Od pankrta do legende

Leta 1895 so sanje postale resničnost. Rodil se je strip. Luč sveta je ugledal v Pulitzerjevem New York Worldu v podobi kitajskega smrkavca v risani zgodbi At the Circus in Hogans Alley. Ker novorojeni pankrt še ni znal govoriti, ga je oče Richard Felton Outcault oblekel v do tal segajočo rumeno spalno srajco (po kateri je kasneje dobil ime Yellow Kid), ki je bila kot nalašč za to, da je nanjo pisal duhovite socialne in družbenopolitične komentarje, a ti so kaj kmalu zvodeneli in se spremenili v bolj ali manj zabavne dialoge ter s tem zapečatili vlogo stripa – postal je izključno lahko zabavno čtivo za široke množice.

Povsem drugačen je bil položaj na drugi strani luže. Natančneje v Sloveniji, kjer se je stripovska zgodovina začela pisati s političnim, v bistvu ilegalnim in protirežimskim levičarskim stripom, kar je bil unikum v Evropi in po svetu. Povsod drugod je bil strip namenjen razvedrilu, pri nas pa je imel sprva narodnobuditeljski pomen, nato pa se je razvil v ostro družbeno kritiko in se enakovredno kosal z drugimi humorističnimi in avanturističnimi izdelki domačih in tujih avtorjev.

Slabih 20 let po Yellow Kidu, tik pred začetkom prve svetovne vojne, je v takratni Avstro-Ogrski Hinko Smrekar narisal enostranski satirični strip Izjemno zanimiv primer elefantiaze, v katerem se je ta prepričani levičar in svobodomislec ponorčeval iz malomeščanskega moralizma in velikonemškega nacionalizma. Po vojni, ki jo je preživel večinoma v norišnicah in jetnišnicah, je v Ljubljani izdal bogato ilustrirano brošuro Črnovojnik (1919), v kateri na 24 straneh hudomušno popisuje svoje vojaške zgode in nezgode. Črnovojnik sicer ni bil strip, se je pa v njem prvič pojavil govorni oblaček, zaščitni znak stripa, ki ga je nato spet uporabil šele Milko Bambič leta 1927 v Zamorčku Bu-ci-buju.

Ta je izšel v tržaškem Našem glasu, pripoveduje pa o zamorskem kralju, ki je z ošabnostjo in nestrpnostjo popeljal svoje ljudstvo v propad. Italijanski fašisti so v tem sicer otroškem stripu videli namige na Mussolinija in so ga po štirih nadaljevanjih prepovedali, tako da ga lahko navkljub povsem nedolžni zgodbi glede na političnosatirično ost in kasnejšo prepoved ter avtorjevo begunsko usodo uvrstimo med politično angažirana dela. Med okupacijo se ne Bambič ne Smrekar nista ukvarjala s stripom, ampak sta s propagandnimi letaki in karikaturami sodelovala z odporniškim gibanjem in Smrekar je to plačal z življenjem. Edini avtor, ki je v letih od 1941 do 1943 objavljal stripe v režimskem časopisju, je bil mladi Saša Dobrila, ki je narisal tri otroške zgodbe (prve povsem klasične stripe z oblački), po kapitulaciji Italije pa je čopič zamenjal za puško in kariero nadaljeval v partizanih. Tam sicer ni risal stripov, jih je pa njegov vrstnik (na začetku vojne sta imela oba 19 let), poznejši akademski slikar Ive Šubic, ki je v rotmanovskem slogu najprej v ciklostilni tehniki in pozneje v tehniki linoreza leta 1944 v ilegalnem Slovenskem pionirju objavil izobraževalno stripovsko slikanico Tonček pripoveduje, v kateri je mlade bralce seznanil s pomenom narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju in domačim izdajalcem.

Po osvoboditvi so se jugoslovanski narodi na referendumu z veliko večino odločili za socialistično politično ureditev in Jugoslavija se je gospodarsko in kulturno oprla na Sovjetsko zvezo, tako da je bil strip, ki je veljal za proizvod ameriškega imperializma, vse do spora z Informbirojem nezaželen v dnevnem tisku. Kljub temu se mu je prva leta po vojni vendarle uspelo pretihotapiti v časopise v obliki karikiranega smešenja kapitalizma. Tako je Maks Toboljevič Akim januarja 1947 v Pavlihu objavil satirični strip Pustolovščine Harryja Dolarja in Winstona Šterlinga v letu 1946, ki v pravem smrekarjevskem duhu razgalja hinavščino in dvoličnost angloameriške imperialistične politike do Jugoslavije in tržaškega vprašanja. Strip je najprej izhajal v razkošnem formatu prek celotne strani, potem pa je iz tedna v teden izgubljal po kakšno pasico, dokler ni maja ugasnila tudi poslednja in tako do decembra 1950, ko je na nezloščeni parket socialnega realizma vstopil Gregor Tisiglavca Marjana Amaliettija, stripov ni bilo več.

Gregor Tisiglavca je bil plod ruskega embarga in rožljanja z orožjem, zaradi katerega je Jugoslavija na široko odprla vrata na Zahod, strip pa si je znova, tokrat dokončno, pridobil domovinsko pravico. Novi predstavnik socializma s človeškim obrazom in nasploh nekaterih polpismenih revij«, vendar je bilo to dovolj, da je zvečer pred stavbo Kongresa v režiji pravovernih mladincev zagorela grmada cenenih ljubezenskih in pustolovskih romanov, erotičnih in pornografskih revij ter – stripov. Kragujevški kres je botroval zloglasnemu »zakonu o šundu«, ki pa v Sloveniji navkljub prizadevanjem nekaterih družbenopolitičnih organizacij in posameznikov ni nikoli prav zaživel in je ostal zgolj mrtva črka na papirju.

V času hipijevskega liberalizma, seksualne revolucije in študentskih demonstracij je v Ameriki stripovsko sceno zatresel Robert Crumb z undergroundom, ki je ril pod tabuji kapitalističnega izkoriščanja in malomeščanske morale, v Italiji pa se je leta 1969 sramežljivo pojavil Magnusov in Bunkerjev Alan Ford in v Jugoslaviji kmalu dosegel kultni status. Sočasno s pojavitvijo genialne levičarske satire je pri nas začel Kostja Gatnik risati nekonformistične družbeno angažirane stripe in jih leta 1977 izdal v legendarni Magni Purgi, s katero smo si Slovenci zagotovili prvenstvo na izredno močni jugoslovanski sceni in se enakovredno kosali z evropskim in ameriškim stripom tistega časa. Z Magno Purgo je slovenski strip izgubil nedolžnost in postal polnopravni član urbane (sub)kulture.

Leto 1977 je bilo nasploh prelomno ne samo za slovenski, pač pa za celotni jugoslovanski strip. Poleg Magne Purge je v Ljubljani izšla Stripbuna, posebna številka Tribune, ki jo je uredil Igor Vidmar in v njej strip postavil v širši družbenopolitični okvir, v Beogradu je izšla prva številka mesečnika Yu strip, ki je bila v celoti posvečena jugoslovanskim avtorjem, v Zagrebu pa je skupina starejših mulcev na francoskem novem valu utemeljila Novi kvadrat, katerega vpliv in posledice je bilo mogoče čutiti še nekaj naslednjih stripovskih generacij. Samo dve leti pozneje je skupina Novi kvadrat že dobila največje jugoslovansko priznanje za mladinsko kulturo, sedem sekretarjev SKOJ-a, s katerim je režimska politika dokončno priznala strip za polnopravnega člana socialistične umetnosti in kulture. Sočasno je v Ljubljani izšel Komunistični manifest v stripu italijanskega avtorja Rodolpha Marcenara in v nakladi 20 tisoč izvodov v hipu postal uspešnica.

Pravi razcvet je družbeno angažirani strip doživel konec osemdesetih let, ko so pod Štandekerjevo taktirko Mladinini avtorji ustvarili novi slovenski strip, osvobojen vseh predsodkov glede politike, cerkve, nasilja in seksa. Strip se ni več zatekal k domišljijskim in alegoričnim temam, ampak je naturalistično odslikaval surovo družbeno stvarnost. Ena od ikon je vsekakor satirična Diareja, ki jo je leta 1988 začel risati Tomaž Lavrič in s katero podaja avtentičnejšo sliko polpretekle zgodovine kot vsi režimski učbeniki skupaj, da novodobnih črnosrajčnih zgodovinarjev sploh ne omenjam. V devetdesetih letih je risarski kameleon v realističnem slogu v Novih časih upodobil postsocialistično stvarnost v Sloveniji, sočasno pa je z Bosanskimi basnimi v zgodbah o malih ljudeh v bratomorni vojni, v kateri ni zmagovalca, ampak so vsi poraženci, ustvaril mojstrovino, ki je navdušila celo stripovsko razvajeni Zahod. Razpada Jugoslavije se je lotil tudi Zoran Smiljanić v dveh daljših stripih oziroma ‘celovečercih’. V prvem, 1991 (1992), spremljamo usodo »zadnjega okupatorskega vojaka«, ki ga je jugoslovanska vojska pozabila ob odhodu iz Slovenije, v drugem, Deset dni, ki so spremenili svet (1996), pa je Slovenija pozabila na dva ljubljanska luzerja, ki v času operetne vojne dobita svojih pet minut totalne svobode, za katero pa morata potem plačati. Dušan Kastelic je z Afero JBTZ (1991), ki je Janšo in kompanjone izstrelila v orbito medijske popularnosti, razbil nacionalistični mit o slovenski pomladi, spravil kurje tatove za zapahe in nasploh postavil stvari na njihovo mesto. Tu se konča zgodovina in začne legenda. 

Razstava: To je orožje!: Angažirani strip XX. stoletja na Slovenskem

Kje: Galerija Vodnikove domačije Šiška, Ljubljana

Kdaj: do 2. oktobra 2016 (torek–petek od 10. do 18. ure, sobota in nedelja od 10. do 14. ure)

O razstavi

Piše: Petja Grafenauer

Zavod Divja misel je pred letom in pol prenovil Vodnikovo domačijo in jo namenil branju, pisanju in pripovedovanju, galerijo pa likovnim delom, ki povezujejo podobo in besedo. K sodelovanju smo po priporočilu legendarne ljubljanske producentke in kustosinje stripa Katerine Mirović lani jeseni povabili striparja in zgodovinarja stripa Iztoka Sitarja. Ponudili smo mu, da pripravi pregledno razstavo stripa za galerijo. Stripar, ki je dobršen del opusa objavil na straneh revije, ki jo listate, je ponudil pregledno razstavo političnega, angažiranega in družbenokritičnega stripa na Slovenskem in z navdušenjem smo se spustili v akcijo.

Zagnali smo se v zbiranje stripovskih tabel več kot 40 avtorjev, a izkazalo se je, da se je z izvirniki nekdaj ravnalo precej mačehovsko: pogosto so se izgubili med romanjem od avtorja do časopisa, uredništva jih niso niti vračala niti hranila. Strip je sicer medij, namenjen množični distribuciji, a šele iz izvirnikov je razvidno, kako je avtor vlekel črte, s kakšnim pisalom je ustvarjal, na kakšnem papirju in v kakšnem formatu, pa tudi, ali je bil strip za objavo predrugačen. Izvirniki kažejo, kako so črnilo ali barve na papir pretakali Miki Muster, Marjan Amalietti in Tomaž Lavrič, če omenimo le nekatere razstavljavce, tam, kjer so izvirniki izgubljeni ali nedosegljivi, smo uporabili reprodukcije, a jih vizualno ločili, da je že na prvi pogled jasno, kaj je na ogled.

Ker je strip največkrat črno-bel, sta takšna tudi razstava in prvi galerijski katalog. Razstavna ekipa, ki jo sestavljamo Iztok Sitar, Petja Grafenauer, kustosinja, Teja Ideja, oblikovalka, Matjaž Ferenc, arhitekt razstave, Jedrt Maležič, prevajalka, in Polona Štebe, asistentka, si ni mogla pomagati, da razstavi in katalogu ne bi dodala še rdeče barve. Kot kličemo z naslovom in parafraziramo Brechta, je pač strip orožje, ki ga je treba vzeti v roke. Med snovanjem razstave je odzvanjala Sitarjeva ugotovitev, da je slovenska stripovska zgodba edinstvena tudi zato, ker se je začela s političnim, ilegalnim in protirežimskim levičarskim stripom.

Z razstavo, predvsem pa z izdajo Sitarjeve študije v slovenskem in angleškem jeziku smo v mozaik stripovske zgodovine na Slovenskem dodali enega izmed manjkajočih kamenčkov, a da bo slika sestavljena, jih bo potrebnih še veliko. Na srečo smo le eni, najmlajši od tistih, ki jih zanima strip. V Sloveniji že dolgo vrvi od kakovostnih striparjev, s stripom pa previdno in dobro ravnajo pri Strip Coru, kjer pripravljajo razstave, izdajajo stripu zavezani Stripburger in se kontinuirano posvečajo stripovski vzgoji najmlajših generacij, pa v Striparnici pri Buhu in od pred kratkim v knjigarni Pritličje. Članke o stripu je mogoče tu in tam brati na straneh največjih časopisov in revij, Mladina stripe nepretrgano objavlja že več kot 20 let, zgodi pa se celo, da razstavi stripa odškrne vrata kakšna od nacionalnih ali mestnih ustanov, pa tudi na spletu se je mogoče zapoditi med stripe na forumu Striparna.

Kot slika in video, instalacija ali kip sta stripovski izvirnik, pa tudi reprodukcija tega umetniško delo. Prednost stripa je, da ga lahko postavimo na knjižno polico ali pa, kdo smo in od kod prihajamo, sporočamo z uokvirjeno stripovsko tablo na steni. Strip je eno od orožij, s katerimi že od takrat, ko sta stripe risala Hinko Smrekar in Milko Bambič, potujejo zamisli. Naj ostanejo politične in protirežimske, ilegali pa se je strip za zdaj odrekel.

Na razstavi v galeriji Vodnikove domačije v ljubljanski Šiški bodo stripe predstavili Marjan Amalietti, Srečko Bajda, Milko Bambič, Matjaž Bertoncelj, Primož Bertoncelj, Marjan Bregar, Branko Drekonja, Andrej Flumiani, Kostja Gatnik, Andrej Habič, Ciril Horjak, Boris Jukić, Jure Kalan, Dušan Kastelic, Dani Kavaš, Marko Kociper, Božo Kos, Tomaž Lavrič, Samo Ljubešić, Željko Lordanić, Izar Lunaček, Grega Mastnak, Milan Maver, Miki Muster, Jure Perpar, Igor Ribič, Bine Rogelj, Jernej Rovšek, Andrej Savski, Matjaž Schmidt, Iztok Sitar, Zoran Smiljanić, Hinko Smrekar, Damijan Sovec, Romeo Štrakl, Andrej Štular, Ive Šubic, Maks Toboljevič Akim, Gorazd Vahen, Melita Vovk in Bori Zupančič