Pogum kot ključ do boljšega sveta

V Ljubljani in na Krasu je te dni potekala filozofska delavnica in konferenca Soren Kierkegaard na temo Pogum za dejanje. Filozofe je povezovala misel, kako priti do dejanj za boljši svet. Za spremembe je ključen pogumen posameznik, ki zna biti potrpežljiv in sprejeti odgovornost za dejanja, hkrati pa se zaveda svoje človeškosti.

Kolikokrat s prijatelji ali bližnjimi posedamo, govorimo o vsem, kar nas teži, in smo polni dobrih idej, pogosto "rešujemo svet"? Kolikokrat pa se iz tega porodi resnično dejanje? V večini primerov nikoli. Zakaj?

Danski eksistencialistični filozof, teolog in kritik družbe Kierkegaard (1813-1855) je že leta 1848 zapisal: "Posameznim vzvišenim in samozadovoljnim ljudem se zdi navdušenje nekoga, ki je poskusil delovati, smešno; drugi mu zavidajo, ker je naredil prvi korak, medtem ko so oni navsezadnje prav tako dobro vedeli, kaj bi bilo treba storiti - vendar tega niso storili".

Pogum in potrpljenje sta povezana

Profesor na Trinity College Univerze v Torontu ter sklicatelj Kierkegaardovega kroga Abrahim H. Khan je na konferenci v Cankarjevem domu predstavil koncept poguma za dejanje na podlagi analize Kierkegaardovih besedil. "Ljudje velikokrat poguma ne povezujejo s potrpljenjem. Na podlagi etimologije pa se potrpljenje (talmod) veže na pogum (mod)," je povedal Khan.

Kierkegaard je pogum za dejanje povezoval še s konfliktom, nevarnostjo in tegobami, ne pa toliko s herojstvom ali patriotizmom, kot to počnemo danes. Pogum v etičnem smislu po Khanovih besedah implicira akcijo in hkrati prevzem odgovornosti za svoja dejanja.

O misli, da je potrebno ljubiti bližnjega, je po njegovih besedah - če pomislimo na biblijsko zgodbo, v kateri Bog Abrahamu naloži, da mu daruje ljubljenega in zelo želenega edinca Izaka - najtežje razumeti, kako ljubiti oziroma sprejeti nekoga, ki ga sam dojemaš za drugačnega, na primeru Abrahama lahko celo kot grdega ali zlobnega. To zahteva pogum za velik notranji preskok v misli, hkrati pa pogum, da se soočiš z morebitnim nerazumevanjem družbe, ki ne odobrava tvojega dejanja.

Ta korak zahteva tudi samozavest ter veliko mero skromnosti. "Zelo enostavno je biti aroganten in se obnašati, kot da imaš samo ti vselej prav," je dejal Khan. Skromnost je povezana tudi s potrpljenjem, ki ga omenja Kierkegaard. Zato, da spremeniš družbene strukture, moraš biti po njegovih besedah iznajdljiv in ves čas na preži, ne smeš pa se prenagliti.

Kako biti revolucionaren, ko je glavna skrb usmerjena v plačevanje računov?

Direktor Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soren Kierkegaard Ljubljana (SRISK) Primož Repar je za STA povedal, da je v sklopu srečanja po gledališko-filozofskem performansu Kako se kali eksistencialna revolucija? potekala debata, kako se lotiti nekaterih stvari, če se ves čas ubadaš s tem, kako bi ostal likviden in plačal račune.

Repar meni, da je možnosti več: "Lahko dejansko, radikalno spremeniš svoje življenje in se povezuješ s tistimi, ki so ga spremenili na podoben način. Izmenjuješ poglede, možen je tudi določen aktivizem, v smislu osveščanja ostalih s svojo izkušnjo ter izmenjavo izkušenj s tistimi, ki so v drugačnem položaju. Tako lahko vplivaš na družbo. Nekdo, ki je na odgovornem položaju ali ima glas v javnosti, lahko vpliva na družbo. Imeti pa mora pogum, da si to drzne, ne glede na posledice."

Khan je povedal, da bi bila pot do družbenih sprememb lahko tudi nasilna v luči tega, da je v zgodovini do največjih družbenih sprememb prišlo po vojnah. Na podlagi vsega, kar se trenutno dogaja po svetu, moramo biti po njegovih besedah pripravljeni tudi na to možnost.

Kakšna bi lahko bila učinkovita revolucija, ki ne bi privedla do nasilja ali celo vojne? Po Reparjevih besedah mora biti ta revolucija notranja: "Potrebujemo potrpežljivost, da se najde kritična masa, da se povežejo različne ravni sprememb, ki se že dogajajo med ljudmi. To čakanje seveda ne pomeni pasivne drže, saj čudežev v tem smislu ni. Po delu Zvezda odrešenja judovskega filozofa Franza Rosenzweiga bi lahko rekli, da je treba prepoznati znamenja v času in prostoru in tedaj se ta 'čudež' lahko zgodi kot skupno delo človeštva."

Če deluješ kot robot, s teboj tako ravnajo

Mehiška filozofinja Paula Arzipe je predstavila koncept metaxu, pri tem pa izhajala iz razmišljanj francoske filozofinje in aktivistke Simone Weil (1909-1943). Po konceptu metaxu lahko vsak posameznik na edinstven način pripomore k širjenju dobrega. Da bi bilo konkretno dejanje učinkovito, mora umetelno stkati neoseben oziroma neskončen stik s prostorom in časom, za kar potrebuje notranji mir.

"Ko v sebi začutiš, da so ti stvari jasne, se tudi pogum za dejanje zelo jasno izriše. Enostavno moraš širiti dobro. Gre za tvojo osebno odgovornost, saj nihče drug ne bo prišel do tvojega dognanja. Gre za plod tvoje senzibilnosti, osebne zgodovine in tega, kako živiš. Če bi vsi posamezniki to spoznali, bi živeli v veliko boljši družbi. To je odgovornost, ki jo imamo do sveta, zgolj iz hvaležnosti, da nam je bilo življenje dano in da bi po smrti za seboj pustili vsaj malenkost boljši svet," je za STA pojasnila Paula Arzipe.

Živimo v času, v katerem nenehno hitimo, časa za poglobljen razmislek je vedno manj, kljub temu, da bi si ga marsikdo želel. Kako naj se povezujemo v teh kaotičnih časih? "Simone Weil poudarja, da se ne smemo pustiti zmesti. Tisti, ki vlečejo niti, bi si želeli prav to. Kar lahko naredimo je, da se povežemo med seboj in negujemo pristne medosebne odnose. Gremo na čaj, sprehod, kosilo in se medtem pogovarjamo, ena na ena. Takšni odnosi nas bogatijo, vse ostalo je hrup," je poudarila Paula Arzipe.

Gospodarske razmere se, kot kažejo kazalci, izboljšujejo. Ubijalski tempo, ki ne omogoča omenjenih odnosov, pa ostaja nespremenjen. Paula Arzipe se strinja, da je čas, da se ta podivjani tempo umiri. A ljudje lahko do tega pridejo le, če se sami nehajo vesti kot roboti: "Če deluješ kot robot, potem s teboj tako ravnajo. Če pa ostajaš človek, morajo to tudi drugi opaziti! Spremembe se morajo najprej zgoditi v nas, moramo pa jih tudi živeti."