Provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške Cerkve

Po premieri na lanskem festivalu Liffe, bo film Klub, čilskega režiserja Pabla Larraína od 12.oktobra dalje na ogled na rednem sporedu Kinodvora. Dobitnik velike nagrade žirije na lanskem Berlinalu, je neusmiljena in provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške Cerkve s primesmi psihološkega trilerja.

Dogajanje filma je postavljeno v odročno hišo na čilski obali, ki je nekakšno kazensko zatočišče za izolirano duhovniško skupnost. Štirje moški, nekdanji duhovniki, ki jih bremenijo različni grehi preteklosti, si skušajo pod budnim očesom redovnice, ki naj bi skrbela zanje, osmisliti monoton vsakdan. Ideja o sodelovanju na pasjih dirkah, se zdi na prvi pogled kot božji blagoslov. Toda s prihodom novega člana, obtožbami pedofilije ter tragično smrtjo, se njihova navidezna idila poruši in zdi se, kot da so mestecu zavladale demonske sile.

"Vedno so me pretresale usode tistih duhovnikov, ki jih je s pozicij odpoklicala cerkev sama, v skrivnostnih okoliščinah in brez vpletenosti širše javnosti. Hodil sem v katoliške šole in spoznal veliko spoštovanja vrednih duhovnikov, ki so delali in živeli v skladu s pobožnostjo, torej takšne, ki so bdeli nad božjo besedo kot neke vrste duhovni vodniki, poštene može, ki so pridigali z lastnim zgledom. Spoznal sem tudi duhovnike, ki so danes za zapahi ali v sodnem postopku zaradi različnih prestopkov. Toda spoznal sem tudi take, za katere nihče ne ve, kam so izginili. Ti duhovniki so pogrešani, možje vere in duhovni vodje, ki so se pogreznili v zemljo. Upokojili so jih v popolni tajnosti. Kje so ti duhovniki? Kako živijo? Kaj počnejo? Moj film govori o teh možeh v izgnanstvu, zato je to film o klubu izginulih duhovnikov," je o filmu zapisal režiser.

"Klub je drzna in utripajoča alegorija cerkve, omadeževane s škandali – zlasti s pedofilijo in spolnimi zlorabami duhovnikov ter prikrivanjem teh afer –, ki pod trenutnim pontifikatom doživlja bolečo, a še kako zakasnelo reformo. Glede na papeževe medijske veščine in posluh za sodobnost si pravzaprav ni težko predstavljati, da bi lahko postal ogled filma obvezen za škofe širom sveta. Ne teisti ne ateisti pa ne bodo ostali ravnodušni ob Larraínovi izjemni žilici za like, dialoge in narativni lok zgodbe, katere dramatični obrati so proti koncu morda res na meji verjetnega, toda film se izteče v prepričljiv, pregrešno duhovit in provokativen finale." je zapisal Neil Young za IndieWire. 

Pablo Larraín (1976) se je rodil tri leta kasneje, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Študiral je filmsko režijo in po končanem študiju ustanovil produkcijsko hišo Fabula. Leta 2006 je posnel prvi celovečerec Fuga, ki mu je leta 2008 sledila temačna komedija Tony Manero, prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo. Film, ki je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je posnel Post Mortem, ki je bil prikazan v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala, v njem pa spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času brutalnega državnega prevrata leta 1973. Sklepni del avtorjeve satirične trilogije in zgodbo o padcu Pinochetovega režima Ne! (2012) smo si leta 2013 lahko ogledali na rednem sporedu Kinodvora. Napet politični triler in hkrati hudomušna medijska satira je Larraínu prinesla nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Peti celovečerni film Klub je bil lani premierno prikazan v tekmovalnem programu Berlinala. V sklopu Štirinajst dni režiserjev letošnjega festivala v Cannesu pa je premiero doživel režiserjev najnovejši film Neruda (2016), v katerem se reinvencije žanra biografskega filma loti skozi usodo čilskega pesnika in nobelovca Pabla Nerude.

YzPAnZFfl64