Noctiferia, bend

... ki je slovenski metal postavil na svetovni glasbeni zemljevid

Za jesen napovedana akustična plošča Transnatura začetnikov domače metal subkulture in sploh enega izmed najbolj prepoznavnih domačih bendov na prvi pogled ni videti kot najbolj racionalna poteza. Že res, da smo se njihovih stilskih zasukov doslej že navadili. Se pa obenem zdi, da so z estetiko sodobnega industrial metala, s katero so se začeli spogledovati na plošči Slovenska morbida (2006) in jo potem nadgradili na obeh naslednjih albumih, vendarle našli konsistentnejšo podobo. Morda pa je prav to razlog, da akustični projekt, ki je nastal na povabilo za gostovanje v Izštekanih, nadgradijo še z albumom. Noctiferia že od začetkov rada preizkuša tako sebe kot tudi svoje privržence. »Verjetno je prav to glasbeno raziskovanje naša rdeča nit,« preobrazbe zasedbe komentirata ustanovna člana, kitarist Igor Nardin in basist Uroš Lipovec. »Pri metalski publiki to ni vedno najbolj hvaležno, zato z vsakim albumom kakšnega poslušalca izgubimo, toda vedno se pojavijo novi. Je pa ta selekcija izoblikovala našo fenovsko bazo, ki razume bistvo Noctiferie.« Privrženci metalskih muzik so posebej občutljivi za (pod)žanrska pravila. Neposvečenemu poslušalcu razlike med black, death in industrial metalom, ki so v tem vrstnem redu zaznamovali pet studijskih albumov Noctiferie, verjetno ne povedo veliko. Drugače pa je v metalski skupnosti, kjer so te posebnosti izoblikovale (skoraj) povsem svoje scene. V tem pogledu si je Noctiferia z izmikanjem pravilom nedvomno izbrala težjo pot.

Gotovo je to tudi eden od razlogov, da so vseh pet albumov objavili pri različnih založbah. Večinoma tujih, kar ni naključje. »Že v začetku smo sklenili, da nam bo ustvarjanje glasbe več kot popoldanski hobi, zato je bila pravzaprav edina logična odločitev, da priložnost poiščemo v tujini,« se strinjata Nardin in Lipovec. Skupaj, takrat še pod drugim imenom, sta začela ustvarjati že leta 1992, štiri leta pozneje sta na noge postavila Noctiferio, posneli so prvi demo, leta 1997 pa zabeležili še prvi koncert. Zaradi dobrega odziva občinstva so jih domači organizatorji kmalu začeli angažirati kot predskupino gostujočim tujim bendom, to pa jim je leta 2000 odprlo vrata v tujino. Najprej v okoliške države, dve leti pozneje, ob izidu plošče Per Aspera, pa še do prve velike evropske turneje. Čeprav so se v tem obdobju glasbenega posla učili od zvezdniških tujih bendov, kot so Deicide, Cannibal Corpse in Marduk, s katerimi so si delili odre, so z enim očesom vedno opazovali tudi strategije kolektiva Laibach.

Ta je bil po eni strani idealen zgled za to, kako se lahko slovenski bend uveljavi v tujini, po drugi pa tudi lep primer dodelane in premišljene celostne podobe vrhunskega benda. Z ikonografijo in vsem, kar sodi zraven. (Poganska) ikonografija je bila vedno pomemben del metalske subkulture in Noctiferia tu ni izjema. »Temačna stran narave nam daje energijo, kar pa ne pomeni, da moramo zato požigati cerkve ali živeti po naukih Aleisterja Crowleyja,« pravita Nardin in Lipovec in dodata, da zdaj na te stvari gledata z večje distance kot pri dvajsetih. Sodeč po družbenokritičnih besedilih jih bolj zanimajo teme, ki so (zahodni) svet in tukajšnji življenjski ustroj pripeljale do absurda. Morda se jim je tudi zato močno v spomin vtisnila lanska turneja po Kitajski. Seveda tudi tam življenje ni utopija, ne nazadnje je bila tudi Noctiferia deležna (manjše) cenzure. Se pa vsaj iz perspektive benda tamkajšnje okolje zdi mnogo bolj zdravo. »Ker imajo omejen dostop do spleta, marketing in medijsko forsiranje bendov ne igrata tako pomembne vloge, zato se glasbeniki z Zahoda že v izhodišču znajdejo v bolj enakovrednem položaju. Publika nas je sprejela z velikim navdušenjem, zato se že dogovarjamo za novo turnejo,« ne skrivata navdušenja nad kitajsko izkušnjo.

Kljub dobremu odzivu na Kitajskem glavni koncertni trg za Noctiferio ostaja Evropa, kjer redno polnijo klubska in večja festivalska prizorišča. Posebej priljubljeni so na Portugalskem in v Španiji, pred nekaj leti so v Madridu razprodali dvorano za tri tisoč ljudi. Povsem drugače je v Skandinaviji, kjer imajo zelo močne domače metal scene, zato je za tuje bende prostor tam precej bolj omejen, podobno pa velja tudi za ZDA. Priložnosti so bile, toda finančni vložek za organiziranje turneje tam je brez podpore založbe, sponzorjev ali države previsok. Pa domača scena? »Seveda je pomembna tudi koncertna prisotnost doma. Je pa realnost žal taka, da v tistih desetih ali petnajstih klubih ni smiselno nastopiti več kot enkrat na leto, pri festivalih pa je ta frekvenca še daljša,« je realen dvojec. Kot se za prvake domačega metala spodobi, so že štirikrat nastopili na festivalu Metal Days. Dokaz, da jih je opazila širše občinstvo, sta tudi nastopa na prireditvah Športnik leta in Viktorji. Pa imajo pri izbiri, za koga nastopajo, kak zadržek? »Zagotovo nas ne boste videli na zborovanjih političnih strank in verskih dogodkih,« je odločen Lipovec. Jih pa lahko že jutri na škofjeloškem gradu ujamete v akustični različici.