Kyle Dixon & Michael Stein: Stranger Things OST Vol. 1

Televizijske nadaljevanke so zadnja leta postale ena od opaznejših zvrsti zabavne industrije in se prav lahko primerjajo z najkakovostnejšimi dolgometražnimi filmskimi stvaritvami. Gre predvsem za to, da jih je večina zasnovana na odličnih scenarijih, in če k temu dodamo še odlične igralske zasedbe, pa tudi zanimive teme, saj se jih veliko ukvarja z nepojasnjenimi nadnaravnimi silami in so umeščene v danes tako popularna osemdeseta leta prejšnjega stoletja, dobimo zmagovalno kombinacijo.

V takšno zmagovalno kombinacijo zagotovo sodi tudi nadaljevanka Stranger Things bratov Duffer. Ustvarila sta izjemno zanimivo stvaritev in njun izdelek lahko primerjamo z deli najvidnejših ustvarjalcev ZF in nadnaravnih žanrov iz osemdesetih let, kot so bili denimo Steven Spielberg, George Lucas, John Carpenter ali Stephen King. Da bi gibljive slike delovale karseda resnično, jih je seveda treba opremiti tudi z ustrezno glasbo. Zdi se, da sta Matt in Ross Duffer tokrat izbrala več kot primeren duet, saj je celotno nadaljevanko opremil z nadvse primerno glasbeno spremljavo.

Očitno sta oboževalca synth skupine SURVIVE iz Austina, zato sta angažirala njeno (boljšo) polovico, Kyla Dixona in Michaela Steina, tema pa je v šestih mesecih uspelo narediti zavidanja vredno glasbeno podlago za nadaljevanko, ki se dogaja v prvi polovici osemdesetih let. Za to sta izbrala instrumente, ki so v tem obdobju najbolj prevladovali – analogne sintetizatorje.

Res je, da sta se Dixon in Stein že v matičnem bendu izkazala kot izredno inovativna glasbena ustvarjalca, vendar se zdi, da jima je ob ogledu gibljivih slik uspelo pričarati vse tiste grozljive, skrivnostne trenutke, ki se pogosto pojavijo v nadaljevanki. Na CD-izdaji glasbe iz nadaljevanke je 36 skladb, za katere sta Dixon in Stein gibljive slike skrbno prelila v primerno glasbeno spremljavo, tako da skupaj z njimi skladbe sestavljajo odlično celoto, zanimivo pa je, da glasba brez težav deluje tudi samostojno.

Zvoki analognih sintetizatorjev, veliko eksperimentiranja z zvočnimi učinki, ob njih pa tudi čisto navadne glasbene teme, ki na trenutke spomnijo na velikane filmske glasbe, so tako našli svoje mesto v verjetno eni popularnejših nadaljevank letos, kar bo zagotovo prispevalo k priljubljenosti takšne glasbe, za katero lahko rečemo, da ne sodi ravno v mainstream, čeprav se je (ne po naključju) znašla v mainstreamovski, priljubljeni nadaljevanki. Če k temu dodamo, da gre zgolj za polovico izdaje (Vol. 1), od Dixona in Steina lahko pričakujemo še veliko glasbenih užitkov. Retro in sveže hkrati.