Na razpotju

Odhajajoči generalni sekretar Organizacije združenih narodov Ban Ki Mun je minuli teden mandat končal z verjetno najostrejšim govorom doslej. »Tukaj stojim pred vami globoko zaskrbljen … Globok prepad nezaupanja deli državljane od njihovih voditeljev … V tej dvorani sedijo predstavniki vlad, ki so celo načrtovale ali izvajale množične uboje civilistov v Siriji … V preveč delih sveta vidimo voditelje, ki spreminjajo ustave, manipulirajo z volitvami ali se lotevajo drugih obupanih poskusov, da bi se obdržali na oblasti …« Po desetih letih je Ban Ki Mun večni spor med Palestino in Izraelom označil z eno samo besedo – »norost«.

Ko je prvi poskus humanizacije mednarodnih odnosov, Društvo narodov, v tridesetih letih prejšnjega stoletja propadel, je svet zdrvel v drugo svetovno vojno, najbolj krvavo od vseh do tedaj. Propad temeljnega soglasja znotraj tiste organizacije je bil eden prvih znakov prihajajoče katastrofe. Zdi se, da je želel Ban Ki Mun sedaj svet opozoriti prav na vse večjo nezmožnost OZN, da bi opravljala svoje poslanstvo. Kar ni nič drugega kot kazalec najhujšega. Omenil je, da nekatere države po novem napadajo posebne odposlance ZN, omejujejo dostop njihovih humanitarnih delavcev in vse pogosteje onemogočajo sprejemanje splošno sprejetih odločitev.

A kaj bi kritizirali ravnanje drugih držav, poglejmo zgolj Slovenijo. Ob osamosvojitvi si je naša država v 124. člen ustave zapisala, da pri zagotavljanju varnosti izhaja »predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja,« a kot opozarja dr. Bojko Bučar, predsednik slovenskega Društva za Združene narode, je zadnja leta v ospredje prišel predvsem Nato. »V Sloveniji OZN javnost zanima le tedaj, ko za položaj generalnega sekretarja kandidira Danilo Türk, sicer pa ne …« pravi. Slovenija danes seveda ne sodeluje več zgolj v mirovnih misijah, ampak se vse bolj zapleta v navadne, ofenzivne vojne. Tudi mi vanje vlagamo nesorazmerno veliko denarja, pa čeprav je, kot dodaja Bučar, danes na nekaterih področjih, kot je zagotavljanje prehrane, zdravja ali reševanja življenj otrok, OZN še edini »božji blagoslov«.

Ban Ki Mun je govor moral končati optimistično. Dejal je, da še nikoli prej ni bil bolj prepričan, da imamo ljudje v rokah moč – če seveda to res želimo –, da spremenimo svet, da zmanjšamo razlike med bogatimi in revnimi in končamo spopade po vsem planetu. Majhen delček te odgovornosti bo pripadel tudi novemu generalnemu sekretarju, ki naj bi ga države izbrale že prihodnji mesec. Za ta položaj kandidira tudi Danilo Türk. Po nekaterih podatkih sta se prav zaradi uspešnosti Türkove kandidature slovenska vlada in parlament za zdaj odpovedala priznanju Palestine. Gre za izredno nenačelno odločitev, saj s tem naša država Palestincem ne priznava pravice, ki si jo je sama vzela ob osamosvojitvi.

Favorit za položaj prvega človeka OZN je po več krogih poskusnih glasovanj še vedno nekdanji portugalski premier, socialist in predsednik Visokega komisariata za begunce António Guterres. Mogoče pa se načelnost le bolj splača? Decembra 2014 je portugalski parlament sklenil, da mora vlada priznati Palestino kot neodvisno in suvereno državo. Temu je nasprotovalo zgolj devet od 230 poslancev. V Sloveniji je takšna pobuda nedavno zamrla že v odboru za zunanjo politiko.