Z lutkami o Auschwitzu

Taboriščnika ob nacistični koračnici žagata drva. Oko kamere se nato premakne k skupini taboriščnikov, ki nosijo ogromen kamniti blok, del taboriščne stavbe v nastajanju. Delo nadzoruje nacistični oficir z mrkim izrazom na obrazu. Glasba utihne v nemo bučanje in v naslednjem prizoru vidimo pomanjšano celotno različico taborišča Auschwitz. Pri vhodu zagledamo zlovešči napis: »Arbeit macht frei« (Delo osvobaja).

To so prvi prizori iz lutkovne predstave Taborišče. V nadaljnjih petdesetih minutah se zvrstijo pretresljiv prihod zbeganih taboriščnikov na železniško postajo, njihov boj za pičle obroke hrane, neuspešen poskus pobega, veseljačenje nacistov, obešanje jetnikov, sežiganje v krematorijih, uničevanje s plinom ciklon B in pretepanje judovskih jetnikov do smrti.

Prizori, ki smo jih do sedaj videli le v filmih, so tokrat prvič prikazani z animiranimi lutkami. Toda Taborišče nizozemske gledališke skupine Hotel Modern, ki sicer od ustanovitve leta 1997 pripravlja v glavnem duhovite, a vedno socialno ozaveščene predstave o zabavnih in manj zabavnih plateh vsakodnevnega življenja, ni navadna lutkovna predstava za odrasle. Kot vse uprizoritve te gledališke skupine je tudi Taborišče unikatna zmes gledališča, glasbe, videa, kiparstva in lutkarstva.

Trije animatorji se kot vojni poročevalci premikajo po maketi taborišča, prizore posnamejo z miniaturnimi kamerami in jih nato projicirajo na veliko platno v črno-beli tehniki. Da bi poudarili grozljivo razpoloženje v taborišču, je predstava brez dialogov. Slišimo le bučne nemške koračnice, škripanje vozičkov s trupli, škripanje podvozja vlaka z judovskimi jetniki, ko prispe na železniško postajo, loputanje vrat krematorija, udrihanje s palico po že mrtvem judovskem jetniku … Učinek je nenavaden. Čeprav gledamo le osemcentimetrske lutke, te z iznakaženimi obrazi kot iz Munchovega Krika in do zadnje podrobnosti premišljeno animacijo zbudijo v gledalcu sočutje in drugačno, zelo poglobljeno razumevanje trpljenja taboriščnikov. Predstava je tudi vizualno učinkovita, saj je Herman Helle, eden izmed soustanoviteljev skupine Hotel Modern, poleg taboriščnih barak izdelal kar 3000 lutk.

Predstavo, premiera je bila leta 2005, si je zamislila Pauline Kalker, soustanoviteljica gledališča Hotel Modern, da bi z njo ohranila spomin na starega očeta, ki je umrl v koncentracijskem taborišču Sobibor. Zamisel za zasnovo je dobila po uspešni lutkovni predstavi o 1. svetovni vojni, ki jo je Hotel Modern pripravil leta 2001. Takrat so gledališčniki spoznali, da je mogoče vojne teme z lutkami predstaviti na način, ki spodbuja refleksijo. Tudi tokrat so občinstvo razporedili okrog makete taborišča, da bi gledalci zviška, kot bogovi, opazovali dogajanje v njem. »Gledalec ima vseskozi pogled iz ptičje perspektive. Z mikrokamero, ki projicira dogajanje na platno, pa dobi od blizu vpogled vanj. Želeli smo, da bi bilo občinstvo priča dogajanju v taborišču,« je Kalkerjeva dejala v pogovoru za New York Times.

Namenoma je predstava brez dialogov. Vsaka beseda bi bila ob prizorih trpljenja taboriščnikov odveč. »Predstava je tako tiha, da gledalca malce duši. Na koncu ljudje spet zadihajo. Pomagamo jim tako, da jih po predstavi povabimo k pogovoru: govorijo z nami in med seboj. Ne vem, kaj govorijo med sabo, nas pa navadno sprašujejo, kako smo izdelali lutke in zakaj smo se odločili napraviti to predstavo,« pravi Kalkerjeva.

Odzivi so različni. Nekateri menijo, da se v predstavi zvrstijo najbolj klišejski prizori holokavsta. Ustvarjalci jim odgovarjajo, da so te prizore izbrali zato, da bi z lutkami na nov način prikazali grozljivo ozračje v tovarnah smrti. Bolj kot za prikaz grozot taborišča so si prizadevali za to, da bi v gledalcu zbudili čudenje, da je kaj takšnega sploh obstajalo v zgodovini človeštva. Največ jim pomeni pozitiven odziv nekdanjih taboriščnikov. Če so ti med občinstvom, je predstava navadno še bolj doživeta, kot da umetniki čutijo njihovo navzočnost. »Verjetno se pozitivno odzovejo tudi zato, ker ob gledanju predstave dobijo občutek, da nekdo v današnjem času vendarle skuša razumeti njihovo trpljenje. Spodbudi jih, da spregovorijo o svoji izkušnji. To mi pomeni največ,« pravi Kalkerjeva.

Taborišče je prva lutkovna predstava o Auschwitzu in takšnih tovarnah smrti sploh. Ne preseneča, da se marsikdo sprašuje, ali je mogoče o tako resni temi spregovoriti z lutkami. Primerjajo jo z Mausom Arta Spiegelmana, ki je pokazal, da je mogoče o grozotah Auschwitza spregovoriti celo v stripu. Tako kot njegovemu Mausu tudi Taborišču ni mogoče očitati trivializacije holokavsta, saj so avtorji »hoteli predvsem spodbuditi ljudi h kontemplaciji. V njej bodo videli kugo, imenovano človeštvo, in se zamislili, kaj počno drug drugemu v vsakodnevnem življenju. Taborišče je le delček zgodovine človeškega trpljenja.« 

Lutkovna predstava: Taborišče

Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana (Stara mestna elektrarna); v okviru 13. bienalnega festivala sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2016

Kdaj: 11. septembra ob 20. uri ter 12. septembra ob 11. in 17. uri