Žena, mati, kraljica kriminalke

Če boste kdaj srečali Gillian Flynn, se ji toplo zahvalite, ker je ameriški Srednji zahod portretirala tako detajlno, da vam ga nikdar ni bilo treba obiskati osebno. Če drugega ne, ste gotovo gledali Ni je več: triler, v katerem dih jemajoča princesa ledene psihopatologije z angelskim obrazom Rosamunde Pike ugrabi samo sebe, da bi uničila življenje nezvestemu, nepozornemu in neanimiranemu soprogu Benu Afflecu. Poleg scenaristične predloge zanj in romana, po katerem je nastala, je Gillian Flynn od leta 2006 narodila še Ostrino in Temino, par kriminalk, ki kot Ni je več pijeta iz neusahljivega vira toksičnih odnosov med soljudmi, vrženimi v dolgo ravnico Misurija.

Nenavadno, kot se za avtorico, ki obdeluje žanr kriminalnega romana morda sliši, Gillian Flynn vztraja, da je zaplet zanjo sekundarnega pomena. Zanimajo jo ljudje. Skrivnost in brskanje po njej so se v njeno delo pritepli šele pozneje. Po tem, ko je nekega naključnega dne dolgo v noč brala Skrivnostno reko Dennisa Lehana in doumela, da je medčloveško dinamiko najproduktivneje zaviti v zločin. Očitno se je splačalo, glede na to, da se njene knjige danes prodajajo v milijonih.

A če se za trenutek vrnemo k ljudem: Gillian Flynn v krimičih najspretneje ravna z žensko psihologijo, zaradi česar so jo – presenetljivo – obtožili mizoginije. Sama vztraja pri oznaki ‘feministka’ in razloži, da je literatura videla preveč monokromatskih dobrih žensk, princes, gospodinj in žrtev, na katerih ni najti madeža niti z lučjo pri svetlobi belega dne. Kar literatura potrebuje, meni, so polnokrvne, zapletene zločinke, norice, lažnivke. Ženske z vseh mogočih postaj moralnega spektra. In prav ima. Zato so njeni romani tako sveži in zato je roman Ni je več lahko postal taka uspešnica. Ker so bila naša ušesa tako vesela ženskega glasu, ki ni bil povsem obledel od prepogoste rabe.

A Gillian Flynn ni ženska na robu. Kadar je v mediji zaslediti njen opis, je skoraj brez izjeme označena kot ljubezniva srednjezahodna mati. Rjavolasa, neopazno naličena, nasmejana. Rodila se je v Kansas Cityju in zase rada reče, da je imela najbolj običajno vseh običajnih življenj. Starši so bili zaposleni v visokem šolstvu, sama je magistrirala iz novinarstva in desetletje delala kot televizijska recenzentka za newyorški Entertainment Weekly, dokler je niso v imenu varčevanja odpustili. Ima moža odvetnika in dva otroka, živi v Chicagu. Rada ima Tolkiena in Stephena Kinga in v delovni sobi še vedno hrani podpisani poster Gospodarja prstanov, na katerega je Peter Jackson nakracal sanjski kompliment – da je prava piflarka. V intervjuju, ki ga je leta 2012 za The Daily Beast z njo opravil naš današnji rojak Noah Charney, pove, da je okus za mračnjaštvo lahko kultivirala ravno zato, ker je odraščala pod perutmi ljubeznive blaginje. In morda ji moramo ravno zato čestitati. Če njeno razumevanje temačnih stranpoti človeške narave ne korenini v izkušnji, priča o neverjetni količini empatije.

A končajmo tam, kjer smo začeli. Mojstrstvo Gillian Flynn bolj kot v čemerkoli drugem korenini v občutku za lokalno geografijo. Romani težo vlečejo predvsem iz njenega niansiranja Srednjega zahoda. Vse, od opisov pokrajine do razumevanja dinamike družbenih slojev, sestavlja literarno tvarino, ki občosti človeškega zla in šibkosti daje konkretnost, ki bi jo skoraj lahko oklicali za neke sorte resnico. Če se boste kdaj pomotoma znašli v Misuriju, boste že vedeli, o čem govorim.