Koza, kokoš in čebela

Duhovit odgovor na temeljna bivanjska vprašanja o človeku in naravi

Kaj imajo skupnega z umetnostjo koza, kokoš in čebele? Tako rekoč vse, če jih vzame v roke Polonca Lovšin ter razišče njihov civilizacijski in družbeni kontekst. Sodobna visokotehnološka civilizacija zanemarja naravo in hkrati posega vanjo. Spremembe, ki jih je človek povzročil v naravi v obdobju antropocena, pa že zaznavamo kot usodne, katastrofalne ali celo apokaliptične. Izumiranje številnih rastlinskih in živalskih vrst je za Lovšinovo skrb zbujajoče dejstvo in impulz za njene umetniške akcije. Tri od njih predstavlja na razstavi Človek sit in koza cela. Ali gre za kompromis ali za dilemo, na katero opozarja star pregovor Volk sit, koza cela, in ali lahko umetnost spreminja svet?

»Vlogo umetnice razumem kot dialog z javnostjo; zato odpiram nekatera vprašanja, ki so bistvena za današnjo družbo. Ni vsa umetnost taka, a mene zanima angažirana umetnost, se pravi umetnost, ki preizprašuje, kje smo, kje je naše mesto, kam gre naša družba, kaj se dogaja s posameznikom in kakšna je vloga umetnika.« Odnos ljudi in njihovo dojemanje sveta spremeniš na različne načine. Lovšinova je izbrala pot iskanja alternativ sedanjim bivalnim in delovnim razmerjem.

Koza je prišla v njen »atelje« že leta 2010, takrat pod naslovom Dan s kozo. To je bila tudi prva akcija KUD-a Obrat za pridobitev mirujočega gradbišča na križišču Resljeve in Masarykove ceste v Ljubljani, ki se je razvil v zanimiv eksperiment urbanega vrtnarjenja. Diplomirana arhitektka je tako začela izvajati arhitekturo z drugačnimi sredstvi. Vprašala se je, kaj se bo izcimilo, če bo prostor načrtovala tako, kot se giblje koza. »Njeno gibanje narekujejo prehranjevalne navade in hkrati se ves čas giba, ker se boji, da jo bo kdo uplenil. Nenehno gibanje je pač del njene biti. To je bilo izhodišče za naš projekt Onkraj gradbišča, da ne načrtujemo, ampak se dogovarjamo, pogovarjamo in pogajamo za prostor.« Za projekte si je izbirala domače živali, ki so koristne in pomembne za človekovo samooskrbo. S kozo je preživela en dan, s kokošjo pa kar ves teden.

»Kokoš je vezana na letošnjo razstavo v Hiši kulture v Pivki, ki je znana po tovarni za predelavo piščančjega mesa. Vedno, ko dobim povabilo za razstavo, razmislim, kaj je tisto v tem kraju ali mestu, ki je zanj značilno in bi lahko bilo izhodišče moje umetniške akcije.« Tako si je Lovšinova kupila grahasto kokoš, ji na balkonu zgradila hiško in začela akcijo Kako razložiti kokoši kulturo, povezano z njo. V enem tednu je posnela dva videa s kokošjo, ki sta duhovita in poučna. V prvem vidimo kokoš, ki jo Lovšinova seznanja s civilizacijskimi artefakti, povezanimi z njo. Na mizi ji razvrsti na ogled vse od kinderjajčka do koledarja s fotografijami kokoši ... Grahasta kokoš se je izkazala za odlično igralko, zvedavo in pametno kokoš, ki se je z novo gospodarico odlično razumela. »Moraš jo znati dobro zagrabiti. Naučili sva se, kako me je s krempeljčki prijela za roko, jaz pa njo pod perutmi in tako je bila povsem mirna. Že drugi dan najinega skupnega bivanja se je pustila snemati in je sodelovala pri spoznavanju predmetov, povezanih s kokošjo, nekateri so bili tudi asociativni. Vidno se je pustila udomačiti. Je zelo družabna in radovedna.« Drugi video prikazuje, kako si Lovšinova s kokošjo v naročju ogleduje kompleks pivške tovarne za predelavo piščančjega mesa. Video je hkrati ironičen, duhovit in presunljiv.

Čebele pa so »priletele« v raziskovalno temo Med urbanim in ruralnim že leta 2009 v Weimarju na Univerzi Bauhaus. Tam je leta 2015 končala doktorski študij vizualne umetnosti. »To je bil čas velikih pomorov čebel in počasnega zavedanja, da bo brez čebel življenje na planetu izumrlo. Seznanila sem se tudi z urbanim čebelarstvom, ki je bilo takrat že v razcvetu v številnih državah. Tako sem razmišljala, da bo narava morda preživela v mestu, na podeželju pa ne.« Naredila je videoanimacijo, ki govori o čebelah in raziskavah: kaj pomenijo monokulture, kaj pesticidi ... Od videa do orodij za ročno opraševanje rastlin, ki jih vidimo v Galeriji P74, pa je bila logična pot. Nekatere predmete, ki so že v rabi za kaj drugega, je preoblikovala, jim dodala funkcijo opraševalskega orodja z uporabo perja in kožuha. S perjem se dotikaš rastlin in pobereš cvetni prah, saj se ta oprime zbirne kosmate površine. Nastali so veseli, zabavni predmeti. Fotokolaž z rekviziti in »manekeni« pa opozarja na še eno značilnost čebel, iz katere se lahko človek uči za prihodnost, to, da je za uspeh pomembno sodelovanje – torej opraševalski kolektiv.