Edward Clug, plesalec in koreograf

Plesalca, mednarodno priznanega koreografa in umetniškega direktorja mariborskega Baleta, smo obiskali, ko se je s plesalci na odru mariborskega narodnega gledališča pripravljal na večerno predstavo svojega Peera Gynta. Balet, ki ga je v letu 2015 zasnoval na podlagi Ibsenove dramske igre in Griegove glasbe, je bil še zadnja domača predstava, s katero je pred dvema tednoma mariborska baletna hiša v Tednu Edwarda Cluga obeležila 25- letnico njegovega umetniškega ustvarjanja.

Po njegovih kultnih predstavah Tango, Radio in Juliet, Pret-á-porter & Watching others, Stabat Mater & Posvetitev pomladi, vse je ustvaril v mariborski baletni hiši, je soboto sledil še veličastni vrhunec tedna: gostovanje treh najprestižnejših evropskih baletnih institucij z njegovimi koreografijami krajših del (Balet Zürich s Chamber Minds, Nizozemsko baletno gledališče z Mutual Comfort in Balet Stuttgart s SSSS …). Vse so mednarodne uspešnice, ki jih je Clug v preteklih letih ustvaril posebej zanje. Povedno je, da omenjene hiše, ki narekujejo smernice v sodobnem baletu, niso omahovale ob vabilu k sodelovanju.

Čeprav je bil prejšnji petek za njim naporen teden, saj je v večini predstav, predstavljenih v retrospektivi, tudi sam plesal, smo lahko v nekaj desetih minutah, ko smo bili na vaji Peera Gynta, videli, da pri vodenju plesalcev in plesalk tudi v takšnih trenutkih uživa. Stopal je tik ob plesalcih in jim s kretnjami, mirno, preudarno, sproščeno in s samozavestjo človeka, ki ima v mislih celostno podobo prizora, sproti nakazoval milino, jakost ali sunkovitost giba, ki ga morajo izvesti.

Na začetku, v prvih koreografijah, je delal drugače in si vnaprej pripravil koreografske fraze za ansambel. V zadnjih predstavah pa v svoji glavi le v grobem izdela koreografijo, saj je zanj ključen odprt odnos s plesalcem oziroma plesalko, da skupaj ustvarjata nekaj novega. »Takšen odnos pričakujem. Neposredno, spontano in živo interakcijo s plesalcem oziroma s plesalko. Vzpostavitev takšnega odnosa, ko ti plesalec slepo zaupa, da ga boš znal usmerjati do točke, od katere bo lahko sam stopal dalje, je smisel mojega dela.« Ustvarjanje koreografij primerja z montažo, saj njegove predstave (navadno) nimajo klasičnega začetka, sredine in konca. Zato se posebej posveča temu, da posamezni prizori dihajo, ko skozi ples podaja določeno informacijo ali idejo. Tako gledalca vodi skozi predstavo, vendar mu hkrati nežno razbija horizont pričakovanja, da bi ga pripeljal do nepričakovanih plesnih podob.

Vsaka njegova koreografija je zato zgodba zase. Zmeraj išče. Tudi ob predstavah, ki jih je kot plesalec in koreograf podoživljal v retrospektivi, je našel iztočnice za svoje nadaljnje delo. »Ne govorim izključno o koreografijah, ki sem jih ustvarjal v preteklosti, ampak o načinu razmišljanja, ki je še vedno aktualen in še vedno moj ...« Kot mladenič je bil upornik. Pripoveduje o domačem romunskem kraju Beius, kjer je sprva treniral smučanje, kasneje pa ga je oče vpisal v državno baletno šolo v Cluju. Kot najstnik je v hladnih dvoranah, kjer je treniral balet, razmišljal le pobegu iz brutalne Ceausescujeve diktature.

Upor v njem ni zamrl niti, ko se je leta 1991, štel je osemnajst let, preselil v Slovenijo in postal del mariborske baletne hiše. Utesnjevale so ga meje klasičnega baleta. Svoje telo je želel raziskati. Iz tega iskanja se je porodila sla po ustvarjanju novega plesnega izraza.

Iskrivi mladenič je pritegnil pozornost tedaj že uveljavljenega mariborskega režiserja Tomaža Pandurja. Pandur ga je najprej angažiral za plesalca, že leta 1996 pa mu je ponudil koreografijo za predstavo Babilon. »Bil sem nestrpen, nagajal sem mu, se smejal med prizori v predstavah, ko so ljudje umirali. Zafrkaval sem Tomaža sto na uro. Toda sčasoma sta me njegov svet in vizija gledališča posrkala vase,« pravi Clug.

Mariborsko baletno hišo, od leta 2003 je njen umetniški direktor, je postavil na zemljevid svetovnega plesa. Njena samosvojost in prepoznavnost sta se z njegovo (po)močjo oblikovali le s trdim delom in pronicljivostjo. Ponosen je na svoj ansambel in tudi na občinstvo, ki jih podpira vsa leta.

Pravi, da se občutki ob plesu v njem spreminjajo: »Pred 25 leti, ko sem mladenič prišel iz Romunije, je bil ples zame osvoboditev. Kasneje sem govoril o njem kot o vzporednem svetu. Tudi o tem, da se ob plesu izgubiš v lastni jaz in vzpostaviš pristno povezavo s samim seboj. Danes bi ples opredelil, po tem, kar sem doživljal minuli teden, kot preprost in pristen trenutek čistega užitka, minljiv in neponovljiv.« Morda se je na tokratni retrospektivi pri 43 letih še zadnjič predstavil javnosti kot plesalec, saj ima kot koreograf še mnoge načrte. »Vzpenjajočega se koreografa« in »up na koreografskem področju«, kakor ga je leta 2014 imenovala strokovna nemška revija Tanz, namreč vabijo k sodelovanju najbolj priznane baletne hiše v svetu.