Kaj poganja Putinov volilni stroj?

Na volitvah v rusko dumo je Putinova stranka Enotna Rusija dosegla rekordno zmago – njenih bo 343 od 450 poslancev. Rezultat je frapanten, saj so vse tri preostale stranke, komunisti Genadija Zjuganova, nacionalisti Vladimira Žirinovskega in Pravična Rusija Sergeja Mironova, skupaj osvojile vsega 104 mandate; trije poslanci prihajajo iz manjših strank. V primerjavi z volitvami leta 2011, ko so omenjene tri stranke zbrale 212 poslanskih sedežev, se je njihova moč prepolovila.

Premoč Enotne Rusije je tako silna, da se širijo glasovi, da je celo sam Putin nejevoljen nad tako visokim izidom, vendar je bila njihova kampanja tako huronska, da se je ni dalo ustaviti. In parlament bo izgubil svoj etimološki smisel, po rusko se mu namreč reče duma, beseda izhaja iz glagola »dumat’« – premišljevati. Slovenskemu jeziku je besedo sicer podaril poet Oton Župančič, ko je eno svojih pesnitev poimenoval Duma.

Iz danega bi pomislili, da je bila volilna kampanja popolnoma enostranska, da se ni več slišalo protiputinskih glasov. Toda pozor, le nekaj dni pred volitvami je ostri kritik Aleksej Navalni na blogu objavil film o skrivni dači premiera Dmitrija Medvedjeva – »Sekretnaja dača Medvedeva«; ruski jezik se počuti imperialno in tako je lahkotno porusil angleško besedo »secret«. Sedemminutni film je udaril kot bomba. O dači so že pred leti pisali časniki, zdaj pa je priobčil njene posnetke iz zraka in ti so osupljivi: na posestvu, velikem 80 hektarjev (za tri velikosti Kremlja), pri kraju Ples ob Volgi se razprostirajo rezidence, ena, obnovljena, iz leta 1775, pristajališča za helikopter, pristanišče, vse skupaj pa je obzidano s šestmetrskim zidom. Avtor je vanj premišljeno vključil še posnetek hiše nemške kanclerke Angele Merkel in posestvo Billa Clintona, ki sta videti kot bagateli, na koncu pa poudaril, da je dača Medvedjeva vredna blizu petsto milijonov dolarjev.

Film ni ostal zablokiran, o njem je poročal celo popularni radio Eho Moskvi, povzeli so ga številni spletni mediji. Potem pa je stranka Medvedjeva dosegla zgodovinsko zmago. Zakaj medijska bomba ni eksplodirala?

Navalni je zaradi ostrih zapisov na račun Kremlja junak Zahoda, kakšen status pa ima v Rusiji? Kot udeleženca množičnih demonstracij po volitvah 2011 so ga oblasti zaprle za 15 dni (delikt: upiranje uradni osebi), kar pa ga ni preplašilo, nasprotno njegov blog je odtlej postal še ostrejši. Navalni je bil nato še enkrat obsojen in zaprt, tokrat zaradi davčne utaje pri milijonskih poslih. V diktaturah to res ni posebej slabo spričevalo, ne nazadnje je bil tudi pesnik Josif Brodski obsojen kot državni parazit in deportiran v Sibirijo. A Navalni se je pred desetletjem vključil v politiko in vstopil v stranko Jabolko legendarnega Grigorija Javlinskega. Ta je zaslovel še pod Mihailom Gorbačovom s svojim programom 500 dni, v katerih bi tedanjo Sovjetsko zvezo iz planskega ekonomije preoblikoval v tržno gospodarstvo. Kot minister je sprožil program sprememb, a ker so ga onemogočali, je hitro protestno odstopil, nato pa utelešal najbolj demokratično rusko stranko, s katero je v devetdesetih osvajal do osem odstotkov volilnih glasov in prestavljal čvrsti del protijelcinovske opozicije. Toda Jabolko je leta 2007 Navalnega izključil iz stranke zaradi nacionalističnih izpadov. Aleksej Navalni je kontroverzni bloger, ki je potem v vojni z Gruzijo Gruzijce označil za – glodalce, kot govorec nastopil na mitingu neonacistov, ob drugi priložnosti pa pozval vlado k združitvi Rusije z Belorusijo in Ukrajino, saj da so Rusi, Belorusi in Ukrajinci en sam narod. Kot politik je resda dosegel presenetljiv uspeh na volitvah za moskovskega župana leta 2013, ko je kot kandidat stranke Parnas zasedel drugo mesto s 27 odstotki podpore.

A njegov bombastični film ima vsaj eno drobno težavo, saj je dačo pripisal kot lastnino Medvedjevu, pri tem pa navedel, da je formalno v lasti fundacije Dar, ki jo je ustanovilo finančno podjetje Novatek, na katerega naj bi imela močan vpliv žena Medvedjeva, njegov direktor pa je bil Dmitrijev sošolec Ilja Elisejev.

Zgodovinsko gledano so sodobno rusko demokracijo souničili zahodni voditelji, ki so v devetdesetih z denarjem in propagando na vse pretege pomagali Borisu Jelcinu.

Postopek, podoben zahodnjaškim razkritjem, v katerih so Putina razglasili za milijonarja na podlagi dejstev, da so lastniki premoženja njegovi kolegi.

Seveda bi bila vest o nesramno bogatem predsedniku ruske vlade škandalozna, a kaj, ko je padla v duh zahodnjaškega antiputinizma. Avgusta so namreč z olimpijade v Riu izključili ruske atlete zaradi obtožb o državno podprtem sistemu dopinga. Ruska javnost je ob tem doživela občutek protiruske politike. Zaradi obtožb na račun olimpijade zimskih športnikov v Sočiju 2014 je bila izključena celo Jelena Išinbajeva. Najboljša skakalka s palico vseh časov, dvakratna olimpijska prvakinja, svetovna rekorderka in trikratna svetovna prvakinja, ki je niso nikoli ujeli na dopingu, je doživela kolektivno kazen. Jasno, Vladimir Putin jo je potem spektakularno sprejel in spregovoril o svetovni zaroti.

Teden dni pred volitvami so medijske hiše prinesle »breaking-news«: policija je aretirala človeka, ki je imel v stanovanju 120 milijonov dolarjev!!! In to je bil sam predsednik protikorupcijske komisije Dmitrij Zaharčenko, ki je bil visok funkcionar policijskega ministrstva. Kajpak je takoj stopil pred medije Putin in požel ljudske ovacije, ko je pokazal, kako so oblasti odločne in uspešne pri preganjanju korupcije tudi v svojih vrstah.

V primerjavi s tem spektakularnim ulovom stvarnih 120 milijonov je bil dokumentarec Navalnega o dači Medvedjeva, ki je dača Dara, videti bolj kot rumena propagandna bombica. Konec koncev so bili tudi Titovi dvorci, ki so se raztezali od Vile Bled, Brda pa tja do Igala, predmet zahodnjaških kritik njegove samopašnosti, a v nekdanji Jugoslaviji ni to niti za drobec okrnilo navdušenja jugoslovanskih množic nad ljubljenim voditeljem.

Sicer pa je zadnji mesec pred volitvami tudi tok svetovnih dogodkov poganjal mline Edine Rusije. Avgusta so namreč krimske oblasti sporočile, da so zajele skupino ukrajinskih specialcev, ki da so nameravali podtakniti eksploziv na več vitalnih objektov, predvsem pa se je predsednik Putin prijateljsko sešel s turškim predsednikom Erdoganom, ki je bil še lani smrtni sovražnik Rusije, ko je dal sestreliti rusko vojaško letalo, zdaj pa se je za dejanje opravičil in napovedal plačilo odškodnine. In ljudstvo je v tem lahko uzrlo nazorni dokaz za prvovrstne diplomatske sposobnosti ruskega voditelja.

Še finalno vprašanje: so izidi volitev v dumo dokaz za obstoj avtoritarne diktature Putina? Zgodovinsko gledano so sodobno rusko demokracijo souničili zahodni voditelji, ki so v devetdesetih z denarjem in propagando na vse pretege pomagali Borisu Jelcinu. V devetdesetih so bile v Rusiji volitve zmeraj dogodek: prezident Jelcin je komajda zmagoval nad komunistom Zjuganovom, v dumi pa so njegove stranke doživljale poraz za porazom, v letih 1995 in 1999 so namreč gladko zmagovali komunisti; kar za Jelcinovo vladavino sicer ni bilo usodno, saj je v predsedniškem sistemu lahko izdajal odloke, s katerimi je razveljavljal in preglasil zakone v dumi. V času torej, ko so se Rusi navajali, da so volitve izbira med prozahodnim Jelcinom in njegovimi oponenti, se je zahodni svet trudil, da podpre mogočnega vladarja, da ne bi prišlo do sprememb. In potem je Jelcina nasledil Putin, ki je bil toplo pozdravljen na Zahodu, potem pa je preusmeril prosto tržno ekonomijo v kolesje Rusije kot velikega imperija in si podvrgel oligarhe. Med Rusi pa je počasi izpuhtel pogled na politiko kot na možnost izbire, kjer lahko vlada in vladar na volitvah tudi izgubita. V sodobnem imperiju javno mnenje krojijo osrednji mediji, ki so pod nadzorom Putina, ta pa je daleč od Stalina, saj dopušča tudi glasove kritičnih medijev in posameznikov, ki pa jim ljudstvo ne prisluhne.