Brnenje po kanadsko in slovensko

Torkov koncert montrealskega elektronskega producenta Tima Heckerja je bil po pričakovanjih zvočna masaža. Po eni strani ugajajoča, kot gladenje z gosjim perjem, po drugi strani pa groba, kot mlatenje z brezovo vejo. Tako intenzivnega zvočnega plastenja v Kinu Šiška najbrž nismo slišali že od nastopa Heckerjevih someščanov Godspeed You! Black Emperor pred štirimi leti. Kar ni naključje, kajti potem ko je Hecker na začetku tega tisočletja presedlal na elektronsko dronanje, je bilo jasno, da je del navdiha našel prav pri legendardnih montrealskih rockovskih dronerjih. V naslednjih letih se je uveljavil kot eden najvidnejših (alter) elektronskih glasbenikov, leta 2009 smo ga že videli v Ljubljani v okiru festivala Sonica, ta pa ga je povabil tudi na letošnjo izvedbo.

Čeprav sta na dan izida Mladine na sporedu še dva festivalska dneva, lahko torkov večer že zaradi imen obeh nastopajočih označimo za osrednjega na letošnji Sonici. Pred Heckerjem je namreč nastopil eden vidnejših domačih producentov Christian Kroupa, ki si ugled že ustvarja tudi v tujini. V zadnjih dveh letih se je Kroupa poznavalsko loteval predvsem različnih podžanrov plesne glasbe, ki so se pojavili ob veliki plesni revoluciji na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta. Tokrat pa se je, bržkone tudi zaradi zvočne zaokroženosti dogodka, vrnil k svojim začetkom ali pa vsaj v čas, ko je s temačnimi, brnečimi ambientali nastopil na Klubskem maratonu Radia Študent. S svojim setom, s katerim je napovedal izid nove male plošče, se je znašel nekje med obema poloma svojega ustvarjanja. Dramatičen, apokaliptičen scenosled, ki je slonel na atmosferičnem zvočenju, je gradil tudi z mogočnimi (sub)basi, jungleskimi breaksi in predvsem z industrial ruženjem. Po zvočni plati se je Kroupa (spet) predstavil v vrhunski podobi, pri strukturi seta pa mu je zmanjkalo nekaj drznosti.

Po vtisu plošče Love Streams, ki jo Tim Hecker predstavlja na aktualni turneji, bi Kroupovi apokalipsi lahko sledilo kakšno pol odrešeniško, pol strašljivo milozvočje. In vsaj v začetku mu tudi je, toda kmalu so pobudo prevzele hrupne teksture, hipnotični pulzi in na rejv reminiscentna ritmika, ki so ob glasnem ozvočenju postali še mogočnejši. Manjkalo ni niti elektronsko zmanipuliranih glasov Islandskega pevskega zbora, ki so močno zaznamovali kritiško izjemno hvaljen album. S simfonično zvočnostjo, spletanjem subtilnih harmonij in dramaturgijo seta je Hecker dokazal, zakaj že vsaj desetletje velja za enega izmed bolj spoštovanih elektronskih kreativcev. Pa čeprav smo na zamegeljenem odru tokrat lahko videli le njegovo silhueto.