Zakaj SDS izgublja glasove?

Zaradi afere Patria SDS ni bila oškodovana le za 900 tisoč evrov, ampak (po naši oceni) za vsaj 2,1 milijona evrov

Ali je stranka SDS zaradi afere Patria utrpela finančno-materialno škodo? Absolutno. Na tem mestu se lahko z Janezom Janšo zgolj strinjamo. Še več, prepričani smo, da je škoda veliko večja. Če namreč do afere Patria ne bi prišlo, če torej pedantni bančni uslužbenec v avstrijski Lipnici neverjetno nerodnega Walterja Wolfa ne bi prijavil policiji zaradi suma pranja denarja, bi verjetno slovenski posredniki prejeli skupaj 3 milijone evrov provizije, ne pa zgolj ene tretjine tega zneska oziroma 900 tisoč evrov, ki jih je v prtljažniku svojega avtomobila, kot piše v pravnomočno zaključeni sodbi avstrijskega sodišča, v Slovenijo odpeljal avstrijski posrednik. Če bi torej posel tekel brez vmešavanja represivnih organov, bi moralo v Slovenijo steči še vsaj 2,1 milijona evrov; tako sklepamo na podlagi že znanih elektronskih in telefonskih sporočil ter ugotovitev preiskovalnih organov.

Da je SDS upravičena do odškodnine 900 tisoč evrov, ker je na parlamentarnih volitvah poleti leta 2014 izgubila okrog 100 tisoč glasov volivcev in s tem proračunske prihodke, ki jih stranke dobijo na podlagi rezultatov, pa je čisto druga zgodba. Verjetnejša je druga razlaga, in sicer ta, da so v SDS z manipulacijami in napadi na sodstvo z afero svoje volivce celo dodatno mobilizirali pred volitvami.

Tako kažejo tudi javnomnenjske ankete. Raziskave, ki jih je tedaj opravljala Ninamedia, na primer kažejo, da je leta 2013 podpora SDS znašala med 10 in 12 odstotki, nato pa se je v času sojenja Janši in ob njegovem odhodu v zapor do volitev dvignila na 14 odstotkov. Afera Patria Janši v tistem času torej ni škodovala. Če kaj, je bilo Janši v škodo poročilo protikorupcijske komisije o njegovem premoženjskem stanju in vsesplošno varčevanje njegove vlade, pa tudi protesti.

V resnici prav zadnja tožba SDS proti državi razkriva razloge, zakaj ta stranka ni več tako priljubljena kot nekoč. SDS je vse manj politična stranka in vse bolj podjetje z enim menedžerjem na čelu, ki tudi lastne volivce razume kot izvor članarine, proračunske glavarine, naročnine za svoje medije. Zato odnose z domnevno sorodnimi strankami, kot sta NSi ali SLS, v tej stranki razumejo v konkurenčno-tržnem smislu, ne pa v politično-ideološkem. Ni jim mar, s kakšnimi populističnimi triki te glasove pridobivajo, zato jih ne motijo kontradiktornosti, v katere se zapletajo.

V SDS ideologije nimajo več. Vendar se njihov poraz ni začel na volitvah leta 2014, ampak že prej, recimo na volitvah leta 2008. Peter Jambrek, nekoč pomembni ideolog na desnici, bivši vodja Zbora za republiko, je tedaj opozoril, da so bile leta 2008 »objektivne razmere« izrazito naklonjene desnemu taboru, pa zmage ni bilo.

To je težava. Na desnici se že od idealnih objektivnih razmer leta 2008 zavedajo, da z Janezom Janšo absolutne zmage ne bo. Jambrek je tako opozoril, da je desnica v devetdesetih zmagala dvakrat, v obeh primerih v času, ko izrazitega vodje ni bilo, zato pa so imeli mrežo, ekipo, kar je zgolj drugo ime za vsebine. Desnica danes potrebuje vsebino, ne pa Janeza Janše.