Idealni reveži

Potem ko se je Luka po petnajstih letih razšel s partnerko, se je prijavil v hiši blizu Kamnika, ki je v lasti njegovih staršev in v kateri živi še njegov brat. Hiša je velika, a v njej ni ne štedilnika ne hladilnika, pa tudi ogrevana ni. »Dostikrat spim v avtu, ker mi je bolj udobno in toplo. Tako da je to zelo zasilno prebivališče. V iskanju boljše rešitve, ki se mi trenutno zdi celo imet prikolico,« je povedal sodelavcem Inštituta za socialno varstvo, ko se z njim pogovarjali novembra lani.

Inštitut v zadnjih letih vsako leto pripravi poročilo o socialnem položaju v Sloveniji. Zadnje poročilo je bilo objavljeno februarja, a ni pritegnilo pozornosti medijev, čeprav si jo zasluži. Tudi v njem so, tako kot v prejšnjih, pokazali, v kakšnem položaju so revni v Sloveniji in zakaj je njihov položaj takšen, so pa tudi prvič ugotavljali, kako v takšnih okoliščinah preživijo.

Luka je spremenjeno ime enega od dvajsetih revnih prebivalcev Slovenije, s katerimi so se pogovarjali. Med drugim jim je povedal, da že štirinajst dni ni jedel toplega obroka. »Nikoli ne kupujem nič na zalogo, grem v trgovino, ko lačen ratam, si kupim sendvič, včasih še kaj za zvečer, če se res spomnim. Dan za dnem.«

Da si lahko kupi hrano, si štiridesetletni samostojni podjetnik ne plačuje prispevkov za socialno varnost in zdravstveno zavarovanje. »Odločil sem se, da bom najprej poskrbel zase, preden bom začel pufe državi odplačevat, ker država meni ne pomaga,« pravi. Zato ne hodi k zdravniku. »Že tako mi je zoprno pri dohtarju, da pa pomislim, da bi moral še tam plačevat, pa prevaga, da ne grem.«

Nepovratno

Revščina je v Sloveniji med krizo zelo hitro narasla, pada pa veliko počasneje. Od leta 2008 se je število ljudi, ki po podatkih statističnega urada živijo v tveganju revščine, povečalo z 223 tisoč na 290 tisoč. V zadnjih dveh letih, ko sta si gospodarstvo in zaposlovanje opomogli, se je število revnih zmanjšalo za tri tisoč.

Poleg krize, zaradi katere so se zmanjšali prihodki podjetij, sta k poslabšanju socialnega položaja v državi prispevala varčevanje pri javnih izdatkih ter sprememba socialne zakonodaje, ki je nastala v času vlade Boruta Pahorja, uveljavljena pa je bila leta 2012, v času vlade Janeza Janše.

Namen socialne reforme je bila kulturna sprememba, je pojasnjeval minister v Pahorjevi vladi dr. Ivan Svetlik. Z natančnejšim spremljanjem dohodkov in premoženja ljudi naj bi se odpravljale zlorabe in socialni transferji naj bi bili razdeljeni pravičneje. Številnim ukrepom je bilo skupno to, da naj bi prisilili ljudi, da sami poskrbijo zase in šele nato prosijo za pomoč državo.

Kmalu po uveljavitvi sprememb se ni več govorilo o zlorabah in pravičnosti. Prav zaradi poročil inštituta za socialno varstvo vemo, da je socialna reforma izboljšala položaj le dvema skupinama ljudi, najrevnejšim, ki živijo zgolj od denarne socialne pomoči, ter študentom, ker so se zvišale štipendije.

Sedanja ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak, ki je bila pred petimi leti Svetlikova državna sekretarka, je v zadnjih letih sprejela več popravkov zakonodaje, vendar se ti ne poznajo zelo. Malenkostno izboljšanje socialnega položaja je predvsem posledica tega, da delodajalci bolj potrebujejo delovno silo. Dolgotrajno brezposelnih je vse več, vse več pa je tudi revnih zaposlenih.

Spet so se pojavili hlapci, mladi, močni moški, ki na večjih kmetijah delajo brez pogodbe in socialne zaščite, samo za hrano in namestitev.

Politika se je osredotočila na tiste, ki jih vidi kot najranljivejše, položaj vseh preostalih pa se poslabšuje, pravi Martina Trbanc z inštituta za socialno varstvo. Boji se, da bo takšna socialna politika, ki ni značilna samo za Slovenijo, trajna. »Zdi se, da je pojav nepovraten. Hkrati je verjetno nepovratna tudi prekarizacija dela.«

Že nekaj let številne organizacije izpostavljajo, da pomoči ne potrebujejo več samo družine, v katerih nihče nima službe, ampak tudi vse več ljudi, ki delajo, ter upokojenci. Neimenovana predstavnica nekega centra za socialno delo na Štajerskem je inštitutu za socialno varstvo povedala, da na njihovem območju mladi, ki so se izobrazili za tehnične poklice ter na primer gostinstvo, najdejo delo v Avstriji, mladi diplomanti družboslovnih smeri pa se brez dela ne morejo osamosvojiti, kar povzroča brezvoljnost, brezciljnost, pasivnost in zapadanje v odvisnosti.

Ista socialna delavka je opozorila tudi na pojav »novodobnih hlapcev«, mladih moških, ki na večjih kmetijah delajo za hrano in namestitev. »V večini gre za lahko vodljive neizobražene osebe, ki so ostale brez zaposlitve. Kmetje jih dojemajo kot mlado, močno delovno silo, ki pa pri njih dela brez pogodbe in urejenega zavarovanja. Te osebe se na center za socialno delo obračajo s prošnjo za pridobitev denarne socialne pomoči in plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.«

Nevladne in humanitarne organizacije že dolgo razdeljujejo pakete hrane, obleko in obutev ter plačujejo položnice, šolske potrebščine. Na Rdečem križu so poleg tega začeli nuditi tudi laično psihosocialno pomoč, tečaje finančnega opismenjevanja ter delavnice, na katerih pripravljajo čim bolj raznovrstne jedi iz sestavin, ki jih dobijo v paketih hrane.

Misliti svojo revščino

Predstavniki humanitarnih organizacij se zavedajo, da so, ko učijo ljudi, kako živeti z malo denarja, na meji med spoštljivim in pokroviteljskim odnosom. Vedo, da ljudje že sami iščejo rešitve. Inštitutu za socialno varstvo so našteli enake strategije preživetja revnih, kot jih je inštitut izluščil po dvajsetih poglobljenih intervjujih.

Ljudi, s katerimi so se pogovarjali, so sodelavci inštituta razdelili v tri skupine: tiste, katerih glavni prihodek so socialni transferji, delavce z negotovimi in slabo plačanimi službami ter upokojence z nizkimi najemninami.

Življenje prve skupine je najtežje, saj je tudi najbolj socialno izključena. Njihove zgodbe so slišati najbolj žalostno, še posebej ko govorijo o otrocih, ki so sprejeli, da so zaradi pomanjkanja drugačni od vrstnikov. Mnogo tragičnih zgodb so razkrile že oddaje, kot sta Tednik na televiziji Slovenija ali Botrstvo na Valu 202.

Poročilo inštituta za socialno varstvo kaže, da podobno življenje živijo tudi številni upokojenci in ljudje s plačami. Strategije za preživetje z nizkimi prihodki so pri predstavnikih vseh skupin enake: so skromni in varčni; vsi najprej poskrbijo za hrano, nato za najnujnejše položnice, in kar ostane, porabijo za to, da bi bili otroci čim bolj podobni vrstnikom; odpovedo se avtomobilu, če je treba; kupujejo cenejšo hrano in obleke; ne hodijo na dopust, za počitnice otrok pa poskrbijo s pomočjo humanitarnih organizacij; zelenjavo pridelajo sami, če imajo vrt …

Skupine pa se razlikujejo v tem, kako vidijo svoj položaj. Upokojenci so kritični do družbenoekonomskega sistema, za katerega so značilni tekmovalnost, neenakost in upad solidarnosti. »Če imaš dosti denarja, lahko plačuješ vse. Več, ko si nagrabiš, bolj močen si,« je na primer dejal 58-letni, invalidsko upokojeni Adis.

Revni upokojenci so kritični do sistema, brezposelni so vdani v usodo, prekarni delavci pa odločeni, da bodo poskrbeli sami zase.

Za brezposelne je značilna vdanost v usodo. »Prihodnost jest vidim v otrocih. Jest pravm prihodnost na otroke, ne na nas, moje prihodnosti je konc. Jest jim apeliram, da naj iščejo službo v tujini,« je povedal 45-letni Tone, ki skupaj z brezposelno partnerko predstavlja družino s štirimi otroki.

Slabo plačani delavci z negotovimi službami pa so optimistični tudi glede svoje prihodnosti. »Pri prekarno zaposlenih je izrazito poudarjena osebna iniciativnost, zanašanje na samega sebe in odgovornost za svojo situacijo, vključno z reševanjem ali odpravljanjem težav, ki so nastale v preteklosti,« so zapisali avtorji poročila.

Za prekarne delavce je značilno, da je višina njihovih prihodkov negotova. Kakovosti njihovega življenja ne zmanjšuje zgolj pomanjkanje denarja zaradi pomanjkanja dela v nekaterih mesecih, ampak tudi pomanjkanje časa zaradi preobilice dela v drugih mesecih.

Ko dela preveč, si ustvarja občutek varnosti, je povedal 32-letni samozaposleni prevajalec Aleks. »Všeč mi je delo, ki ga opravljam, zelo rad bi ga pa skrajšal na 10, 11 ur na dan in 5 dni v tednu, za neki morda nadpovprečen dohodek zaradi negotovosti za jutri. Trg je strog, če se bom izmišljeval, naročniku rekel, da nimam časa, bo rekel ’ok’ in našel koga drugega ...«

Zaradi nestalnosti dohodkov in kratkoročnih projektov je stres za prekarne delavce vsakdanji in vodi v več bolezni in duševnih težav. Sogovorniki inštituta so poročali o sladkorni bolezni tipa A, blažjih srčnih napadih, operacijah na črevesju, debelosti, kronični utrujenosti, izgorevanju … 41-letna Vesna, ki je zaposlena za določen čas in za skrajšani delovnik, je govorila o psihičnih težavah pri sebi in pri otrocih, Sanja, ki je zaposlena za nedoločen čas za minimalno plačo, pa se je tudi zdravila na psihiatrični kliniki.

Sodelavci inštituta so ugotovili, da prekarni delavci neradi poiščejo pomoč pri različnih institucijah, vendar je to večkrat neizbežno. Do socialne pomoči imajo zapleten odnos. Želijo, da bi jim država bolj pomagala, ter se zgražajo nad tistimi, »ki spijo do treh popoldne, so v narekovajih samohranilke, potem pa dobijo več prihodka kot jaz«, kot je povedala Sanja.

Po drugi strani pa revni delavci trdijo, da socialnih prejemkov niti ne potrebujejo, saj lahko bolje in uspešneje zase poskrbijo sami. »Več miru, manj stroškov, več svobode, pa bom z veseljem plačal vse. Želim opravljati svoje delo, ne pa se ukvarjati s tem, da bom prirejal bilanco, skrbel za to, da bom imel neke fiktivne ali polfiktivne stroške, da mi ostane neki denar,« je povedal Aleks.

Prekarni delavci torej tudi v težkih časih ne čakajo na državo, ampak odgovornost prevzamejo nase. So torej točno takšni ljudje, kakršne si želi oblast.