Rekonstrukcija dogodkov, ki se navezujejo na delovanje skupine Laibach v Zagrebu na začetku osemdestih 

V ljubljanski GalerijiGallery (Trg Prekomorskih brigad 1) bodo v četrtek, 22. septembra ob 19.30 odprli razstavo z naslovom Ausstellung Laibach Kunst: Kontinuiteta čiste forme, ki se navezuje na dogodke, povezane z aktivnostjo skupine Laibach v Zagrebu na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Skupina Laibach je v začetku osemdesetih v hrvaški prestolnici izvedla nekaj svojih ključnih nastopov, ki so jo kasneje močno zaznamovali ter povzročili tudi prepoved njenega delovanja, ki je trajala od leta 1983 do 1987. Tokratna razstava se vsebinsko osredotoča na omenjene dogodke v Zagrebu, predvsem
na razstavo Ausstellung Laibach Kunst – režimska transavantgarda v Galeriji PM (Prošireni mediji), ki so jo zaradi protestov dela javnosti po treh dneh zaprli. Kljub prepovedi delovanja je Laibach leta 1985 v zagrebškem klubu Kulušić izvedel koncert z naslovom Kontinuiteta čiste forme.

Razstavljena dela predstavljajo rekonstrukcijo in interpretacijo napetih dogodkov v povezavi z aktivnostjo Laibacha v hrvaški prestolnici na začetku osemdesetih. Med njimi je tudi inkriminirano tihožitje "Natura Morta," ki je bilo na zagrebški razstavi glavni predmet spora, slika pa je bila tudi močno poškodovana. Na razstavi v GalerijiGallery je delo rekonstruirano in dekonstruirano. Čista forma se z uporabo starih in novih razstavljenih del nadaljuje kot rekontekstualizacija retroavantgardne provokacije osemdesetih, paralelno pa se dotika tudi popularnega koncepta zgodovinjenja v sodobni umetnosti, ki že postaja novi žanrski jezik sam po sebi.

Kljub vsemu pri pričujoči razstavi ne gre le za retrospektivo oziroma za ponovno uprizoritev neke zgodovinske razstave, ampak za dogodek, ki korespondira s tukaj in zdaj. O tem priča tudi stalna in intenzivna prisotnost Laibacha v domačem, pa tudi evropskem in svetovnem kulturnem prostoru, kjer je ta skupina že desetletja vodilna in najprodornejša umetniška formacija iz Slovenije.

"V slikarstvu nam je vedno bolj blizu klasika. Ugotavljamo, da se slika sama po sebi skozi čas ne spreminja. V slikah iz različnih obdobij – od jamskih podob izpred tisočletij, do naše gotike, Rembrandta, Cezanna, Mušiča – vladajo vedno določeni odnosi, parametri, ki so isti. Zato, ko iščemo popolno sliko, nas v tem smislu veliko bolj zanima klasična, čista norma, kot pa iskanje nove forme.

Motivi naj bodo enostavni, bolj ko so navadni, bolj so prepričljivi. Slikamo kar je okoli nas in se ne obremenjujemo z aktualnimi temami. Slikamo pokrajino, akte in tihožitja, z rahlo metaforiko in simboliko morda, ki pa nista bistveni. Bistveno je, da naredimo sliko, ki bo imela svoje življenje tudi izven svojega okvirja.

Pogosto je v našem ustvarjalnem procesu nek uvod v resnejšo sliko manjša risba, akvarel ali skica, da se dodobra spoznamo z motivom. Potem vedno najprej skiciramo ideje s svinčnikom ali z ogljem na platno, kakor so to počeli tudi stari mojstri. S čopičem nato naslikamo grobo kompozicijo, ki jo tonsko in barvno urejamo. Kompozicijske tenzije skozi samo slikanje prilagajamo zakonom slike, ki jo nato počasi gradimo do vseh detajlov. Pri prvih figuralnih delih v osemdesetih smo bili še bolj neposredni, spontani, zato je bilo tudi precej napak, ki pa so slikam dajale živost, toda tudi ranljivost. Danes smo bolj previdni in zahtevni toda še bolj hočemo delati slike, ki so zgovorne in živahne.

Če pogledamo sliko Paula Cezanna, na primer, lahko vidimo jabolka; ampak to je samo površinski pogled. Nikogar ne zanimajo jabolka ali sončni zahod ali stvar, ki jo imenujemo slika, če nas ne premakne na način, ki ga ni moč pojasniti. Vrednost slike - in tu ne govorimo o tržni vrednosti ali investicijski vrednosti - je, da skozi njo govorimo z vami.

V tem smislu, ko pustimo svoj pečat na platnu, postane mogoče ne samo, da skozi sliko ustvarimo neko stvar, ampak nekaj zelo človeškega. S slikanjem ne ustvarjamo samo slike same, temveč ustvarjamo sebe. In to je čudež.

To je razlog da še slikamo, da še smo in da še bomo," so ob razstavi zapisali Laibach.