Jesenski jazz nad mestom

Pogled v programsko knjižico jesenskega cikla Cankarjevih torkov že na prvi pogled prinaša novost. V minulih sezonah smo se klub Cankarjevega doma navadili obiskovati v rednih enotedenskih presledkih, letos pa je koncertnih datumov nekaj manj. Kar pa ne pomeni, da bomo privrženci jazza in njemu sorodnih muzik prikrajšani. Število ustvarjalcev, ki jih bomo lahko slišali do konca leta, namreč ostaja nekje v povprečju zadnjih let, res pa je, da jih bomo kar nekaj srečali v sklopu večerov z več koncerti.

V tej maniri se je zgodil že uvodni dogodek, ki je ponudil presek srednjeevropskega jazza, še atraktivnejši večer pa se obeta v začetku novembra. V sklopu (mini) enodnevnega festivala bomo v navezah s priznanimi tujimi glasbeniki namreč slišali dva vidnejša domača saksofonista, Jureta Pukla in Lenarta Krečiča. Še bolj na posluh (ob)jazzovskih sladokuscev pa bo pisan nastop (zvezdniškega) tria New Sanctuary, v katerem so moči združili saksofonist Dave Douglas, kitarist Marc Ribot in tolkalistka Susie Ibarra, ki jih med drugim družita radovednost in sodelovanje z Johnom Zornom.

Večja uganka je bil nastop zasedbe Kris Defoort Diving Poet Society minuli torek. Ne zaradi vodje zasedbe, ki velja za enega osrednjih predstavnikov belgijskega jazza oz. sodobne »nove« glasbe, pač pa zato, ker je k sodelovanju s svojim triom povabil dva zelo zanimiva glasbenika. Da imata madžarska pevka Veronika Harcsa in francoski saksofonist Guillaume Orti v zasedbi zelo pomembni vlogi, je dal Defoort vedeti že z zasnovo skladb. Te se namreč močno naslanjajo prav na (dis)harmonično kombiniranje glasu in saksofona. Čeprav so si besedila, ki jih je Harcsova priložnostno spokenwordovsko odrecitirala, izposodili pri flamskem pisatelju Petru Verhelstu, so ji njegove besede služile predvsem kot opora za raziskujoče vokaliziranje.

Z enako prepričljivostjo se je lotila tako skladb na sledi jazzovskih standardov, denimo skladbe, posvečene Billie Holiday, kot tudi bolj svobodnjaškega oblikovanja glasov, ki je predvsem v kombinaciji z Ortijevim saksofonom ponudilo nenavadne, a zelo zanimive zvoke in harmonije. Čeprav pomaknjen nekoliko v ozadje, ima pomembno vlogo v zasedbi tudi izvrsten ritem dvojec Nicolas Thys (bas)-Lander Gyselinck (bobni), Defoortovo igranje klavirja pa vse skupaj mojstrsko poveže v zaokroženo celoto.

Na račun zvedavosti skladb in razmeroma nenavadnega izraza, iz katerega se sicer dajo razbrati raznoteri žanrski navdihi, glasba kvinteta pade v polje t. i. nove glasbe in je na trenutke slišati kot nekakšen študijski projekt Deeforta. Je pa v tem primeru to prednost, saj je bilo očitno, da se peterica odlično dopolnjuje. Nedvomno zelo dober obet za nadaljevanje Cankarjevih torkov.