strukturnih značilnostih, ki izhajajo iz socializma. Takrat so ženske dosegle precejšnjo enakopravnost, vendar je to pomenilo tudi, da so pomembno prispevale v družinski proračun, zato so morale graditi kariero, poleg tega pa so še vedno opravile več gospodinjskih opravil. »To doživljajo kot prevelik in neupravičen pritisk in ugibam, da težijo k temu, da bi otrokom to prihranile,« pravi Gaber, profesor na ljubljanski pedagoški fakulteti in urednik knjige Zakaj Finci letijo dlje. Po razlagi, ki jo navaja, zaščitniški odnos mater srednjega razreda pripelje do tega, da otroku pomagajo pri šolskem delu bolj, kot bi bilo treba.

»Marsikatera učiteljica pove, da otroci v šolo nosijo plakate, ki jih je očitno naredila mama,« pravi in nadaljuje, da iz tega mame razvijejo tudi prepričanje, da so šole prezahtevne. Če bi učence in njihove mame vprašali, koliko se dela v šoli, Gaber predvideva, da se odgovori ne bi ujemali.

Finska je s tega vidika drugačna. Tam so ženske volilno pravico dobile prve v Evropi, leta 1906, ko Finska sploh še ni bila država, ampak gubernija Ruskega carstva. Slavko Gaber in Milica Antić Gaber sta poskušala najti razlago za to in sta najprej ugotovila, da močnega gibanja za pravice žensk tam ni bilo. »Pristala sva pri ugotovitvi, da je prebivalce Finske homogenizirala grobost življenjskih razmer,« pravi Slavko Gaber. Na Finskem je preprosto tako mrzlo, da so družine za preživetje morale poskrbeti skupaj in si moški niso mogli nikoli privoščiti, da bi ženske odrinili na stran.

Zabavna matematika

Majhna obremenitev otrok torej ni razlog za finski uspeh na mednarodnih lestvicah znanja. Slovenski otroci so v šoli približno toliko časa kot finski. Naši dosežki niso slabi, a niso prav blizu finskim. Poleg tega Finska ni več prva, ampak jo prehitevajo Južna Koreja, Singapur, Japonska, Tajvan, kitajski provinci Šanghaj in Hongkong … Za azijske države je značilno, da tam otroke zelo obremenijo. V šoli so res dolgo, velik del prostega časa pa namenijo šolskemu delu in pripravam na standardizirane teste, ki so pogoj za vpis v čim boljše srednje šole in fakultete. Seveda ti testi, kot pogosto poudarjajo na Finskem, niso absolutno merilo uspešnosti izobraževanja. Nekateri celo pravijo, da so škodljivi, saj izobraževanje preoblikujejo iz priprav na življenje v priprave na teste.

Vendar drugih preprostih kazalcev nimamo. Finci sami jih prav tako navajajo, pri tem pa poudarjajo, da so njihove dobre uvrstitve na mednarodnih preverjanjih znanja zgled tudi zato, ker jih dosegajo drugače kot azijske države. Za Finsko je značilno, da med učenci ni velike neenakosti v dosežkih. Koristi kakovostnega izobraževanja je deležen večji delež otrok kot v drugih državah.

Med finskimi šolami, kot poudarja tudi Michael Moore, ni velikih razlik. »Šole na Finskem kažejo bogat materialni standard, ki je viden v učnih pripomočkih in opremi,« je leta 2006 zapisala Fani Nolimal. Leta 2003 je bilo razmerje med številom učencev in šolskih računalnikov na Finskem pet proti ena, v Sloveniji pa 18 proti ena. Vendar smo se jim v naslednjih letih približali. Zdaj je razmerje v obeh državah tri proti ena.

Tudi večina slovenskih šol je dobro opremljena, pravi Fani Nolimal, vendar poudarja, da obstajajo razlike. Veliko šol, katerih učenci so več let podpovprečni pri slovenščini na nacionalnem preverjanju znanja, ima praviloma zelo slabe knjižnice. »Razlike, navkljub enotnemu državnemu financiranju, nastanejo zato, ker so za prostor in opremo večinoma odgovorne občine in ker samo nekatere šole lahko računajo tudi na zasebne donacije,« pojasnjuje. Na Finskem teh razlik ni.

Gmotne razmere so pomembne, vendar niso tiste, ki prinesejo razlike med državama. Verjetneje je, da ta izhaja iz tega, kaj se dela med poukom. Gre torej za način poučevanja, ki se kaže v izjavi finskega učitelja matematike, da mora biti tudi matematika zabavna. »To je posledica izkušenjskega učenja,« pravi Fani Nolimal.

Preden je pred 20 leti začela delati na zavodu za šolstvo, je učila na razredni stopnji in spominja se učenca tretjega razreda, ki je pri spoznavanju narave in družbe »zdrdral vso snov, še preden sem jo učila«. »Pomislila sem, da mu običajni pouk ne more ponuditi nič. Vprašala sem ga, ali bi učil namesto mene. Rekel je, da bi. In res, potem ko sva se pripravila, je vodil eno uro.« Takšne prilagodljivosti je po njenem mnenju v slovenskih šolah premalo. »Pisanje na table smo zamenjali z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, z vidika strategij poučevanja pa se od začetka slovenskega šolstva ni veliko spremenilo.« Na Finskem so slovenski strokovnjaki videli, da so se otroci, preden so pri fiziki slišali za teorijo ravnovesja, poiskali ravnovesje s preprostimi predmeti na svojih mizah. Matematika pa je lahko zabavna na primer tako, da se rešujejo problemi, ki jih otroci zaznajo v okolju. »Ključna vloga učitelja v razvitih šolskih sistemih ni podati razlago, ampak pripraviti gradivo in organizirati učenje, bodisi individualno, v paru ali skupini,« pravi Fani Nolimal. Zato na Finskem in v nekaterih drugih državah ne poznajo 45-minutnih ur, ampak lahko pouk posameznega predmeta traja tudi dve uri skupaj. »Preden razdeliš materiale, poveš navodila in izvedeš poskuse, je 45 minut mimo.«

V Sloveniji so pred slabimi desetimi leti na nekaterih osnovnih šolah poskusno uvedli fleksibilni predmetnik. »Šole so imele možnost, da so posamezne predmete učile samo eno trimesečje ali polletje, vendar zgoščeno v blok urah, kjer je bilo veliko priložnosti za samostojno in izkušenjsko učenje,« pravi. Rezultati naj bi bili pozitivni, saj naj bi zaznali povečanje znanja, motivacije in zadovoljstva otrok. Ko je bila možnost fleksibilnega predmetnika vnesena v zakonodajo, so šole, ki so sodelovale v poskusu, večinoma ostale pri njem, druge pa sistema niso zamenjale. Fani Nolimal meni, da je tako zato, ker si ravnatelji in učitelji ne želijo sprememb.

Na Finskem imajo enake normative glede velikosti razredov kot pri nas, vendar učence pogosto razdelijo v skupine, ki delajo različno, vsebinsko in po zahtevnosti. »Zelo pomembno se jim zdi, da vsakega posameznega učenca pripeljejo do tega, kar največ zmore.« Za učitelja, ki otroke uči prek izkustev in dejavnega sodelovanja, je delo zahtevnejše, kar zadeva pripravo na pouk. Čeprav se pogosto poudarja, da so učitelji na Finskem zelo cenjeni in dobro plačani, to ne more biti njihova glavna motivacija. Po podatkih Eurydice slovenski osnovnošolski učitelji na leto povprečno zaslužijo 23.520 evrov, finski pa 43.977 evrov, vendar je povprečna plača za celotno državo pri nas 13 tisoč evrov, pri njih pa 26 tisoč evrov. Tudi v primerjavi s sonarodnjaki, ki imajo podobno izobrazbo, kot je zahtevana za učitelje, so slovenski učitelji na boljšem od finskih.

Fani Nolimal je prepričana, da je najpomembnejša razlika v tem, da imamo mi zelo centraliziran izobraževalni sistem, Finci pa zelo decentraliziranega. »Pri nas država učni načrt za materinščino napiše na sto straneh, pri njih na dvanajstih.« »Postavljeni pokonci učni načrti merijo približno meter,« je pogled na omaro v pisarni po telefonu opisal Igor Topole, ravnatelj II. osnovne šole Celje. Topole je bil na Finskem zgolj zasebno, a dobro pozna Švedsko, saj so si deset let s šolo v Värnamu izmenjevali učitelje in učence.

Na enem od prvih obiskov jim je tamkajšnji ravnatelj rekel, da si bodo ogledali uro matematike, in pokazal na učitelja, ki si je nekaj pisal na majhen list papirja. »Ko je prišel v razred, je listek položil na mizo in uro izpeljal, kot je treba,« se spominja Topole. »Pri nas pa mora učitelj imeti letne priprave, potem pa še dnevne, da jih lahko pogleda šolski inšpektor, če se kateri od staršev pritoži na otrokovo zaključno oceno.« To lahko pomeni, da za posamezno šolsko uro učitelj spiše nekaj strani.

Država na Finskem učne načrte predpiše le ohlapno, konkretneje pa cilje predmetov in področij opredelijo na nižjih ravneh. Učitelji so zelo avtonomni tudi glede načina ocenjevanja. To je morda razlog, da znanje finskih otrok ni izpostavljeno zunanjemu preverjanju znanja, dokler niso stari 16 let. »Z notranjimi preverjanji znanja vsaka šola spremlja, kako napreduje vsak posameznik,« pravi Fani Nolimal.

Domače naloge

Še najtežje je dobiti podatke o tistem, kar verjetno najbolj zanima slovenske učence in starše. »Domače naloge so del izobraževanja od prvega razreda, od tretjega razreda pa dobijo domačo nalogo tudi za konec tedna. Pisanje domačih nalog se sistematično preverja vse do devetega razreda,« je pred nekaj meseci zapisal Damijan Marin pod člankom o finskem šolstvu na spletni strani Kje vas čevelj žuli. Marin je Slovenec, ki je pred šestimi leti odšel na Finsko učit predvsem športno vzgojo, pa tudi angleščino in nemščino.

Zagotovo vse na Finskem ni zlato. Za Južno Korejo se pogosto poudari, da so njeni izvrstni dosežki na mednarodnih preverjanjih znanja plod pritiska na učence, ki ga ti ne morejo prenesti brez posledic za zdravje. Vendar ima Finska, kjer naj bi bil čas šolanja srečno obdobje, višjo stopnjo samomorov med najstniki kot Južna Koreja. Poleg tega se na Finskem, tako kot v drugih državah, spoprijemajo z neoliberalnimi družbenimi spremembami in vse večjo neenakostjo, tudi v šolstvu. To seveda ne pomeni, da je zgodba o srečnem finskem šolanju izmišljena – samomorilnost mladih se je na Finskem v zadnjih desetletjih zelo zmanjšala –, a je vendarle potrebna previdnost.

Če je kaj v finskem izobraževanju, kar je vredno posnemati, je to zagotovo zaupanje države v učitelje in zaupanje učiteljev v učence. Učitelji imajo pomembno besedo pri tem, kako bo opredeljen lokalni in šolski kurikul, od učencev pa se pri poteku ure zahteva zmožnostim primerna miselna dejavnost. »Intelektualno podcenjevanje je najbolj obremenjujoče. V tem smo si odrasli in otroci enaki,« pravi Fani Nolimal.

Nemogoče je finsko ureditev prenesti v Slovenijo, saj gre za drugačno družbo. K sreči nam tega ni treba. »Odgovor za naš izobraževalni sistem ne leži v tem, da bi neke tuje rešitve prenesli k nam oziroma kako bi jih prenesli k nam, da bi dosegle želeni učinek,« pravi dr. Maša Vidmar s Pedagoškega inštituta. Po njenem mnenju je bila že sredi devetdesetih let v več dokumentih pripravljena celovita in večplastna konceptualna reforma izobraževalnega sistema. »Vse ključne točke v sistemu imamo že nastavljene, premišljene in domišljene,« pravi, »poskrbeti moramo, da bodo besede na papirju postale resničnost.« Finci pogosto spreminjajo in prilagajajo svoj šolski sistem. Prav s prihajajočim šolskim letom bodo uveljavili nov učni načrt. Pri nas pa besede na papirju ostajajo že 20 let.