Čudoviti lisjak

Otroci do pravljičarjev pogosto gojijo nadvse upravičeno zamero: ker se do njih vedejo, kot bi pripadali drugi živalski vrsti. Taki, ki se ji v življenju ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se jim sfiži priprava rojstnodnevne torte za prijatelja. Taki, ki jo zanimajo preproste, zlahka obvladljive reči in jih nevarnost spravlja v grozo. Da za otroke obstajajo drugačna pravila in predpisi, da otroci živijo posebno življenje s prilagojenim programom. Da so preprosti in je treba zato vse stvari, predvidene zanje, popreprostiti. Jih pomanjšati, jim zgladiti gube, odpraviti nesorazmerja. Zliti čeznje lavor rožnate glazure. Zelo živo se še spomnim svete jeze, s katero sem pred kakšnimi 20 leti spremljala nedeljski Živžav. Vsiljujočega se vprašanja, za koga me ti ljudje imajo. Mislijo, da sem neumna? Kajti, presenečenje: otroci umirajo. Umirajo jim bližnji. Ne bolezen, ne vojska, ne lakota zanje niso pripravile izjeme. In otroci to vedo. Otroci, skoraj bolj kot odrasli, vedo, da so odrasli. In pametni otroci so, skoraj bolj od inteligentnih odraslih, zelo prepričani o lastni pameti. Najbolj od vsega pa sovražijo, kadar jih ne jemljejo resno. Zato so otroci skoraj po pravilu ekstatični od sreče, ko prvič v življenju naletijo na Roalda Dahla.

Roald Dahl, britanski pisatelj norveških korenin, rojen v Walesu, je 13. septembra praznoval stoto obletnico rojstva. Zagotovo ga poznate. Morda ste brali Odvratne rime, morda Jakca in breskev velikanko in tudi, če je osnovna šola v vas za večno umorila ljubezen do književnosti, ste skoraj zagotovo gledali Matildo, katero od različic Čarlija in tovarne čokolade ali Čudovitega lisjaka Wesa Andersona. In če ste, potem veste, v čem je trik. Roald Dahl, mojster svojega posla, še nobenega otroka nikoli ni imel za idiota.

Stvar je bržkone osebne narave in priča o tem, da empatija pogosto bogato zacveti na gnoju osebne bolečine. Dahl pa je bil z njo v stikih pogosteje, kot bi si človek želel. Pri treh letih je zaradi vnetega slepiča izgubil sestro, nekaj tednov kasneje je za pljučnico umrl še oče. Mladost je preživel po internatih, kjer se je od blizu seznanjal s krutostjo vrstnikov in osebja, mami pa pisal domotožna pisma. Njegova hči je umrla za posledicami ošpic (Dahl priporoča: cepite svoje otroke!), prva žena je v peti nosečnosti doživela tri možganske anevrizme. Dahl je poznal izgubo kot staro pesmarico. Izgubo bližnjih, izgubo vere, obupano borbo za smisel v svetu, ki se na nas ne ozira pretirano. Dobro popotnico za pisateljevanje, skratka. Med smrtmi in boleznimi pa je teklo zamotano, nenavadno in čudovito življenje.

Leta 1934 se je pridružil naftni družbi Shell, sprva je delal v Mombasi v Keniji, nato je bil premeščen v Dar es Salaam v Tanzanijo. Ko je iz zgodovine vzniknila druga svetovna vojna, je najprej postal poročnik in poveljeval skupini domačinov, ki so služili kolonialni vojski. Leta 1939 se je pridružil britanskemu kraljevemu letalstvu in leta 1940 s praznim rezervoarjem strmoglavil nad Libijo. Odležal svoje v Aleksandriji, se zaljubil v medicinsko sestro, se odljubil in bil premeščen v Atene. Preživel nekaj letalskih bitk, bil zaradi ponavljajočih se migren in delne slepote poslan na varno v Egipt, od tam pa v Anglijo. Spoznal Balfourja, napravil vtis in postal pomočnik letalskega atašeja na britanskem veleposlaništvu v ZDA. Se počutil, kot da mu je pripadla najnepomembnejša vseh nepomembnih služb na svetu, da je pri tem, da je iz vojne zataval v skoraj še predvojno Ameriko, nekaj temeljno narobe. Začel popisovati svoje letalske dogodivščine za The Saturday Evening Post. Vohunil za Churchilla. Prijateljeval z Ianom Flemingom. Se dvakrat poročil, izumil medicinsko pripravo, ki je njegovemu sinu po poškodbi zaradi padca iz vozička lajšala bolečine, napisal na tone knjig in scenarijev, med drugim tudi za Jamesa Bonda (Živiš samo dvakrat), in bil po smrti pri 74 letih v vikinški maniri pokopan z nekaj HB-svinčniki, čokolado in domnevno izvrstnim burgundcem. Nič posebnega, skratka.

Njegova vnukinja Sophie Dahl (po kateri je ime dobila Zofka iz Velikega dobrodušnega velikana) je v najganjivejšem tekstu, ki ga je Dahlovemu rojstnemu dnevu na čast objavil The Guardian, dedkov svetovni nazor ponazorila z njegovim lastnim citatom: »Ne bom se pretvarjal, da nisem bil prestrašen. A grozljivemu strahu je bil primešan občutek vznesenosti. Večina res razburljivih stvari, ki jih počnemo v življenju, nas plaši do smrti. In če nas ne bi, ne bi bile razburljive.« In to je tisto, kar večina otrok ve, večina odraslih pa pozabi – spomnijo se samo tisti, ki jim je uspelo živeti resnično veličastno življenje in postati resnično veličastne osebnosti. Samo ti lahko postanejo resnično veliki pravljičarji. Nič dobrega se ne izleže iz izogibanja. Če hočemo živeti življenje, ki ga ne bomo obžalovali, se moramo spustiti vanj. Na glavo. Kot otroci. Kajti odrasli so večinoma tisti, ki zase zahtevajo življenje s prilagojenim programom, v katerem je največja težava pokvečena rojstnodnevna torta. Odrasli so večinoma tisti, ki bi si na vsak način radi izmislili čas, ko je bilo vse lahko, mehko in udobno, in ga na vso silo projicirajo v otroštvo. A otroci vedo, kako in kaj. In Roald Dahl, čudoviti lisjak, tudi on je vedel. Slava mu! 

Bralna zabava: Roald Dahl 100

Kdo: Boštjan Gorenc – Pižama vas bo pital z odvratnimi rimami in zverinami; več o bralnih in drugih dogodkih v počastitev stote obletnice rojstva pisatelja Roalda Dahla na spletni strani: www.roalddahl.si

Kje: Prešernov spomenik, Ljubljana

Kdaj: 17. septembra 2016 od 11. do 13. ure.