Nick Cave & The Bad Seeds: Skeleton Tree

Nick Cave se vrača, skupaj z dolgoletno spremljevalno skupino The Bad Seeds. Glasbeni umetnik, pisatelj, pesnik, ki je na dolgoletni umetniški poti pogosto raziskoval najtemnejše plati človekovega obstoja, neredko izražene z biblijskimi in religijskimi motivi, se tokrat predstavi kot človek iz krvi in mesa, predvsem pa kot užaloščeni oče, ki se mu je pripetila verjetno najhujša nesreča: julija lani se je smrtno ponesrečil petnajstletni sin Arthur, ko je padel s pečine v britanskem Brightonu.

Čeprav se je Cave s soborci iz dolgoletne zasedbe The Bad Seeds začel z novim album ukvarjati že leto poprej in ga je bila do tragičnega dogodka končana vsaj polovica, je Skeleton Tree plošča, na kateri se Cave, avtor vseh besedil, skupaj z Warrenom Ellisom pa tudi glasbe, predstavi kot nekdo, ki se tako rekoč počuti krivega za smrt svojega otroka, kot oče, ki je zaradi tragičnega dogodka izgubil sina, in to praznino poskuša zapolniti z razmišljanji, strnjenimi v osmih skladbah novega albuma.

Skeleton Tree spremlja dokumentarni film One More Time with Feeling Andrewa Dominika, v katerem Cave še odkriteje spregovori o težavah in stiskah, kakršne doživlja oče, ki je preživel lastnega otroka. Drugače od prejšnjega albuma, ki ga je posnel s The Bad Seeds, Push the Sky Away (2013), gre za precej bolj umirjeno in po zvočni plati skromno ploščo, na kateri so v ospredju njegova izpovedna in tokrat boleče realistična besedila, pospremljena z izrazito usklajeno glasbeno spremljavo slabih semen.

Skeleton Tree je po glasbeni plati umirjen, skorajda elegičen album, saj je glasba tokrat popolnoma prilagojena Cavovemu vokalu, ki verjetno najizraziteje doslej izraža čustveni naboj. Petje je bolj recitiranje, zaradi česar se poslušalec še bolj osredotoča na besede in njihov pomen, pa tudi na barvo in izraznost Cavovega glasu, ki verjetno zveni najbolj iskreno doslej.

Ko eksperimentalni, globoki elektronski zvoki uvedejo plošček z otvoritvenim komadom Jesus Alone in se zasliši Cavov verz You fell from the sky and crash-landed in a field near the river Adur, postane jasno, da je celoten plošček posvečen sinu, predvsem pa žalosti, ki jo doživlja umetnik.

Ta je še posebej izražena v skladbah Girl in Amber, Magneto in Distant Sky (They told us our gods would outlive us, but they lied), vendar Cave presenetljivo zaključi album s skladbo Skeleton Tree, v kateri najdemo tudi košček upanja in tolažbe, zlasti v zadnjem verzu (And it’s alright now.).

Skeleton Tree je album bolečine in trpljenja, sočasno neverjetno lep in grozen, mojstrovina usklajenih zvokov, besed, čustev in razmišljanj. Najbolj osebni album Nicka Cava doslej.