Vsi odtenki klasičnega minimalizma

Da obisk koncerta pogosto ni v skladu z ugledom nastopajočih, smo se že navadili. To zagotovo velja tudi za torkovo gostovanje legendarnega ameriškega skladatelja, multiinštrumentalista Terryja Rileyja, in njegovega sina, kitarista Gyana Rileyja. Če bi se koncerta udeležil le po en fen vsakega glasbenika, na katerega je vplivala glasba starejšega Rileyja, bi Kino Šiška pokal po šivih. A razmeroma skromen obisk je imel tudi prednost – družinsko razpoloženje na odru je ob približno dvestoglavem občinstvu, ki je dobro vedelo, zakaj je tam, dobilo še intimnejši predznak.

Resnici na ljubo Terry Riley med širšim občinstvom ni bil nikoli tako priljubljen kot njegova somišljenika Philip Glass in Steve Reich. Pa čeprav ju je prav on (deloma) vpeljal v minimalistične nauke pionirja in sošolca La Monte Younga. Rileyjeva skladba In C je verjetno najbolj prepoznavno delo klasičnega minimalizma in hkrati ena najpogosteje izvajanih klasičnih skladb. Nič manj ga ne cenijo pop glasbeniki. Yoko Ono mu je na lanskem koncertu ob praznovanju 80. rojstnega dne posebej za to priložnost napisala in odpela pesem. Zasedba Animal Collective ga je kot enega osrednjih nastopajočih povabila na svoj festival. Britanci The Who so mu posvetili vsaj dve skladbi. Čeprav se je družil in ustvarjal z legendarnimi newyorškimi downtowneži iz šestdesetih let, je bil nazorsko bliže svojim kalifornijskim (sanfranciškim) hipijevskim kontrakulturnežem. Ja, lažje bi si ga predstavljali med nastopajočimi na Woodstocku kot v kakšni newyorški galeriji.

S sinom Gyanom, klasično izobraženim, uveljavljenim kitaristom, sta tokrat predstavila stilsko precej raznolik izbor skladb starejšega Rileyja. Slišali smo vse od klasičnega minimalizma, skladb na presečišču jazza in klasične glasbe do indijskih rag, ki se jih je Terry učil pri znamenitih azijskih glasbenikih (Pran Nath) in pozneje poučeval na ameriških kolidžih. Ker sta oba izvrstna inštrumentalista, ki hkrati premoreta še posebno razumevanje spoja naključnosti in komponiranosti, je bila izvedba vrhunska. Resda so se nam privržencem minimalizma skladbe, ki so se oddaljile od te forme, predvsem tiste s primesmi flamenka, zdele že skorajda baročne. Toda hkrati so se tudi skozi njih razkrivale močne sledi, ki jih je starejši Riley pustil v raznoterih glasbenih izročilih.

Na koncert smo verjetno v večini prišli predvsem zaradi spoštovanja do vsega, kar je Terry Riley zapustil sodobni glasbi. Z njega pa odšli bogatejši za spoznanje, da je legendarni glasbenik pri enainosemdesetih letih še vedno v izvrstni (performativni) formi in da njegov sin z njim ne nastopa le zaradi družinskih vezi, pač pa zato, ker je tudi sam izjemen kitarist. Pogrešali nismo niti sitarja.