Helena Tahir, vizualna umetnica

»Počutim se kot upornica, saj to, kar delam, očitno ne sodi v okvir slovenskega umetniškega establišmenta. Zdi se mi pretenciozno, če umetnik želi svojo publiko poučevati ali ji sporočiti točno določeno vsebino. Razumevanje ali percepcijo drugega lahko usmeriš le do določene mere. Če želiš, da te publika razume dobesedno, moraš priložiti tekst s svojo razlago. Menim pa, da ima vizualna umetnost svojo govorico, in to je govorica simbolov, ki jo lahko vsak razume po svoje, vsak zaznava tisto, kar mu je blizu, kar želi ali pa kar tiči v njegovem nezavednem.« Helena Tahir verjame v svobodo misli, v svobodo ustvarjanja in da je ta nujna za napredek. Ve, da preveč svobode lahko omami in te zapelje v slepo ulico; torej so omejitve produktivne. Začetki kariere so vedno težki, saj iščeš svoje mesto v tem svetu, zato Helena razmišlja tudi o umetniškem sistemu in pravilih, ki vladajo v svetu umetnosti. Sprašuje se, kdo piše ta pravila in komu so v korist. Spoznava, da je v umetniškem sistemu veliko konformizma in oportunizma. »Ampak jaz verjamem, da moraš biti zvest samemu sebi in delati tisto, kar misliš, da je najboljše, in kar zares znaš in čutiš. Želim ustvarjati dela, ki gledalca pritegnejo in pri katerih se mu zdi vredno obdržati pogled za več kot minuto. In če ga privedem do introspekcije, sem dosegla največ.« V svojih delih išče univerzalna čustvovanja, arhetipe, ki so blizu tistim, ki so prebrali nešteto knjig ali pa nobene. Opaža, da je danes človeštvo bolj žalostno kot kadarkoli prej. Helena je senzibilno dekle, ki čuti, kako diha planet, zaznava žalost in trpljenje. Zato pogosto upodablja osebe, ki so stigmatizirane, drugačne in potisnjene na rob družbe. Razume jih in ve, kako je to. Gre za osebno izkušnjo, saj Jesenice, kjer je odraščala, niso bile prizanesljive. Njen oče je iraški umetnik Hamid Tahir, ki je v osemdesetih letih diplomiral na ljubljanski ALU in tudi razstavljal na ljubljanskem grafičnem bienalu. Mama, etnologinja, je višja svetnica v Gornjesavskem muzeju. Intelektualno močno in multikulturno življenje petčlanske družine jo je opredelilo in ožlahtnilo, zato je tudi pogumna, razgledana, iskriva in zanimiva mlada oseba.

Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo ni prav dobro vedela, kaj bi zares rada študirala; najprej je poskusila na oddelku za industrijsko oblikovanje ALUO v Ljubljani. Končno je dojela, da je vse svoje življenje gledala očeta, kako ustvarja, njegovo delo ji je blizu. Prosila ga je, naj jo nauči osnov risanja. Oče je to prošnjo vzel zelo zares in jo tri poletja poučeval o likovni umetnosti ter ji razkrival skrivnosti likovnih principov, pojmov, kot so modelacija in modulacija, modaliteta gibanja linij in oblik, barvne skale itd. Leta 2015 je uspešno zaključila študij grafike na ALUO v Ljubljani, nadaljevala dodiplomski študij (izmenjava) na Fakulteti lepih umetnosti v Portu na Portugalskem, na ljubljanski akademiji vpisala magisterij iz slikarstva, letos pa bo študij nadaljevala v Leipzigu na HGB (Hochschule für Grafik und Buchkunst). Helena je dobro izmojstrena, virtuozna risarka, dobra grafičarka in slikarka, ki jo zanima tudi teorija. Letos poleti je bila prva umetnica, ki je ustvarjala v odprtem ateljeju projekta DobraVaga in po trimesečnem obdobju ustvarjanja bo svoje delo predstavila tudi v tamkajšnji galeriji. V ulični galeriji TAM-TAM na Vegovi ulici v Ljubljani pa je v začetku septembra razgrnila triptih iz serije grafik z naslovom Obrazi.

Helena je med tistimi mladimi umetnicami in umetniki, ki se ne otepajo klasičnih umetniških tehnik, zvrsti in pristopov. Rada ima klasično grafiko – linorez, zato jo žalosti, da v našem prostoru grafik skoraj ni več videti. Tezo o biti grafike kot zgolj reproduktibilni umetnosti, ki je v zadnjih desetletjih modus vivendi mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, zavrača, saj meni, da je »reproduktibilnost v grafiki sredstvo za doseganje estetskih kvalitet in ni le neko razmnoževanje. Grafični bienale je bil nekoč uspešen tudi zato, ker je za izhodišče izbral kvaliteto grafičnega lista.« Hkrati se zaveda, da je slovenski trg umetnosti majhen oziroma ga sploh ni in da ima svojo prihodnost tam, kjer je umetniški trg širok in omogoča različnost umetniških izrazov in sporočil. Zdi se ji krivično oziroma celo »rasistično«, če velike (nacionalne) umetniške institucije podpirajo in poveličujejo samo eno določeno umetniško smer. Ve pa tudi, da je marsikje na svetu podobno kot pri nas. Prepričana je, da se bo slovenska scena odprla, se začela spreminjati in bo pripravljena sprejeti več, širše ter omogočiti pluralnost sodobnih umetniških praks, klasičnim pa ne odrekati njihove vrednosti in sporočilnosti.