Kdo je pokopal Slovenijo?

Pred točno štirimi leti je bila Slovenija klinično mrtva. Vsaj tako je septembra 2012 razlagal Egon Zakrajšek, finančni analitik, ki so ga v tistem času na RTV Slovenija zelo radi vabili v studio in ga predstavljali kot uglednega člana vodstva ameriške centralne banke Federal Reserve. Ko je pred štirimi leti v enem samem tednu trikrat nastopil na nacionalki, ga je za intervju prosila še avstrijska tiskovna agencija APA. Naslov novice, ki je nastala na podlagi pogovora z Egonom Zakrajškom in so jo potem povzemali in komentirali v Die Presse, Tagesblatt, Tiroler Tageszeitung, Rischio Calcolato, Der Oekonomiker in celo na nekem blogu v Indoneziji, je bil: Slovenija več ne zmore.

»V ameriški centralni banki Federal Reserve (Fed) ne verjamejo več, da lahko Slovenija sama obvlada svoje finančne probleme,« so mediji povzemali intervju, v katerem je Zakrajšek med drugim dejal, da je jasno, »da smo že prestopili Rubikon«, zato je le še »vprašanje mesecev, kdaj država ne bo več sposobna poplačati svojih dolgov«. In pa, da je »možnost, da Sloveniji uspe brez mednarodne pomoči, praktično nična«. Edino, kar lahko še reši nekaj slovenske kredibilnosti, je, da bi Slovenija lahko začela izvajati reforme še pred prihodom trojke – tako bi lahko vsaj malo diktirala tempo, je menil. In medtem ko je Zakrajšek stanje Slovenije analiziral iz svoje pisarne v New Yorku, se je doma, v Sloveniji, tisto četrtletje izvoz povečal za 24 milijonov evrov glede na isto obdobje v letu 2011.

A tega ni opazil nihče. Na nacionalki so dramo potem celo nadaljevali in v naslednjih dneh pripravili za javnost poučne prispevke o tem, kako naj država zaprosi za pomoč trojke. »Najprej mora finančni minister Janez Šušteršič napisati pismo vodji evrske skupine Jean-Claudu Junckerju, v vednost pa ga poslati tudi t. i.

trojki.« Nastane memorandum, načrt rezov v socialne pravice, ki ga mora trojka predložiti preostalim članicam evroskupine. Največji problem z memorandumom je, da ga morajo potrditi vsi parlamenti evroskupine, tako da lahko postopek traja kar tri mesece. »Zato je izjemno pomembno, da za pomoč zaprosimo pravočasno, da ne bi ostali brez plač in brez pokojnin,« je poročala novinarka Nataša Markovič v živo z ljubljanskih ulic, kot da je že vsakomur jasno, da je Slovenija klinično mrtva.

Ekonomist Velimir Bole z ekonomskega inštituta EIPF je ta mesec izračunal, da so nas panika, dramatiziranje, celo krizna histerija samo pri reševanju bank NLB in NKBM leta 2013 nato stali vsaj 1,5 milijarde evrov. To je namreč presežek denarja, ki naj bi ga po nepotrebnem vložili v obe banki v obdobju prestrašenosti in ki je danes praktično izgubljen. Izgubili smo ga recimo s prodajo banke NKBM za 250 milijonov evrov, čeprav smo v to banko vložili 870 milijonov evrov, ali ki ga izgubljamo vsako tekoče četrtletje s prodajo domnevno slabih kreditov, ki na podlagi njegovih izračunov niso tako slabi. Pri čemer Bole seveda v tej svoji študiji ni upošteval še drugih nenavadnih potez, ki jih je Slovenija v preteklem obdobju naredila v imenu »pomirjanja« finančnih trgov.

Zakaj smo se v Sloveniji zadnja leta morali v imenu reševanja iz izrednih razmer odpovedati nacionalnemu letališču, nacionalnemu letalskemu operaterju, drugi največji banki, zakaj smo se odpovedali praktično celotni živilsko- in mlečnopredelovalni industriji, tudi največjim trgovcem, ali nacionalnima šampionoma, kot sta bila Elan in Fotona? Da bi pomirili mednarodne finančne trge? Zakaj smo privolili ne samo v rezanje plač, ampak tudi v rezanje socialnih pravic, vse do nižanja otroških dodatkov, zakaj so bili trgi razburjeni, če pa je v tem času, torej v zadnjih desetih letih, kljub recesiji, kot kažejo zadnji podatki, slovensko gospodarstvo zraslo za 10 odstotkov?

Kako nerealno dramatično so razmere mnogi karikirali v preteklih letih, najbolje ilustrirajo napovedi gospodarske rasti. V zadnjih letih mednarodne institucije vedno znova svoje prognoze glede Slovenije popravljajo navzgor – pesimizem se jih še zmeraj drži –, a najbolj usodno napačne so bile predvsem tiste za leto 2014, ki so bile uporabljene kot podlaga za izračun bančne luknje pri stresnih testih. Leta 2013 so avtorji stresnih testov, ki so jih morali za 30 milijonov evrov najeti v Banki Slovenije, v NLB in NKBM, za svoje izračune uporabiti spomladanske napovedi evropske komisije in Evropske centralne banke oziroma Banke Slovenije. Ki pa so za leto 2014 Sloveniji napovedovale kar 1,5-odstotni padec BDP-ja.

Zakaj je Slovenija padla v to zgodbo, v kateri je bila kljub objektivno dobrim ekonomskim kazalcem določena kot naslednja, ki bo po Cipru potrebovala pomoč trojke?

Ker si institucije med seboj izmenjujejo ocene in »prepisujejo« druga od druge, so podobno, kolektivno sliko karikirale vse po vrsti. Umar, vladni urad za makroekonomske analize, je recimo oktobra 2013 sklical tiskovno konferenco in na njej poslabšal gospodarsko napoved za leto 2014. Direktor urada Boštjan Vasle je tedaj napovedal 0,8-odstotni padec BDP-ja zaradi »kreditnega krča«, ki bi naj bil glavni krivec za ugašanje realnega sektorja. Konec novice, ki jo je objavila Slovenska tiskovna agencija, je bil še posebej zlovešč: »V javnosti so se v zadnjih dneh znova okrepila ugibanja, ali bo morala Slovenija zaradi sanacije bančnega sistema zaprositi za pomoč iz evropskega reševalnega mehanizma ESM.« V zraku je bilo seveda čutiti dramo, a danes vemo, da ta ocena stanja ne bi mogla biti dlje od resnice. Ne samo, da leta 2014 ni bilo 1,5-odstotne recesije – in tudi ne 0,8-odstotne –, država je dejansko zabeležila kar triodstotno gospodarsko rast, rekordni skok izvoza in rekordno rast industrijske proizvodnje.

Kako so se lahko v vseh teh institucijah glede Slovenije tako motili? Kdo jih je tako razburil, če to niso bili dejanski podatki iz Slovenije? Vprašanje je odveč, ko pa so še celo najpomembnejše institucije, ki morale skrbeti za razumno presojo, recimo ustavno sodišče ali državni zbor, v tistem času ravno tako spodbujale dramo. Ustavno sodišče je konec leta 2012 prepovedalo referendum o slabi banki, saj naj bi bili ogroženi »učinkovito delovanje pravne in socialne države«, zdravstveno varstvo in »pravice invalidov«. Kot je tedaj poudarjal predsednik sodišča Ernest Petrič, naj bi bilo na mizi vprašanje »zrušitve države.« Petrič je nato ponovil tisto, kar je pred tem povedal sam državni zbor: da bi v primeru, če slabe banke ne bi takoj ustanovili, morala Slovenija zaprositi za mednarodno finančno pomoč in bi prišla trojka. Kako naj bi IMF ali OECD mislila drugače?

A tudi te ocene ne bi mogle biti dlje od resnice. Čeprav naj bi se izredno mudilo, do dejanske ustanovitve slabe banke in prenosa slabih terjatev ni prišlo že konec leta 2012, ampak šele v sredini leta 2014. Razlog nuje, zaradi katerega je ustavno sodišče suspendiralo pravico do referendumske pobude, se je izkazal za praznega. Pa tudi prenos sam oziroma dokapitalizacija bank na koncu ni sprostila kreditnega krča.

Leta 2012 je tedanji minister Janez Šušteršič kot mantro ponavljal, da je za povrnitev gospodarske rasti treba sprva sprostiti »kreditni krč«. V zraku je bila panika, vsak mesec naj bi se obseg podjetniških kreditov zmanjšal za 200 milijonov, banke je treba hitro dokapitalizirati, da bi te spodbudile rast gospodarstva. A ko so banke konec leta 2013 dokapitalizirali, je obseg kreditiranja podjetij padel še hitreje. Konec leta 2012 so imela podjetja v Sloveniji za 18,4 milijarde evrov kreditov, konec leta 2013 za 16,4 milijarde, letos jih imajo zgolj še 7,8 milijarde. Zakaj danes nihče več ne govori o kreditnem krču?

Ne samo, da je bilo omenjeno strašenje odveč, panični ukrepi so bili celo kontraproduktivni. Ironija je, da ustanovitev slabe banke in dokapitalizacija nista spodbudili kreditiranja, ampak sta ga v resnici še celo zmanjšali. Razlog za to pa je med drugimi tudi v tem – o čemer smo v Mladini pisali že pred letom dni –, da je morala Slovenija hkrati z izdatno dokapitalizacijo bank podpisati sporazum z evropsko komisijo o državni pomoči bankam, po katerem morajo dokapitalizirane državne banke počasi zmanjševati obseg poslovanja in kreditiranja ali zapirati svoje poslovalnice. Ta del sporazuma z evropsko komisijo, ki z določenimi parametri omejuje njihovo poslovanje, je še zmeraj nedostopen javnosti, saj velja za poslovno skrivnost.

Morda je Slovenija res izgubila dostop do mednarodnih finančnih trgov, morda je Slovenija res bila prisiljena v privatizacijo, a ne zaradi objektivnih razmer, temveč zaradi samouresničujočih se prerokb.

Danes torej ni več dvoma, da je bila vsa panika odveč, da je bila ustanovitev slabe banke napaka in da je bila zadnja dokapitalizacija bank neučinkovita, nesmiselna ali prenapihnjena. Ostaja pa ključno vprašanje: zakaj je Slovenija padla v to zgodbo, v kateri je bila kljub objektivno dobrim ekonomskim kazalcem določena kot naslednja, ki bo po Cipru potrebovala pomoč trojke? V normalnih okoliščinah je namreč Banka Slovenije tista, ki redno pošilja npr. v Frankfurt, k Evropski centralni banki (ECB), poročila o stanju v finančnem sistemu, zato ni potrebe po zunanji reviziji. Zakaj so torej januarja 2013 evropska komisija, ECB in Mednarodni denarni sklad (IMF) zahtevali izvedbo od slovenskih institucij »neodvisnih« pregledov bančnega sistema? Zakaj je trojka januarja 2013 podvomila o izračunih Banke Slovenije, ki je tedaj trdila, da bo za dokapitalizacijo slovenskih bank dovolj milijarda evrov?

Kako se je torej lahko zgodilo, da je Bloomberg maja 2013 pisal o tem, da se »Slovenija lahko izogne potrebi po mednarodni pomoči, a to ni zelo verjetno«, kako je možno, da je neka banka Keefe Bruyette & Woods (KBW) za Reuters v istem trenutku ocenila, da »v slovenskem bančnem sektorju zeva okoli 7,5 milijarde evrov vredna luknja«, kako je lahko neki analitik Jonathan Lemco »iz Vanguard Group« za Reuter ocenil, da ima Slovenija resne težave, za katere »trg ni slep«, in da »slovenski bančni sektor nujno potrebuje pomoč«, zakaj je neki bančnik Tim Ash iz »Standard Bank« sredi leta 2013 za Reuters izjavil, da je »Slovenija na neizogibni poti, da bo morala zaprositi za tujo finančno pomoč«, in zakaj je nemški Focus ob zmagi nemške kanclerke Angele Merkel na parlamentarnih volitvah leta 2013 napisal, da ta ne bo imela veliko časa za slavje, »ker se bo morala kmalu soočiti s številnimi izzivi, med katerimi je tudi Slovenija …«, če pa je v istem obdobju izvoz Slovenije poskočil za skoraj 2,3 odstotka na leto, industrijska proizvodnja pa za dva odstotka?

Morda je Slovenija res izgubila dostop do mednarodnih finančnih trgov, morda je Slovenija res bila prisiljena v privatizacijo, a ne zaradi objektivnih razmer, temveč zaradi samouresničujočih se prerokb. Mednarodno najodmevnejšo je dal tedanji predsednik vlade Janez Janša v intervjuju za televizijo Planet Siol.net 31. avgusta 2012. Tedaj je napovedal, da Sloveniji že čez mesec dni »grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic,« in da je »možnost zadolževanja države, ki je nujno potrebno zaradi vračanja zapadlih kreditov in obresti, že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena,« in da mora država »sredi naslednjega leta naenkrat vrniti za dve milijardi evrov dolgov in obresti. To bo misija nemogoče«. Povsem upravičeno je naslednji dan ekonomist Jože P. Damijan Janšo na svojem blogu vprašal, ali je še »prišteven«, medtem ko so v Pozitivni Sloveniji ali v SD zahtevali izredno sejo parlamenta, ker Janševih izjav niso razumeli. A žal prepozno. Slovenski evroposlanci so že čez teden dni na skupni tiskovni konferenci povedali, da jih kolegi sprašujejo, ali je rešitev za Slovenijo še možna, kot je recimo tedaj dejal tudi Lojze Peterle.

To Janševo nerealno širjenje izrednih razmer, ki so ga šele konec leta 2012 v mednarodni javnosti vzeli zares, se je sicer začelo že prej. To je bila tako rekoč njegova pogajalska taktika pri pogovorih s sindikati in način utrjevanja oblasti. Že februarja 2012 je Janša dejal, »da na ministrstvu za šolstvo oktobra ne bo denarja za plače učiteljev«, na ministrstvu za finance pa »da ni načrtovanih vseh sredstev za plačilo obresti, ki jih bo morala država plačati«. Morda si je Janša celo želel gospodarske kataklizme, saj je tisto leto večkrat ponovil, da je »največja težava Slovenije večmilijardna bančna luknja, ki jo sestavlja 16 povezanih konglomeratov, ki so večinoma v lasti članov Foruma 21«, v vsakem primeru pa je desnica svojo dramatično retoriko še okrepila, ko je oblast prevzela Alenka Bratušek. Janša si je tedaj iskreno želel, da Bratuškovi ne bi uspelo.

Medtem ko je predsednica vlade za CNN razlagala, da je globoko prizadeta in ogorčena, ko tuji finančni analitiki Slovenijo primerjajo s Ciprom, je Janša doma in v tujini vladi Alenke Bratušek vsak mesec svetoval, naj se »sooči s stanjem, ki ga sama ni sposobna reševati, in čim prej zaprosi za tujo pomoč mednarodne institucije«. To so potem ponavljali tudi vsi Janševi simpatizerji. Tedaj že bivši finančni minister Šušteršič je po novem menil, da »je prihod trojke neizogiben, in prej ko si to priznamo, bolje bo za nas«, Egon Zakrajšek pa leta 2013 pravzaprav ni več našel presežnikov, s katerimi bi opisal globoko bedo Slovenije, ki ji domnevno lahko pomaga le še »revolucija« ali globok pretres. Junija 2013 leta je recimo v intervjuju za Reporter dejal, da se Slovenija »v območju smeti« dejansko giblje že vsaj zadnji dve leti in da trgi verjamejo, da obstaja dokajšnja verjetnost, »da naša država srednjeročno ne bo več del evrskega območja«.

Janševo doktrino šoka smo plačali z rezanjem socialne države, z razprodajo državnega premoženja, s poceni razprodajo domnevno slabih kreditov.

Oktobra 2013 je bilo slovensko risanje kataklizme že neprijetno za tujino. V Ljubljani je bil tedaj posvet, na katerem so o položaju Slovenije govorili Dimitrij Rupel in Matej Lahovnik ter tedaj nova nemška veleposlanica Anna Prinz. Rupel in Lahovnik sta bila v svojih ocenah tako apokaliptična, razlagala sta, da lahko državi pomagata samo še prisilna uprava in zunanji pritisk, da je začudena nemška veleposlanica poskušala vtis umiriti z oceno, da tudi slovenske bonitetne ocene niso tako slabe, kot pravimo, da so. V tistem četrtletju 2013, ko sta Rupel in Lahovnik ponavljala, da za Slovenijo ni več rešitve, ko je Zakrajšek trdil, da je Slovenija smet, ko je Šušteršič ponavljal, da se s svojim stanjem nismo sposobni soočiti, je sicer še dotlej potolčeno gradbeništvo poskočilo za 22 odstotkov glede na isto obdobje leta 2011. Nekateri diplomati iz držav »evrskega območja« pa so že razmišljali o »komunikacijskih šumih« glede globine krize v Sloveniji.

Ni čudno, da so bili le nekaj mesecev kasneje mnogi v tujini presenečeni, kako hitro se je zmogla Slovenija izkopati iz domnevno globoke krize. Financial Times je Dušanu Mramorju zato tudi podelil naslov »bančnik leta«, češ da je Slovenija svetovna rekorderka v hitrosti reševanja svojih problemov. A verjetnejša je seveda druga razlaga. In sicer da je bila kriza pred tem enostavno napihnjena. To je bilo mnogim v interesu. Izvedba stresnih testov, določitev bančne luknje in ustanovitev slabe banke so bile že od vsega začetka povezane z idejo o preprodaji terjatev. Pri ustanavljanju slabe banke je na povabilo tedanjega finančnega ministra Šuštaršiča recimo sodelovalo londonsko podjetje European Resolution Capital Partners (ERC), ki je prvo pregledalo slabe terjatve v slovenskih bankah. A danes vemo, da se je to podjetje hkrati pripravljajo na ustanovitev sklada v Luksemburgu, prek katerega bi s slabimi terjatvami tudi trgovali.

Poslovneže, ki so bili poslovno povezani z ERC, je na koncu vlada pod vodstvom SDS tudi imenovala na vrh DUTB, med njimi tudi že bivšega izvršnega direktorja Torbjörna Månssona. V SDS oziroma na finančnem ministrstvu so tedaj pokazali neverjetno motivacijo pri ustanavljanju slabe banke. Spomnimo se samo na vse zaplete s podpisi za referendum o slabi banki, ki so izginili na notranjem ministrstvu pod vodstvom Vinka Gorenaka. In ko je potem vlada Janeza Janše v začetku leta 2013 padla in ko je marca 2013 Alenka Bratušek prevzela vodenje nove vlade, so se v SDS izjemno potrudili, da nova vlada slabe banke ne bi mogla ukiniti. Lanske kriminalistične preiskave na sedežu SDS so recimo razkrile, da je tedanji državni sekretar na finančnem ministrstvu Andrej Šircelj inkognito in na svoje stroške odpotoval v Stockholm ustanavljat slabo banko dan za tem, ko je prisegla vlada Alenke Bratušek. In sicer tako, da je bilo na koncu videti, kot da je bila DUTB formalno ustanovljena še pred prihodom Bratuškove.

Delu slovenske politične elite, predvsem Janezu Janši, so torej izredne razmere koristile v političnem, a očitno tudi v finančnem smislu. Račun pa je bil na koncu izstavljen vsem nam. Izgubljena milijarda evrov in pol – cifra, do katere se je zdaj dokopal Bole, je sicer zgolj del stroška. Tisto Janševo doktrino šoka smo plačali tudi z rezanjem socialne države in z razprodajo državnega premoženja. Marsikateri državljan jo plačuje vsak dan.