Trpljenje Jezusove matere

Predstavo Brezmadežna (Immaculata) je pokojni režiser Tomaž Pandur začel snovati pred dobrim letom, da bi se z njo vrnil v SNG Maribor, na kraj, kjer se je pred 30 leti začela njegova gledališka pot. S sestro Livijo sta po knjigi irskega pisatelja Colma Tóibina Marijin testament – gre za nekakšno apokrifno izpoved Jezusove matere ob izgubi sina – zasnovala 14 miselnih pokrajin v »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih nič ne more zaceliti,« kot je v gledališkem listu zapisala Livija, ki je po bratovi nenadni smrti aprila letos končala predstavo.

Brezmadežna, premiera je bila prejšnji petek v SNG Maribor, je predstava, prežeta z iskanjem lepote in arhetipskosti, ki sta bili modus operandi režiserja Pandurja; kot da bi se želel z evociranjem lepote dotakniti transcendentnega in s to lučjo osvetliti tuzemskost na globlji način. Tudi v trpljenju Marije, Jezusove matere, ki jo je v Brezmadežni izvrstno upodobila Nataša Matjašec Rošker, je veliko neznosne lepote. V tej minimalistični monodrami, postavljeni v zanjo primerno Staro dvorano mariborskega gledališča, je dovolj, da skozi vrata za hip zasije svetloba, da bi ponazorili up, dileme in notranjo razrvanost matere ob izgubi sina.

Tóibin, eden najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, je z romanom Marijin testament humaniziral Kristusovo mater in ji podelil glas. Njegova Marija živi v izgnanstvu, obiskujejo jo apostoli in obnavlja spomin na dogodke, ki so privedli do brutalne sinove smrti. Ne spominja se ga kot odrešenika, pač pa kot občutljivega človeka, živečega v času velikih družbenih sprememb in med ljudmi, ki jim ne bi smel zaupati.

Livija Pandur piše, da Marijina izpoved, njena domišljija in brezpogojna ljubezen, njena samota, dvom, strah in pogum v iskanju resnice – na čustveni, družbenopolitični, verski in mitski ravni – razpirajo večplasten miselni tok percepcije in recepcije današnjega časa, iracionalnih gest in arhetipskih slik, ki jih je naslikala današnja civilizacija. »Bila je brezmadežna, mati, tolažnica, milosti polna, kraljica angelov in prerokov, sveta devic devica, častitljiva, mogočna, posoda duhovna,« piše Pandurjeva in spomni na besede papeža Frančiška, ki je julija 2016 na Poljskem dejal, da »Marija ni ne vladarica ne glavna igralka, temveč mati in služabnica«.

Štirinajst miselnih pokrajin, po Tóibinovi knjigi o Jezusovi materi sta jih zasnovala Tomaž in Livija Pandur, je seveda analogija s 14 postajami križevega pota, ki jih je prehodil Jezus od trenutka Pilatove obsodbe na smrt do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Avtorja predstave enačita materino trpljenje ob izgubi sina s trpljenjem sina, ki je postal »božji sin«. Tako sta še poudarila Tóibinovo, za rimskokatoliško cerkev gotovo blasfemično tezo, da je materino trpljenje ob izgubi sina primerljivo z arhetipskim mučeništvom človeka, ki naj bi umrl za človeštvo, a je postal žrtev ideologije večnega življenja.

Katoliški mediji zato Tóibina zmerjajo z »zelo zelo žalostnim jeznim človekom« – zameril se je tudi direktorjem ameriškega Broadwaya, saj so ti leta 2013 tik pred premiero odpovedali predstavo – predvsem zaradi v knjigi nemara ključnih besed, ki jih položi v usta Mariji ob spominu na sinovo smrt. »Bila sem tam. Zbežala sem, preden se je končalo, in če iščete pričo, potem to nisem jaz. Pravite, da je odrešil svet, jaz pa pravim, da ni bilo vredno. Ni bilo vredno.« Tomaž in Livija Pandur te besede umestita na sam konec Brezmadežne, poudarjajoč v današnjih nemirnih časih preslišano opozorilo, da nobena ideologija in veroizpoved nista vredni materinega trpljenja ob izgubi sina.

Tomaž Pandur se je poslovil s predstavo, ki poziva h kontemplaciji o človečnosti v današnjem svetu. O človečnosti, ki je v današnjem hektičnem svetu vse bolj na preizkušnji. O človečnosti, ki se skriva tudi v temelju zgodovinskih osebnosti, ki so jih ugrabile in zlorabile različne ideologije. Brezmadežna, hommage Tomažu Pandurju, je zato ritual obujanja arhetipov in nas z evociranjem lepote opominja na tisto, kar v človeku kljub izzivom sodobnega sveta ostaja človeško.

Tomaž Pandur se je dobro zavedal, da je za etiko v današnjem svetu vse manj prostora. Njeno pribežališče in zatočišče je zato (le še) svet umetnosti. Gledališče jo lahko prikliče po svoje. Morda je zato Tomaževa sestra Livija v gledališkem listu zapisala: »Če je oltar tam, kjer pokleknemo, je oltar zame gledališki oder. Prostor, kjer sem s Tomažem preživela vse svoje gledališko življenje, tesno prepleteno z njegovo intimno vizijo sveta, z njegovimi svetlimi in temnimi sanjami, ki jih je v ustvarjalnem zagonu strastno živel v udejanjanju svoje Poezije in Resnice.« 

Gledališka predstava: Brezmadežna (Immaculata)

Hommage á Tomaž Pandur

Avtorja: Tomaž in Livija Pandur

Kje: Slovensko narodno gledališče, Maribor

Kdaj: 30. septembra, 1. in 8. oktobra ter 23. novembra 2016