Ana Pečar, umetnica

Hodila je na mariborsko gimnazijo in se pubertetniško upirala ustaljenemu redu. V četrtem letniku se je na sošolčev predlog prijavila v program za izmenjavo srednješolcev in se odpravila v ZDA, ki je niso prav posebej privlačile, saj jih je poznala le iz hollywoodskih filmov in poročil. Odšla je iz upora in želela si je spoznati sistem, ki dominira svetu. Doživela je nekaj drugega. Spoznanje se je zgodilo v Fargu v Severni Dakoti in omogočila ga je velikodušna finančna in moralna podpora svobodomiselnih staršev.

Prišla je popolnoma drugačno okolje in ugotovila, da njene predstave o Ameriki nimajo najmanjše osnove v realnosti. Prvič v življenju so se njeni kulturni vzorci začeli rušiti. Po prvotnem odporu pa je začutila, da je tudi ameriški način življenja legitimen, da raste iz okolja, krajine, zgodovine in kulturnih navad in je za prebivalstvo, ki določen kraj naseljuje, smiseln. To je bilo razodetje, ki jo je usmerilo na umetniško pot, spodbudila pa jo je tudi ameriška učiteljica likovnega pouka, ki je njena dela brez njene vednosti prijavljala na različne razpise in ji prislužila kar nekaj razstav ter nagrad.

Njena risba je bila izbrana za najboljšo srednješolsko delo Severne Dakote in malo kasneje se je odločila za umetnost. Od nekdaj je bila alternativka, v različnih vlogah je sodelovala na mariborski sceni, a do fakultete se ni našla v likovni umetnosti. Želela je oditi na študij v ZDA, toda v sterilnem, uradniškem in nevarnem Washingtonu je kljub podpori staršev in štipendije časopisa Večer, kjer je občasno že objavljala članke, zdržala le leto dni. Poleg denarja je bil tu tudi strah. Washington je bil ob koncu devetdesetih nevaren, na ulici so zabodli celo enega njenih sošolcev, pa čeprav so skupaj živeli v enem varnejših delov mesta. Pogrešala je naravo, v mestu ni bilo videti niti zvezd.

Vrnila se je v Slovenijo in študij namenoma nadaljevala doma, na pedagoški fakulteti v Mariboru. Ustrezalo ji je, da profesorji niso bili avtoritete in so študentom dopuščali več svobode. Odločila se je, da bosta njeno življenje in umetnost poslej povezana s kraji, ki jih pozna, z naravo, v kateri se počuti blizu. Nagnjena k samorefleksiji si je razložila, da sta jo k sebi priklicala narava in občutek domačnosti, nekakšne prvobitnosti znanega okolja.

S sošolci so zunaj študijskega časa sami organizirali ure risanja po živem modelu. Hitro se je povezala tudi s Kiblo, ki v Mariboru drži roko nad sodobno umetnostjo. Brez njih in njihovih vizij, ki segajo izven malomeščanske realnosti, v mestu ne bi preživela. Lotila se je VJ-anja, videa v živo, in z njim zmagala na enem od VJ-festivalov v ljubljanskem K4. Sčasoma si je ustvarila mrežo, se navadila finančnih vzponov in padcev, in se odločila za samozaposlitev v kulturi. V Mariboru je bila angažirana na sceni in pogumno je zastopala pravice samozaposlenih.

Zadnje čase prestopa paradigme varnosti v vseh pogledih. Videoumetnica se je pred desetimi meseci preselila v samotno vas na Goriškem, kjer biva v hiški brez vodovoda. Premore internet in ta ji zadostuje, da lahko svojo kariero še vedno pne globalno, a odrekla se je mnogočemu, da si je prislužila tisto, kar si je želela: življenjsko in ustvarjalno svobodo. Vrnila se je k temeljem in se te dni uči od sosedov, pravih kmetov, ki vreme še določajo po vetru, letnih časih in pogledu v nebo. Drva seka sama in za prehrano nabira divje rastline, nekaj malega hrane pridela in se vadi v blagovni menjavi s kmeti. Sredi gozda, med medvedi in jelenjim rukanjem, se počuti varno. Pravi, da so tu človeški odnosi in narava prvobitni. Tu je našla mir.

Z leti se je birokratsko opismenila in od umetnosti pravzaprav živi. V stiku z naravo in z finančnega vidika revno je njeno življenje bogato. Aktivno ustvarja in razstavlja. Mnogokrat tako, da opozori na spregledane naravne danosti. Po razstavi v kostanjeviški galeriji je pravkar mesec in pol preživela na Reki, kjer je našla Rječino, rečico, ki je mestu dala ime, danes pa se ujeta med dva kanala, ki jim ne namenimo posebne pozornosti, izteka v reški zaliv. Toda nad mestom je umetnica našla čudovite prepade in soteske, ki jih je izdolbla reka. Z videokamero jih je prinesla na ogled domačinom in vsem tistim, ki zaidejo v galerijo. Potem se je vrnila na Goriško, domov, v naravo.