Moteča ministrica

Nevenka Lekše, predsednica ljubljanskega Rdečega križa, vodja organizacije ZaNas, združenja za državljanski nadzor zdravstvenega varstva, in članica sveta Onkološkega inštituta, je bila ta konec tedna na počitnicah v Dolenjskih Toplicah. Tam je bila z znanko, ki je zbolela in potrebovala zdravniško pomoč. Kot veleva zdravstveni red, sta poklicali izbrano zdravnico, sicer koncesionarko, zasebnico. »In ta ji je rekla, naj jo peljemo na urgenco. To je bil zame še en dokaz, kako delujejo koncesionarji. Za zasebnike je bistveno, da dobijo glavarino. Če pa so potrebni kakšni posegi, ki dejansko bremenijo njihov proračun, breme prevalijo na javno službo,« pove Lekšetova.

V tistem tednu se je v Izoli zgodil tragični incident, ki na prvi pogled nima prav nobene zveze s primerom, ki ga je doživela Lekšetova. Sedemdesetletni Darko Gregorič je v bolnišnici umoril svojega urologa, Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja, in policista, potem ko je znancem tožil o predolgi čakalni vrsti na operacijo. V zdravniški zbornici so naslednji dan sklicali tiskovno konferenco, kjer so objektivno krivdo za incident pripisali zdravstveni ministrici Milojki Kolar Celarc. Za izolski primer, za vse daljše čakalne dobe, celo za inflacijo nasilja proti zdravnikom naj bi bila kriva objektivno. Morda pa tudi subjektivno, »zaradi nerazumevanja potrebe po odpravi vzrokov, ki so pripeljali do problemov v zdravstvu«, kot je dejal predsednik zbornice Andrej Možina.

Kakšni sta diagnoza in priporočena terapija za slovensko zdravstvo? Rešitev, ki jo že več let ponujajo predvsem v zdravniški zbornici, je znana. Slovenski zdravstveni sistem je treba sprostiti. Dopustiti je treba več konkurence, več zasebne pobude, kar bi naj vse vodilo k večji dostopnosti storitev in celo nižjim cenam. Treba je povečati število koncesionarjev, katerih število je v Sloveniji, kot je dejal Možina pretekli teden, »pod evropskim povprečjem«. Zadnji predlog zbornice je še revolucionarnejši: zavzema se za popolno izenačitev javnega zdravstva in zasebnega, torej koncesionarjev in drugih zasebnikov, ki bi morali pridobiti javna pooblastila, z javnimi zdravstvenimi zavodi. Da bi poudarili svoje stališče, so tokrat v zbornici vložili celo prijavo zaradi nedovoljene pomoči javnim zdravstvenim zavodom evropski komisiji. Je ta pot pravilna?

Metod Mezek, direktor združenja Zdravstvenih zavodov Slovenije, se ob teh predlogih zasmeji. »To govorijo tisti, ki imajo interes za to. Da bi s koncesijami skrajševali čakalne dobe, to ne drži. Ravno nasprotno,« pravi. Razlage, po katerih bi več zasebne iniciative rešilo slovensko zdravstvo, so na prvi pogled morda logične, a drug pogled razgrinja njihovo kontradiktornost. Kot pojasnjuje Mezek, si zbornica jasno prizadeva predvsem za privatizacijo na primarni ravni, a ker je zdravnikov premalo, lahko recimo koncesijo dobi le neki urolog ali družinski zdravnik, ki je danes že dejaven v javnem zdravstvu. »Posledično povzroči luknjo v javnem zavodu, posledično so pacienti spet prisiljeni, da storitev poiščejo zunaj javnega zavoda, kjer začnejo naraščati čakalne dobe.« Za povrh vsega pa je zdravniška zbornica doslej sama omejevala število zdravnikov. In to ob vedenju, da jih je premalo.

Ob incidentu v Izoli je postalo znano, da sta v izolski bolnišnici delovala le dva urologa in da je Bustamante zgolj tisti dan, ko je bil umorjen, pregledal že 60 pacientov. Kdo je za to odgovoren? Mnogi strokovnjaki so že sredi devetdesetih let opozarjali, da bo zaradi načrtovanih upokojitev, podaljšanja študija na medicinski fakulteti za eno leto in podaljšanja pripravniškega staža primanjkovalo zdravniškega kadra. Kljub temu je zdravniška zbornica, ki danes upravičuje zasebništvo zaradi pomanjkanja kadrov, določala izjemno visoke kvalifikacije za pridobitev zdravniške licence, zdravstveni svet, vladno posvetovalno telo, pa je vse do leta 2000 ugotavljal, da v Sloveniji ni potrebe po večjem vpisu na medicinsko fakulteto.

Leta 2010 je tedanji minister Dorijan Marušič ugotovil, da praktično noben tuji zdravnik, ne glede na univerzo ali državo, ki je želel delati v Sloveniji, domnevno ni imel znanja iz sodne medicine. Ker so postopki licenciranja – ki so stali 3000 evrov – trajali dve leti, je tedaj Marušič predlagal celo uvedbo začasnih licenc zaradi pomanjkanja anesteziologov. A neuspešno. Zbornica s tem nikakor ni soglašala.

Zbornica še danes omejuje dostop do zdravniškega poklica. Ker bo v prihodnjih petih letih v Sloveniji primanjkovalo družinskih zdravnikov, v združenju Zdravstvenih zavodov Slovenije predlagajo sprejem začasnega ukrepa, s katerim bi mladim specializantom družinske medicine pod mentorstvom zdravnikov dovolili samostojno delo. »A zbornica temu nasprotuje, češ da še niso usposobljeni,« pravi Mezek.

In tu je paradoks. Res je, da se na eni strani slovensko zdravstvo spopada z najglobljo krizo po osamosvojitvi, da se javna zdravstvena blagajna bori z milijonskimi primanjkljaji in da se v bolnišnicah podaljšujejo čakalne vrste. Res pa je tudi, da danes na drugi strani cveti zasebništvo kot še nikoli. Ne zdi se, da je zasebništvo v isti koaliciji z javnim zdravstvom, prej, da je stanje v obeh sistemih obratno sorazmerno. Slabše ko gre javnemu zdravstvu, bolje gre zasebnemu. Po podatkih poslovnega registra smo v Sloveniji samo v zadnjem letu, v letu naraščanja čakalnih dob v javnem zdravstvu, dobili novih 225 zasebnih podjetij, ki se ukvarjajo z zunajbolnišnično zdravstveno ali zobozdravstveno dejavnostjo. Zdaj jih je skupaj že okrog 4000. Petim največjim zasebnim zdravstvenim podjetjem pa so se v zadnjih petih letih prihodki povečali za 25 odstotkov, s 14 na okrog 20 milijonov evrov. Najbolj skokovito v času največje finančne krize in vsesplošnega varčevanja.

Res je, da se na eni strani slovensko zdravstvo spopada z najglobljo krizo doslej. Res pa je tudi, da danes na drugi strani cveti zasebništvo kot še nikoli.

Po zadnjem poročilu Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) že v tem trenutku prebivalci za svoje zdravje iz lastnega žepa, torej iz zasebnih sredstev, dajo več, kot je povprečje v EU. Skupaj že skoraj 28 odstotkov vsega porabljenega denarja za zdravstvene namene. »Ni res, da bo zasebna iniciativa rešila javno zdravstvo. Ravno nasprotno. Sama sledim razmeram že več desetletij, v devetdesetih so recimo ljudje na ortodontske storitve čakali največ pol leta. Zdaj, ko je 90 odstotkov vse ortodontske dejavnosti prenesene na zasebni sektor oziroma koncesije, je čakalna doba od 3 do 8 let,« pravi Lekšetova, ki je prepričana, da zasebništvo ne skrajšuje čakalnih dob, ampak jih podaljšuje. Ni naključje, da so čakalne dobe najdaljše tam, kjer je največ zasebne pobude. »Tudi meni se je zgodilo, da so mi v javni bolnišnici rekli, da bom morala dolgo čakati, nato pa so mi ponudili vizitko s podatki, kje lahko za plačilo isto storitev dobim hitreje,« dodaja.

Seveda ni mogoče z gotovostjo reči, kaj je bilo prvo, kura ali jajce. Težave v solidarnostno naravnanem javnem zdravstvu, ki so spodbudile zasebno iniciativo za tiste, ki imajo denar, ali nastanek zasebne iniciative, ki je spodbudila težave na nekaterih področjih javnega zdravstva? Nekaj pa gotovo drži. Če bi zdravstvenemu ministru uspelo izpeljati kakovostno reformo slovenskega javnega zdravstva, bi bil s tem ogrožen vse večji posel, ki ga imajo na račun problemov v javnem zdravstvu zasebniki. To so danes zasebne zdravstvene zavarovalnice, več kot 4000 zasebnih podjetij, ki se ukvarjajo z zdravstveno oskrbo, zdravniški popoldanski s.p.--ji, koncesionarji. Ta, zasebna opozicija je iz leta v leto močnejša. Po podatkih ZZZS namenijo državljani za svoje zdravje že milijardo evrov iz svojega žepa. In to je tudi glavni razlog, zakaj zdravniški sindikat ali zbornica zadnji dve leti tako ostro kritizirata zdravstveno ministrico in vedno znova zahtevata njen odstop.

Zakaj trdimo, da je ministrica vendarle ubrala pravo pot? Ministrica je s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pregledala sistem. V medresorsko usklajevanje je poslala oba glavna zakona, zakon o zdravstveni dejavnosti in zdravstvenem varstvu ter zavarovanju, in napisala resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, kjer je pod točko ena napovedala ukinitev izrojenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tega sistema, v katerem vsako leto v obliki »administrativnih stroškov« ponikne 60 milijonov evrov, ki si jih razdelijo tri zasebne zavarovalnice, Vzajemna, Adriatic in Triglav. Ko je pred njo zdravstveno ministrstvo dve leti vodil Tomaž Gantar, dve leti ni predstavil ničesar. Pravzaprav si je Gantar prizadeval za antireformo. V času krize je dovolil, da so zasebne zavarovalnice premije dvignile za skupaj 18 milijonov evrov, pa čeprav so zaradi vsesplošnega varčevanja v bolnišnicah imele te zavarovalnice nižje stroške, zaradi česar so se jim tako ali tako rekordno dvignili dobički.

Gantar je tudi imel reformo skupino strokovnjakov, a vanjo ni povabil predstavnika javne zdravstvene zavarovalnice ali Inštituta za varovanje zdravja, temveč izvršnega direktorja zasebne zavarovalnice Adriatic Slovenica. In napovedal je preobrazbo dopolnilnega zavarovanja v obvezno – kot si želijo zasebne zavarovalnice, ki jih je strah, da bodo mladi prenehali plačevati vse višje premije. Je kdo zahteval Gantarjev odstop? Ko je odstopil zaradi »nezmožnosti izpeljati nujne spremembe zdravstvenega sistema, ki bi kot rešitev zadovoljila vse«, kot je dejal sam, sta ga predsednik zdravniškega sindikata Konrad Kuštrin in vodja zbornice Možina slavila kot tragičnega junaka. Kot osamelega borca proti korupciji, kot »moralnega človeka« s hrbtenico. Sedanja ministrica, ki si prizadeva razširiti solidarni del javnega zdravstva, pa seveda takšnih pohval ni deležna. Zdaj je celo objektivno in subjektivno odgovorna za najbolj sprevržena dejanja. Nasprotujejo ji ne le v zdravniški zbornici in zdravniškem sindikatu, ampak na videz celo akademiki, pacienti in civilna družba. A ne pozabimo: vsa ta opozicija je dobro sponzorirana.

Če bi nekemu zdravstvenemu ministru uspelo izpeljati reformo javnega zdravstva, bo s tem ogrožen vse večji posel, ki ga imajo na račun problemov v zdravstvu zasebniki.

Sprva so tukaj strokovnjaki, na čelu s profesorjem Maksom Tajnikarjem z ljubljanske Ekonomske fakultete, ki predstavljajo in pišejo alternativni predlog zdravstvene reforme, ki sodelujejo na okroglih mizah, kjer promovirajo privatizacijo. V skupini, h kateri so se poleg Tajnikarja priključili še zdravnik in bivši predsednik parlamenta France Cukjati, nekdanji minister za zdravje Dorjan Marušič in nekdanji guverner Banke Slovenije Marko Kranjec, predlagajo, da v Sloveniji ne bi bilo več razlikovanja med javnim in zasebnim, prizadevajo si za širšo vlogo zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, preoblikovanje bolnišnic v neprofitne gospodarske družbe in razdelitev zdravstvenih pravic še na košarico »B«, namenjeno premožnejšim. Gre seveda za reformo, ki jo plačujejo že omenjene zasebne zdravstvene zavarovalnice. Prvih 40 tisoč evrov so te plačale Ekonomski fakulteti že leta 2014, leto kasneje še 51 tisoč evrov za nadaljevanje študije. In tako naprej.

Poleg zdravnikov, stroke in zasebnih zavarovalnic so se proti ministrici domnevno zarotili še pacienti. Recimo »Društvo za zdravje naroda«, ki je ta teden slovenski javnosti posredovalo odprto pismo ob tragičnem dogodku v Izoli, v katerem so zdravstveno ministrico obtožili »zgrešene politike vodenja« in ji posredno pripisali odgovornost za umor zdravnika. Društvo za zdravje naroda, kot piše na spletu, »predstavlja vzvod civilne družbe, zainteresirane javnosti, do državnih in javnih politik na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovalništva«. Vodi ga Jožef Ivan Ocvirk, njegov namen pa je, »da s svojimi pobudami in predlogi pripomore k vzpostavitvi dobrega zdravstvenega sistema v Sloveniji, dostopnega vsem državljanom«. Čeprav je društvo nedavno v Mladininih pismih bralcev ogorčeno zanikalo vsakršno povezavo z zasebnim kapitalom, pa moramo vendarle z obžalovanjem ugotoviti, da je skupina registrirana na istem naslovu v Ljubljani, kjer je tudi sedež drugega največjega zasebnega zdravstvenega podjetja v Sloveniji, MC Medicor, z 8,6 milijona evrov letnega prometa. In katerega ustanoviteljica Metka Zorc je tudi članica upravnega odbora omenjenega »vzvoda civilne družbe«.

Poleg zdravnikov, stroke, zasebnih zavarovalnic in »vzvodov civilne družbe« so se proti ministrici zarotile tudi največje farmacevtske korporacije, zoper njo pa aktivno deluje tudi ameriška gospodarska zbornica (AmCham). V okviru ameriške gospodarske zbornice deluje komisija za zdravstvo, katere člani so predvsem ameriška farmacevtska podjetja, ki delujejo v Sloveniji. Glavni cilj omenjene komisije, ki jo vodi predstavnica podjetja Johnson & Johnson Milojka Novak, pa je, kot je še nedavno pisalo na njihovi strani, »privatizacija zdravstvenega sistema« v Sloveniji. Tudi oni se zavzemajo za takšno reformo, piše v njihovih dokumentih, kot jo recimo zagovarja skupina pod vodstvom dr. Tajnikarja, recimo razkosanje javne zavarovalnice, večjo vlogo zasebnih zavarovalnic, uvedbo košarice B pravic za premožnejše. Ironično je, da to komisijo finančno podpira državno podjetje Zavarovalnica Triglav. In pa, seveda, Vzajemna.

Poleg zdravnikov, stroke, zasebnih zavarovalnic, »vzvodov civilne družbe«, farmacevtskih korporacij so se proti ministrici seveda zarotili tudi v delu politike, predvsem v stranki NSi, ki zdaj napovedujejo vložitev interpelacije proti ministrici. V NSi se seveda zavzemajo za ameriški zdravstveni sistem, za sistem, kot piše v njihovem programu, kjer bodo državljani »imeli možnost in pravico, da za svoj denar samostojno izbirajo zavarovalnico, pri kateri imajo sklenjeno obvezno ali dodatno zavarovanje, da samostojno izbirajo izvajalce, pri katerih se bodo zdravili oz. bodo oskrbovani, in tako tudi sami odločali o načinu svojega zdravljenja«. Tak sistem je odličen za posel. V ZDA recimo za zdravstvo namenijo kar 17,7 odstotka BDP-ja, Slovenija pa manj kot devet odstotkov. Kljub temu imajo v ZDA skoraj 50 milijonov prebivalcev brez ustreznega zavarovanja, pričakovana življenjska doba pa je tam nižja kot v Sloveniji.

Na koncu tako pridemo spet do denarja. Najsplošnejši problem zdravstva je pomanjkanje denarja. Prebivalci za javno zdravstvo zdaj namenjamo 15 odstotkov manj, kot je povprečje v EU, in če k temu prištejemo še starajočo se družbo in upad tradicionalnih prihodkov zdravstvenih blagajn, predvsem prispevkov redno zaposlenih, dobimo krizo. Odločilno vprašanje prihodnje reforme je zato: kako dobiti in razdeliti nov denar. Na solidarnostni način ali tržni, ki je v interesu premožnejših? Celarčeva se je odločila za prvo pot. Z »ukinitvijo« zasebnih zavarovalnic bi bilo mogoče na leto dobiti dodatnih 50 milijonov evrov, še vsaj enkrat toliko pa z uvedbo alternativnih dajatev. Prihodnji mesec naj bi vlada obravnavala novelo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov s tako imenovanim tobačnim centom. Z uvedbo tobačnega centa, ki naj bi znašal predvidoma pol evra na prodano škatlico cigaret, bi lahko na leto zbrali več kot sto milijonov evrov. A tukaj je ministrica poleg že obstoječe koalicije sovražnikov dobila še enega nasprotnika: tobačne multinacionalke.

Tobačne multinacionalke, farmacevtske korporacije, zasebne zavarovalnice, opozicija, »stroka«, zdravniške organizacije in »vzvodi civilne družbe« – zdravstvena ministrica mora biti na pravi poti. Vprašanje je le, ali je kdorkoli proti takšnim nasprotnikom zmožen obstati. To pa je tudi razlog, zakaj doslej še nobenemu zdravstvenemu ministru v 25 letih ni uspelo speljati reforme sistema. Zdaj, tik preden bo zdravstvena reforma poslana poslancem, je treba ministrico zrušiti. Mnogim pač ustreza status quo, torej da so pacienti na robu živčnega zloma in zdravniki izgoreli. Od tega imajo zelo oprijemljive koristi, ob tem pa so popolnoma brez zadržkov. Kdo že omejuje povečanje števila zdravnikov?

Kdo je kriv za pomanjkanje zdravnikov?

Vloga zdravniške zbornice

V zdravniški zbornici so se minuli teden odzvali na očitke, da so tudi oni krivi za pomanjkanje zdravnikov. Omenili so izjavo poslanca SMC Branka Zormana, ki je dejal, da je »eden izmed razlogov za dolge čakalne dobe tudi cel sistem, tako izobraževanja kot seveda podeljevanja in razpisovanja specializacij, za kar sta absolutno odgovorna Zdravniška zbornica Slovenije in zdravniški ceh. Če bi v preteklosti opravljali svoje delo dobro, potem danes pomanjkanja zdravnikov ne bi imeli.«

Predsednik zbornice Andrej Možina je odgovoril, da so izrečene trditve izjemno lažne in zavajajoče, češ da predlog razpisov za specializacije, ki ga sicer pripravi zdravniška zbornica, vedno znova potrdi ministrstvo za zdravje. V nadaljevanju je Možina opisal ves postopek in zaključil, da »Ministrstvo za zdravje je tisto, ki vodi zdravstveno politiko, jo kroji in ustvarja, zato je čas, da prevzame tudi odgovornost za politiko, ki jo ustvarja«. Res je, ministrstvo je na koncu vedno odgovorno. Toda za pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji je odgovorna tudi zdravniška zbornica.

Eden izmed prvih, ki je v Sloveniji sprožil debato o pomanjkanju zdravnikov, je bil dr. France Cukjati, ki je leta 2000 še kot državni sekretar za osnovno zdravstvo objavil, da v Sloveniji primanjkuje 500 zdravnikov splošne prakse. Mnogi so bili presenečeni. In tedaj je v intervjuju za Mladino Cukjati, ki je bil eden od ustanoviteljev zbornice in štiri leta njen generalni sekretar, moral tudi odgovoriti na vprašanje, »zakaj se na težave ni opozarjalo že pred leti«. Odgovoril je, da so v zbornici dejansko te informacije prikrivali. O pomanjkanju zdravnikov naj bi že od leta 1995 govorili »v zaprtih strokovnih krogih« znotraj zbornice, je dejal, »vendar o ugotovitvah nismo alarmirali javnosti, ker smo upali, da se bo zadeva rešila«.

Odgovornosti za pomanjkanje zdravnikov pa se zbornica tudi v naslednjih letih ni otresla. Znanih je več primerov nenavadnih pogojev za pridobitev zdravniške licence, s katerimi je zbornica omejevala »uvoz« zdravnikov ali delo mladih zdravnikov. V Konfederaciji slovenskih sindikatov so lani ob analizi zdravniških plač opozorili, da »pa ravno zdravniki ob že tako najvišjih plačah in vseh izplačanih nadurah stavkajo in zahtevajo še več, zaposlovanje brezposelnih zdravnikov pa sami omejujejo z omejevanjem podeljevanja licenc mladim zdravnikom s pomočjo zdravniške zbornice in ministrstva za zdravje«.

Pogosto nenavadno omejevanje je med zdravniki splošno znano. Ne gre samo za razpise za opravljanje specializacij, gre tudi za omejevanje dela. Kot nam je pojasnil strokovni direktor bolnice Murska Sobota Daniel Grabar, je absurdno, da recimo mladi anesteziologi, kljub pomanjkanja kadra, ne smejo opravljati dela, za katero so usposobljeni, in to na področjih, kjer so že opravili kolokvij. Grabar pravi, da so v Murski Soboti z mladimi anesteziologi kljub temu sklenili dogovor, da pod nadzorom mentorjem »prevzamejo delovišča«, čeprav imajo zaradi pravil Zdravniške zbornice pravico, da delo zavrnejo.

In tako je popoldansko delo »starih zdravnikov«, dolgoletnih članov zbornice, ob vsesplošnem pomanjkanju kadra pravzaprav nujno, meja med javnim in zasebnim pa, kot rad poudari Možina, zabrisana.