Nedokončana zgodba Srdjana Živulovića

V AS Galeriji v Ljubljani bodo 15. septembra ob 19.00 odprli fotografsko razstavo Srdjana Živulovića z naslovom Nedokončana zgodba, ki se dotika aktualne begunske problematike. Fotograf, ki se s to temo ukvarja že več kot petindvajset let, ugotavlja, da je begunska problematika ena najpomembnejših zgodb v njegovem življenju. Na razstavi, ki jo je pripravila kustosinja Petra Bizilj Silva, je na ogled 18 črno-belih in barvnih fotografij, ki predstavljajo tri obdobja, povezana s fotografiranjem beguncev.

Prva serija sega v leto 1991 in prikazuje Kurde, največji narod brez države, ki bežijo v Turčijo. Leta 1991 je čez iraške gore v le nekaj tednih v Turčijo zbežalo več sto tisoč iraških Kurdov pred nasilnim režimom Sadama Huseina, ki pa je kljub operaciji ZDA, imenovani Puščavska lisica, ostal na oblasti. Na mejnem območju med Irakom in Turčijo je bilo leta 1991 okoli petstopetdeset tisoč, na meji z Iranom pa okoli 1,2 milijona beguncev.

Druga serija, ki je nastajala med letoma 1992 in 1994, prikazuje bosansko hrvaško vojno ter begunski val v Sloveniji. Avtor pravi, da sta druga in tretja serija nastali tako rekoč na njegovem dvorišču. Po razpadu Jugoslavije leta 1991 je begunski val iz balkanskih vojn Slovenijo dosegel kmalu po koncu osamosvojitvene vojne, torej poleti 1991. Takrat se je začela tudi vojna na Hrvaškem. Zaradi vojne po razpadu Jugoslavije je v Slovenijo ob koncu leta 1991 pribežalo okoli 30 tisoč hrvaških beguncev, naslednje leto spomladi pa še 45 tisoč beguncev iz Bosne in Hercegovine. Največ beguncev je v Slovenijo prišlo leta 1993, poleg teh pa je bilo v Sloveniji še približno 25 tisoč neregistriranih beguncev, ki so živeli pri sorodnikih ali prijateljih. Po zadnjih podatkih je v vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije umrlo okoli sto tisoč ljudi, 1,8 milijona ljudi pa je pobegnilo s svojih domov. Dve tretjini mrtvih je bilo med Bošnjaki, četrtina med Srbi, preostanek pa med Hrvati.

Tretja serija iz leta 2015 prikazuje begunce iz Sirije, Afganistana, Afrike, ki so prečkali Slovenijo na poti v druge članice EU. Iz te serije je tudi nagrajena fotografija, posneta 20. oktobra 2015, ki prikazuje begunce, ki so brez hrane in vode preživeli noč na prostem. Zjutraj so jih policisti pospremili na pot skozi vasi in polja do Centra za begunce v Brežicah.Po osemkilometrskem maršu iz Rigonc v Brežice je več kot polovica beguncev omagala ob ponovnem vzponu na nasip Save. Policisti so sprva na poljih ob poti puščali onemogle in bolne, pozneje pa so izpraznili svoja vozila in jih peljali v Brežice. Kljub grozi, ki jo je avtor videl, pravi, da je to ena njegovih najljubših fotografij iz te serije, saj izpričuje neko prihodnost teh nesrečnih ljudi. Kot fotoreporterju mu je ob vseh teh tragičnih usodah težko, a meni, da gredo ljudje na bolje, v mir, in da s svojimi fotografijami lahko pokaže, da je vojna nekaj najbolj groznega na svetu.

Srdjan Živulović se je za fotografijo navdušil že v najstniških letih, ko mu je oče pri trinajstih letih kupil prvi fotoaparat, ki ga od takrat ni več izpustil iz rok. Med šolanjem je opravljal prakso v foto oddelku časnika Delo, kjer se je spoznal s fotoreporterstvom, ki ga je dokončno prevzelo. Leta 1985 se je zaposlil na Delu (njegov mentor je bil Joco Žnidaršič), kjer je ostal do leta 1992. V letih, ko je tam služboval, je kot fotograf zabeležil vsa nemirna območja sveta (Kosovo, Irak, Turčija, Romunija, Izrael...). Leta 1989 je prejel priznanje takratne jugoslovanske agencije Tanjug za fotografijo Boj žensk za delavski kruh, posneto v Makedoniji, ki je že napovedovala začetek razpada skupne države. Leta 1991 je postal sodelavec agencije Reuters, naslednje leto pa je s kolegom Jožetom Suhadolnikom ustanovil fotografsko agencijo Bobo. Leta 2016 je kot prvi Slovenec prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado.