Bon Iver: 22, A Million

Justin Vernon, idejni oče projekta Bon Iver, je pred izdajo prvenca For Emma, Forever Ago (2007) doživljal težke čase, saj je prav takrat razpadla njegova dotedanja skupina, krhalo se mu je razmerje, poleg vsega pa ga je doletela še kronična bolezen, ki mu je onemogočala normalno življenje in ustvarjanje.

Kljub temu se je zaprl v očetovo barako v Wisconsinu in tam ustvaril osupljivo ploščo, tematsko popolnoma podrejeno tistemu, kar ga je takrat najbolj tiščalo – izgubi.

For Emma, Forever Ago je bil album, na katerem je z značilnim falzetom in minimalističnimi glasbenimi prijemi odkril svoje najbolj skrite občutke. Ti so ga kot tipičnega predstavnika novega indie folka postavili v središče zanimanja glasbene javnosti, že naslednji album Bon Iver (2011), poimenovan kar po skupini, pa je pomenil odmik od teh vzorcev.

Velikemu uspehu albuma so sledili naporne turneje, nova sodelovanja in nekoliko večji pritisk medijev, kar je Vernona čez nekaj časa popolnoma odvrnilo od projekta Bon Iver.

Toda odločitev, da projekta ne bo nadaljeval, je bila zgolj začasna, predvsem pa je bila povezana s publiciteto in njenimi stranskimi učinki, ki jih je doživel zaradi pritiska medijev. Zato se je odločil, da se ne bo več fotografiral, to je razvidno tudi iz stiliziranih fotografij njegove podobe na novem albumu, kjer so ključni deli obraza prekriti z različnimi predmeti. 22, A Million je album, ki preseneča, saj je prej prevladujoča kitara, to večno orodje folk glasbenikov, na njem postavljena v ozadje. Namesto nje nas že v uvodni skladbi pričakajo elektronsko manipulirani zvoki vokalov, ki se bolj ali manj nadaljujejo tudi v drugih skladbah, pospremljeni pa so z različnimi elektronskimi glasbenimi posegi.

Vernon je ustvaril izredno enigmatičen, obenem pa odličen album, s katerim je naredil očiten premik naprej in hkrati zadržal tisti del poetike, zaradi katere je prepoznaven. S čudnimi (neizgovorljivimi) naslovi skladb (10 d E A T h b R E a s T, 29 #Strafford APTS ipd.) mu je uspelo ustvariti ravno tisti občutek odtujitve, ki ga poskuša pričarati z glasbo, eksperimentalnimi, navidezno neosebnimi elektronskimi intervencijami, manipuliranimi vokali in nenavadnimi ritmi. 22, A Million ga predstavi kot glasbenika, pri katerem je pretirana medijska pozornost povzročila duševno stisko, a jo je kanaliziral v navidezno enigmatično ploščo, mojstrsko sintezo folka in sodobne elektronike.

Vse skupaj nas spomni na še enega velikana folka, Boba Dylana, ki se je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja odločil, da bo elektrificiral svojo glasbo. A to je že druga zgodba.

Drzno.