Dr. Spomenka Hribar, borka za spravo

Brez vojne ne bi bilo povojnih pobojev

Dr. Spomenka Hribar ne mara, če ji kdo reče, da je slovenska Antigona. »Sem živa ženska,« pravi, »ne pa literarni lik.« Tako ji pravijo, ker se že desetletja ukvarja z vprašanjem, kakšen naj bo odnos Slovenije, njene družbe, kulture do povojnih pobojev, kolaboracije, revolucionarnega nasilja, Črne roke … ukvarja se tudi z vprašanjem, zakaj se delitve iz druge svetovne vojne prenašajo tudi v moderni čas. Kdo je kriv? Zakaj politika podžiga sovraštvo?

Kdaj ste se prvič srečali z informacijami o povojnih likvidacijah?

Za likvidacije sem izvedela leta 1975 iz intervjuja, ki ga je za tržaško revijo Zaliv pisatelju Borisu Pahorju dal takrat iz politike že umaknjeni in nadzorovani pesnik, krščanski socialist Edvard Kocbek. Bila sem stara 34 let in do takrat o pobojih nisem vedela ničesar, zame je bil to življenjski pretres, šok; moji starši, stari oče, vsi so bili komunisti, tako sem tudi sama verjela v komunizem kot svetlo prihodnost. Potem pa sem izvedela za to grozno stvar. Kocbeku sem verjela in začela spraševati starejše prijatelje, znance, pa so se vsi čudili, kako to, da nisi o tem nič vedela. Kako pa naj bi? Do leta 1947 sva bili z mamo v Beogradu, ko sva prišli v Slovenijo, mami kot članici komunistične partije nihče ni nič povedal, o tem se v šoli nismo učili. O tem se ni govorilo. Ob dejstvu povojnega pomora sem se čutila prevarana, kot da bi mi kdo ukradel nekaj dragocenega, pa se je izkazalo, da je bila iluzija. Manipulacija.

Kako ste se počutili, ko ste se zakopali v to žalostno zgodbo?

To spoznanje me je resnično pretreslo, nekaj let nisem bila sposobna za intelektualno delo, samo brala sem vse, kar se je le dalo dobiti o vojni, o kolaboraciji, o revoluciji. Potem se mi je nekako zapisal esej Krivda in greh (leta 1983); skozi to pisanje sem doživela lastno katarzo, očiščenje zamere, ki se je zaradi te res eksistencialne prevare že spreminjala v sovraštvo do komunizma in komunistov. Uvidela sem, da so bili vsi ljudje, komunisti in domobranci, »samo« ljudje, ki so se znašli v metežu zgodovine in na ozemlju, kjer sta trčila nacifašizem in komunizem – in so se spopadli med seboj. Če ne bi bilo vojne, tudi našega žalostnega spopada med vojno ne bi bilo. In ne povojnih pobojev. Tudi zločinci so ljudje, nihče ni absolutno kriv, da bi smel biti pobit kot žival – toda po vojni je bila (revolucionarna) »optika« drugačna, slepa za takšno razmišljanje, ki postaja splošna zavest in vedenje šele danes. Ne samo pri nas, tudi v Evropi, tudi v svetu, zato je vse več držav, ki ukinjajo smrtno kazen. Vsakdo je enkraten, je neponovljivo bitje; ko umre ali ko ga kdo ubije, ostane za njim večno izpraznjeno mesto, ki ga ne more nihče nadomestiti, kaj šele kakšna ideologija o raju na Zemlji ali v nebesih. Iz takega obzorja mišljenja, ki se mi je razprlo, sem se otresla tega sovraštva do komunizma. Ko pa sem še spoznala, kakšne so razsežnosti tega povojnega zločina, me je postalo strah, kaj se bo zgodilo, kakšno zadoščenje bodo nekoč zahtevali potomci žrtev. Iz spoznanja, da je človek izvorno, eksistencialno nedolžen, socialno pa lahko kriv, in iz skrbi, kako se bomo rešili tega bremena, se mi je porodila ideja sprave: ničesar ne smemo pozabiti, spomniti se moramo še tistega, kar je bilo zamolčano – »pozabiti«, premagati pa moramo sovraštvo, ki je te zločine sploh povzročilo: to je hotenje po absolutni oblasti, posameznika ali skupine, stranke. Hotenje po absolutni oblasti, po posesti Resnice in Pravice do lastne Oblasti – to poraja sovraštvo, ki je privedlo do medvojnih in povojnih zločinov. Zato sem s svoje strani želela nekako zaključiti to obdobje slovenske zgodovine, za to si še vedno prizadevam.

Pri vsem skupaj ne gre samo za neko visokoleteče moralno zadoščenje, gre tudi za praktične, življenjske stvari. Vdove pobitih domobrancev niso mogle urediti lastninskih razmerij in podobno. Po vojni so ženske hodile na občino in spraševale, kje so njihovi možje, sinovi, uradniki pa so se norčevali iz njih, češ, mož vas je zapustil, zdaj pa bi radi njegovo imetje. Kakor slišim, svojci še do danes niso dobili mrliških listov.

Sodelovanje z okupatorji je pač izdajstvo, vedno bilo in bo. Antigona ni zanikala izdajstva Polinejka, te njegove krivde, zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov.

Pred dnevi se je zgodil simbolični prekop posmrtnih ostankov iz Hude Jame. Se vam zdi, da je država s tem dejanjem stopila na pravo pot?

Seveda. Predstavljajte si bolečino sorodnikov po vojni pobitih: nenadoma so izginili, nihče ni vedel, ali so živi ali so mrtvi. Pokop je vedno dejanje za žive, dokler mrtvi niso pokopani, tudi živi nimajo občutka, da so enakovredni, enakopravni. Mrtvim ne moreš več pomagati, lahko pa pomagaš živim. Predsednik Borut Pahor je imel pri prekopu žrtev iz Hude Jame (četudi njega kot politika nisem vedno podpirala) veliko vlogo. Ne prvič, že pred leti je poskušal v državnem zboru doseči sprejem resolucije o polpretekli zgodovini in spravi, pa desnica ni pristala na problematiziranje (obsodbo) kolaboracije, levica pa ne na problematiziranje revolucije. In je dobra ideja padla v vodo. Tega je zdaj že skoraj dvajset let. Nekega dne bo treba zagristi v to kislo jabolko. Protikomunistična desnica hoče na vsak način izsiliti sprejetje Evropske deklaracije o totalitarizmu, ki je tudi sicer izraz navala protikomunizma in revanšizma v Evropi, je pa še posebej za naše razmere nezadostna, saj v njej bistveno manjka obsodba klerokatolicizma oziroma klerofašizma – ta je imel še posebej pri nas veliko vlogo (pa tudi na Hrvaškem, Slovaškem, na Madžarskem itd.), saj je končal v krvavem sodelovanju z okupatorji.

Tudi zaradi prekopa je bilo nekaj negodovanj. Najprej znotraj cerkve, potem v politiki, v stranki SDS, ki je prevzela radikalizem domobranskega pogleda na preteklost od Nove Slovenije.

NSi tukaj ne štejem zraven, saj je parlamentu predlagala in dosegla sprejem Zakona o prekopu, ki je omogočil, da se bo zdaj prekop, kakor je dostojno naši kulturi, sploh lahko izvršil. Skrajna desnica pa je spoznala, da je najbližja pot do volilnih glasov ta, da izkoristijo travme ljudi in da spodbujajo še vedno tleče sovraštvo do komunizma in komunistov. To je srčika vsega problema. Že v socializmu in takoj po osamosvojitvi so ljudje živeli razmeroma pomirjeni, tudi po vaseh delitev ni bilo več. Manipuliranje s preteklostjo s strani radikalne desnice je ideološki politični zločin, ki se je zgodil nad vsemi nami in je spet vzbudil sovraštvo in delitve na ideološki podlagi. Tako smo se oddaljili od možne sprave. Levica je spravo najprej odklanjala (no, mnogi jo še danes), a je nanjo končno pristala kot na nekaj pozitivnega, desnica pa si jo je prisvojila, namreč: razume jo kot spravo pod njenimi pogoji: uklonite se, pokesajte se – sama pa ni pripravljena na enako dejanje: priznanje, da je krvava kolaboracija neizmerno posurovela medvojno dogajanje, saj je pomagala pri uničevanju slovenskega življa. Odnos protikomunistične desnice (tudi dela klera) je dvoumen, da ne rečem hinavski: v besedah pristajajo na spravo, hkrati pa podžigajo sovraštvo …

Kje se je zalomilo? Kaj se je zgodilo po spravni slovesnosti v Rogu? Kdo je držal figo v žepu?

Štirinajst dni po spravni slovesnosti je tedanji predsednik Slovenske ljudske stranke Ivan Oman na enem izmed škofjeloških grobišč znova začel z zločinskimi komunisti in komunizmom … Dobro vem, tako rekoč iz prve roke, kako je bil nad njegovim govorom globoko razočaran metropolit Alojzij Šuštar, naivno je mislil, da bo z ločevanjem in očitki konec. Kasneje je Šuštar v enem svojih intervjujev izjavil, da svojim ljudem velikokrat reče, prizadevajmo si vendar za spravo, pa mu hitro odgovorijo, seveda sprava, a prej bi »še malo poračunali«. Sprava in namera »malo poračunati« se izključujeta. To, jasno, ne pomeni, da krivcev ne bi postavili pred sodišče, pomeni pa, da ne nadaljujemo nekdanje vojne in sovraštva še danes, v miru. Šuštar je imel s svojim konceptom sprave znotraj cerkve precej težav; prenašati je moral veliko očitkov, da se je pustil zapeljati »komunistični prevari« …

Levica ni priznala, da je bilo izvajanje revolucije znotraj narodnoosvobodilnega boja sporno, da je posurovela samo vojno.

Morda razumem, zakaj se v času enopartijskega režima o pobojih ni smelo govoriti, partija, partizanski boj, revolucija so morali ostati brezmadežni, samo brezmadežni imajo mandat za absolutno oblast. A kako to, da se konflikt ni pomirili niti v času demokratične družbe?

Nobena od v spor vpletenih strani ni »rekapitulirala« dogajanja med vojno in odkrito spregovorila o lastni soodgovornosti in krivdi zanj. Levica ni priznala, da je bilo izvajanje revolucije znotraj narodnoosvobodilnega boja sporno, da je posurovela samo vojno – in še danes ne pristane na razločevanje narodnoosvobodilnega boja in revolucije; vztraja pri njuni nesporni identiteti, medtem ko desnica, sploh pa cerkev, ni priznala spornosti kolaboracije. V bistvu drug drugega omogočajo: ker ti ne priznaš svoje krivde, tudi meni moje ni treba. No, zdaj so pa že mladi sektaši, ki osebno nimajo nič ne s partizanstvom in komunizmom in ne s kolaboracijo, pa nažigajo sovraštvo, da ne moreš verjeti. Očitno pohlep po absolutni prevladi, po Oblasti pri nas še ni zamrl – in to blokira demokracijo pri nas.

Gotovo jim je šlo za oblast, ampak revolucija ni bila zgolj ideološka, bila je tudi emancipatorno socialna, narodna. Komunisti so bili glavni organizatorji NOB, največ partizanskih žrtev je bilo komunistov, brez komunistične gorečnosti, če želite, partizanski odpor ne bil tako velik. Tudi komunistična revolucija se ni zgodila kar sama od sebe, razmere pred vojno, v Kraljevini Jugoslaviji, drugod po Evropi, v Rusiji, so bile nevzdržne. Domobranska stran pa je na drugi strani podpirala sistem vladajočih elit, cerkve kot osrednjega stebra družbe. Težko NOB odvzameš revolucionarno naravo.

Seveda, vse to drži. Večkrat sem že poudarila, da je narodnoosvobodilni boj v temeljih naše države. Tudi oblast Zveze komunistov Jugoslavije ima zasluge za povojni razvoj, za politično emancipacijo – toda resnici na ljubo šele potem, ko se je odrekla boljševizmu. Revolucija kot revolucija pa je nasilni prevzem oblasti – in o tem teče beseda, če govoriva o povojnih pobojih. NOB ne moreš odvzeti revolucionarne narave, ker se tako in tako nič preteklega ne da spremeniti ali odvzeti – lahko pa ugotoviš, katere njene komponente so bile pozitivne in katere ne. Za ravnanje v prihodnosti. Nasilje v imenu ene Resnice, v imenu absolutne oblasti ni emancipatorno. Na čem je temeljila revolucija? Na razrednem boju, na razrednem sovraštvu.

Krivda za medvojni državljanski spopad je deljena. Kar je med vojno počela revolucija, je obsojanja vredno, umrlo je na stotine ljudi, ki niso imeli z izdajstvom nikakršne zveze, torej je nasilje prizadelo nedolžne ljudi, recimo »kulake«, ki so imeli v hlevu »preveč« krav. Mnogi so bili leta 1942 resnično prisiljeni v obrambo družine, svoje vasi, a iz tega se je rodila domobranska vojska, ki je sodelovala z okupatorjem. To sodelovanje se je sicer v bistvu začelo že mnogo

prej, predstavniki meščanskih in političnih strank so aprila 1941 pozdravili novo fašistično oblast v Ljubljani. Množični protikomunistični boj pa se je začel po sektaških »napakah« na osvobojenem ozemlju spomladi in poleti 1942. Veliko vlogo, in to v negativnem pomenu, sta odigrala RKC in tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki je boj proti partizanom razglasil za »boj za vero«.

Saj je bil boj za vero, komunizem je ateistična ideologija.  

Tedaj ni bil čas boja za vero, temveč boj za narodno preživetje. Če bo obstal narod, je dejal Edvard Kocbek, bo obstala tudi vera. Pa saj primarno ni šlo za vero kot vero, temveč za položaj klera, za to, da se ohrani predvojno politično in družbeno stanje. Pobijanje v imenu vere, v imenu Boga – kakor je pisalo na listku, položenem na ubitem partizanu: »V imenu Kristusovih ran naj umrje partizan!«, danes problematizira sam papež Frančišek: »Kdor zlorabi religijo za nasilje, izda njene najgloblje in pristne navdihe.« In še: »Vojna v imenu religije postane vojna proti sami religiji.«

Ali sprava ne pomeni, da se ne kažejo le zločini druge strani, ampak se spregovori o svojih zločinih?

Morala je vedno najprej moja, zadeva osebno vsakega človeka kot človeka: sam sem vedno nosilec lastne morale, vedno se moram najprej pogovoriti s svojo vestjo, ne z vestjo, dejanji nasprotnika. Vsak bi moral najprej govoriti o sebi oziroma o »svojih«, partizanska stran o revolucionarnem nasilju, pobojih, domobranska stran o sodelovanju z okupatorjem. Te stvari niso razčiščene. Razčiščeno tudi ni s strani prava, nihče sodno ni odgovarjal za povojne poboje, takoj po letu 1990 so bili takšni posamezniki še živi, danes jih (vodilnih, res odgovornih) ni več.

Kar je precej nenavadno, po osamosvojitvi je postal generalni tožilec Anton Drobnič, ki je bil tudi sam domobranec in predsednik Nove slovenske zaveze, vendar ni izpeljal nobenega postopka.

Ni ga, ker mu to ni bilo v interesu. Tudi domobranski strani ustreza nerazčiščenost, ker lahko potem vedno znova preganjajo komuniste in njihove zločine, o svojih, o svoji krivdi pa ne govorijo.

Na tisti spravni slovesnosti julija 1990 v Rogu ni bilo nikjer domobranskih zastav, danes so nekaj običajnega. Si predstavljajte, kaj bi bilo, če bi pred grobišči nemških vojakov vihrale nacistične zastave?

Poveličevanje nacizma, posredno tudi poveličevanje domobranstva kot pomožne vojaške enote nemške vojske in njihovih simbolov bi moralo biti prepovedano. A takoj, ko začneš razmišljati na takšen način, ti vržejo v obraz, da bi morali prepovedati poveličevanje rdeče zvezde. Res so ne le komunisti, pa tudi »navadni« partizani umirali pod rdečo zvezdo – hkrati pa je bila že med vojno predmet spora med partizani. Če bi zveza borcev ali pa parlament problematiziral revolucijo, jo obsodil, rdeča zvezda ne bi več imela takega – boljševiškega – pomena. Sicer pa je spornosti v zvezi z drugo svetovno vojno tudi v Evropi še veliko: Angleži bi se morali Nemcem opravičiti za bombardiranje civilnih ciljev, uničenje Dresdna, za sto tisoče od lakote umrlih nemških ujetnikov, ki so jih izstradali na obrežju Rena, a se niso.

Marsikateri podpornik domobranske resnice vam očita, da je bil koncept sprave zgrajen na napačni predpostavki. Ste jim s spravo moralno odvzeli pravico do maščevalnosti?

Neka gospa mi je v svojem anonimnem pismu očitala vse moje grehe in dodala: »Navsezadnje pa ste nas s svojo spravo še onemogočili.« Onemogočila? Pred prvimi svobodnimi volitvami, ko je levica dosledno zvračala spravo, so nanjo pristajali, po osamosvojitvi, ko so lahko sodelovali v oblasti, pa jim je zrasel apetit po absolutni politični premoči – in jih je sprava vsaj do neke mere moralno omejevala, saj je v tem času postala vrednota kot nasprotje maščevanju. Ravno to pomeni, da je koncept sprave zgrajen na etičnih predpostavkah, maščevanje nikoli ni etično dejanje.

Pobojev po drugi svetovni vojni ne moremo opravičiti. Nikakor. Jih lahko, če nanje pogledamo iz perspektive časa, v katerem so se zgodili, vojne, ki se je odvila v prejšnjih letih, gorja, ki so ga v njej pretrpeli ljudje, deloma razumemo?

Povojna grozodejstva moramo razumeti v odnosu do tistega, kar se je dogajalo pred njimi. Etika, človečnost nista izginili šele maja 1945, že leta poprej ju ni bilo, ne na revolucionarni, ne na domobranski strani. V vsaki vojni cilj posvečuje sredstva. In vedno sta za spor potrebna vsaj dva.

Je maščevalnost poskus moralnega uravnoteževanja? Po vojni je bilo pobijanje nekaj povsem običajnega, ponekod je bilo organizirano, drugod spontano, a univerzalno, za vso Evropo.

Maščevanje rodi maščevanje, zato v nobenem primeru to ne more biti uravnoteženje. Ker mrtvih ne moreš obuditi. Maščevanje tudi ne more uravnotežiti podrtega medčloveškega razmerja; lahko le začne novo tragično zgodbo: posledica postane vzrok naslednjega kroga maščevanja, poglablja se spirala nasilja. Če ne pride do sprave.

Nasilje se po drugi svetovni vojni ni nehalo, a vprašanje je, kako so ga urejali. Tudi v Franciji so obračunavali med seboj, vsaka vas je poznala svoje izdajalce, se maščevala nad njimi, a ko je šlo to predaleč, je država to nenadzorovano nasilje ustavila in sprožila pravne postopke zoper osumljene posameznike. Pri nas je bilo ravno nasprotno, država je inkognito in potihem pobijala. Po vojni je bilo zunajsodno pobitih okrog petnajst tisoč ljudi – to je približno 15 % vseh žrtev vojne in povojnega obdobja. Temeljno je vprašanje: kako razumeš človeka kot človeka, torej tudi izdajalca kot človeka? Ko so me sredi osemdesetih na fakulteti poklicali v t. i. osnovno partijsko celico na zagovor zaradi eseja Krivda in greh, mi je starejši komunist dejal, da jaz ne morem razumeti, »da domobranci sploh niso bili ljudje, ampak zveri« …

… ni bil edini, Lovro Hacin, med vojno načelnik ljubljanske policije, je na vprašanje, zakaj preganja Slovence in jih zapira in muči, dejal, da ne gre za Slovence, pač pa za komuniste.

Čas vojne je grozen čas, morda razumem, da so ljudje takrat drug v drugem videli zveri, a danes, toliko let kasneje, lahko vsaj mi drug v drugem prepoznamo ljudi. Veliko likvidatorjev je po vojni sicer doživelo zlom, mnogi so se potem zapili in naredili samomor. Tudi oni so bili žrtve, česar desničarji nikakor ne morejo razumeti. Jože Pučnik je svojim mučiteljem v zaporu dejal, da so vsi žrtve tega sistema, pa so se mu smejali, niso razumeli, kaj jim je povedal in da je imel prav. Če znaš izstopiti iz kroga krivde in greha, nedolžnega in krvnika, potem vidiš človeka, vidiš, kaj spada v določen čas, kako krivda ni nikoli absolutna, nihče ni Krivec z veliko začetnico, zato tudi ne smeš nikogar ubiti.

Bi morali s spravno slovesnostjo v Rogu poskusiti še enkrat?

Ne, takrat je bil to edinstveni trenutek, neponovljiv, prvič je – metaforično rečeno – polovica Slovenije videla solze, bolečino druge polovice, druga polovica, prizadeti ljudje, pa je lahko prvič v javnosti pustila, da so ji tekle solze po licih. Ne, tega ne moremo več ponoviti, ni potrebno. Takrat smo v Rogu odprli dostop do grobišč, dostop do zamolčane zgodovine, legalizirali besedo o zločinu revolucije. V času priprav na spravno slovesnost je bilo veliko nasprotovanj, tako znotraj partije kot cerkve, predvsem pa s strani preživelih domobrancev. Predsednika Predsedstva RS Milana Kučana in metropolita Alojzija Šuštarja nam je uspelo prepričati, da se bo zgodil simbolni dogodek, brez politiziranja, tega pa takrat vsi niso želeli sprejeti. Zelo jih je motil sam koncept spravne slovesnosti, domobranci so zahtevali samo mašo in pogrebne slovesnosti, midva s Tinetom (Tine Hribar, filozof op.p.)pa sva takoj zaslutila, da to ne bi bilo dobro, če bi obveljal njihov predlog, če bi vso stvar vodila cerkev, bi implicitno prevzela državniško vlogo. Ne zasluga države, njena bi bila zasluga za odprtje dostopa do grobišč.

V bistvu drug drugega omogočajo: ker ti ne priznaš svoje krivde, tudi meni moje ni treba.

Nemci so se začeli z zločini svojih staršev soočati šele sredi šestdesetih, mi se moramo soočiti z zločini svojih dedov, pradedov. Je Slovenija, slovenska politika, družba utrujena od spopada domobrancev in partizanov?

Sprava je možna samo, če je utemeljena na empatiji, sočutju, videti in prepoznati moraš trpljenje drugega. Sprava med ideologijami, med revolucionarji in domobranci, ni možna, ločijo jih prepadno različne politične predpostavke, četudi v strukturnem smislu iste, saj gre pri obeh za totalitaren pogled na svet. Domobrancem je šlo za obrambo vere, predvsem pa za prestižno politično in kulturno vlogo RKC v družbi, kakršno je imela skozi našo zgodovino, komunisti pa so si prav tako želeli absolutno oblast. Sprava je možna samo v odnosu do človeka kot človeka: da priznaš dostojanstvo drugega, da mu priznaš pravico do lastnega mišljenja, ki je drugačno od tvojega, da si pripravljen poslušati in z njim tudi sodelovati v družbenih, javnih zadevah. Za skupnost, za prihodnost. To je sprava.

Prepričana sem, da bo politika vreteno sovraštva poskušala vrteti dalje, a ljudje so se vsega tega počasi res najedli, tako levi kot desni. No, politične provokacije bodo še na dnevnem redu, kakor je bil na vencu Nove slovenske zaveze napis »Slava junakom«. Kar je absurdno; tisti, ki si niso umazali rok s krvjo in so bili torej v vojni pasivni, nedolžni, prestrašeni in zapeljani, pa so končali v Barbarinem rovu v Hudi Jami, so žrtve revolucije, niso pa bili junaki; tisti, ki so si okrvavili roke in so skupaj z okupatorji pobijali partizane in komuniste (desnica »pozablja«, da so se tudi komunisti bojevali z okupatorji in umirali v tem boju), pa toliko manj. Sodelovanje z okupatorji je pač izdajstvo, vedno bilo in bo. Antigona ni zanikala izdajstva Polinejka, te njegove krivde, zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov.

Pokopljite torej mrtve, poklonite se njihovemu spominu, uredite grobišča, nas pa zanima prihodnost. Tovrsten pogled skriva svoje pasti, če ne poznaš napak preteklosti, jih lahko hitro ponoviš. Kot Nemci vedno znova govorijo o nacizmu, bi morali tudi v Sloveniji vedno znova in znova govoriti o grozotah vojne.

Tukaj se z vami strinjam, prihodnost raste iz sedanjosti, ta se napaja iz preteklosti. Če govorimo o prihodnosti, to pomeni le to, da moramo normalno, enakopravno, strpno, spravno živeti drug ob drugem in tudi drug za drugega. Ne smemo drug drugemu odrekati človeškega dostojanstva, ne izrivati iz lastne države nikogar – kakor je izjavila neka protestnica pred sodiščem, da v tej državi ne bo miru, dokler ne bodo šli vsi ven – Milan Kučan naj gre »ven«. Tako mišljenje krati domovinsko pravico sodržavljanu, tistemu, s katerim se ideološko ne strinjaš. Izključevanje, sektaštvo je nasprotno spravi. V tej, naši državi je prostor za vas, zame, za partizane, nekdanje komuniste, za domobrance, za verne, ateiste, geje, lezbijke …; vse različne, kakršni pač smo. Tudi za tiste, ki še vedno sovražijo – da bi le tudi njih čim prej razsvetlila krščanska ljubezen do bližnjega, no, vsaj toleranca, dopuščanje drugega, kakršen pač je, da bi končno zaživeli v miru. Ne, ne bo še konec prevračanja dejstev, gotovo. Čeprav bi bil že čas, predolgo se je čakalo, predolgo živimo v senci zločinov in druge svetovne vojne. Že samo od ideje sprave in predloga, da se povojne žrtve dostojno pokopljejo, »kakor je dostojno naši civilizaciji in kulturi«, kar sem zapisala v eseju Krivda in greh, je minilo več kot trideset let. Ampak se svetlika nov dan, zdaj je čas za nas, žive.