Ana Lazovski, oblikovalka maske in pokrival

Pravkar se je vrnila iz Londona. Tam je bila na londonskem tednu klobukov, London hat week, med več kot sto klobuki z vsega sveta razstavljena tudi njena mrežasta stvaritev, poimenovana Radar. Na odprtju razstave se je trlo obiskovalcev in večina je seveda imela na glavi klobuke. Že na prvi pogled je bilo jasno, da gre za ljudi, ki imajo radi pokrivala, jih spoštujejo in želijo ohranjati tradicijo. Največji kompliment pa je doživela med kolegi in mentorji, saj nikomur ni uspelo razvozlati, kako je ustvarila svoj klobuk in kakšen material je uporabila.

Belo mrežasto skulpturo iz bombažne vrvice, ročno prepojene z umetno smolo, ki jo je v umetelno pokrivalo oblikovala med sušenjem, je sicer izdelala že leta 2012 za konceptualno razstavo, s katero so v Mariboru, ko je bil ta evropska prestolnica kulture, počastili v Parizu živečega japonskega modnega oblikovalca Kojija Tatsuno. Zdi se, da je vedno korak pred časom, pa čeprav na glas obžaluje, da ni mogla ustvarjati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je londonsko subkulturo in s tem prihodnje trende soustvarjal Stephen Jones, legendarni angleški oblikovalec pokrival in njen vzornik.

Čeprav je za prvi London hat week pred leti izvedela povsem po naključju, ga seveda ni zamudila, njena vedoželjnost, predanost in inovatorski duh pa jo tudi sicer vodijo iz ene ustvarjalne pustolovščine v drugo. Še pred oblikovanjem klobukov se je profesionalno ukvarjala z ličenjem. A prav zaradi slednjega se je, čeprav posredno, kmalu napotila še v eno področje ustvarjanja. Med snemanjem neke modne kampanje v Londonu je bila očarana nad naglavnim okrasjem mimoidočih, nad barvami in drznimi kombinacijami. Ob vrnitvi je sedla za šivalni stroj in si zašila veliko pentljo, s katero je še isti večer v lokalu Pri zelenem zajcu povzročila pravo evforijo, saj so jo vsi želeli pomeriti in se z njo fotografirati.

To je bilo, še preden je naglavne skulpture nosila Lady Gaga in preden so pentlje, obroči z dodatki ter drugo naglavno okrasje prišli na police trgovin z instantno modo. Kar se ji sicer zdi super, ker gre za privzgajanje in spodbujanje kulture nošenja dodatkov vrh glave. Sama vse izdela ročno, brez pomoči, zato je v njenih kreacijah ujetih ogromno ur dela. K sreči to postaja vse bolj cenjeno.

Pred petimi leti je prvič vstopila v gledališče kot oblikovalka gledališke maske za predstavo Beneški trgovec v SNG Drama v Ljubljani. Sledile so zasnove maske za številne predstave v vodilnih slovenskih gledališčih, med drugim za Frankensteina v Mestnem gledališču ljubljanskem, Ustavljivi vzpon Arturja Uia v Cankarjevem domu ter kopico predstav v SNG Nova Gorica, med njimi za likovno fascinantni spektakel Krojači sveta in Gospo Bovary, ki je dobila Borštnikovo nagrado za režijo. Po dolgoletnem sodelovanju pri modnih revijah, fotografiranjih, snemanjih tujih in domačih oglasov ter kratkih filmov, predvsem študentov AGRFT, se je kot maskerka končno podpisala tudi pod prvi celovečerni film. To je bila Panika v režiji Barbare Zemljič, sledile so še Zgodbe iz sekreta.

Pri vsem skupaj je zanimivo, da je pravzaprav študirala muzikologijo. Morda res ni postala prva oboistka Orkestra Slovenske filharmonije, bo pa zato nedvomno prva slovenska klobučarka, ki bo prihodnje leto oblikovala klobuke tudi za znamenite konjske dirke v Ascotu. Medtem ko je svojo impresivno kilometrino izkušenj v ličenju nadgradila z diplomo iz maske za televizijo, film, opero in gledališče, to znanje in izkušnje pa zadnja leta tudi prenaša naprej, njena umetelno oblikovana pokrivala z ničimer ne izdajajo, da je na tem področju samouk. Svojih naglavnih kreacij, ki nastajajo pod blagovno znamko lazovski, načeloma sicer ne nosi, saj pravi, da so namenjene drugim. Tistim, ki jih začutijo, kot modni dodatek ali del celostne podobe posameznika.

Njena ljubezen do oblikovanja pokrival se je rodila v Londonu, tam se ob vsakem obisku napaja z navdihom in tam bo ustvarjalno zorela tudi v prihodnosti. Pripravlja svoj portfolio za magistrski študij modnih artefaktov na London College of fashion. Gre za študijski program, ki ponuja inkubator za razvoj pionirskih zamisli in kjer omogočajo ter spodbujajo razvoj študentov tako v smislu rokodelcev kot inženirjev, ki narekujejo materiale prihodnosti. Ker je doslej pri sebi pogrešala prav tehnološko poznavanje materialov, saj je morala pri ustvarjanju vsakič vse sama dognati in iznajti, ji je ta študij bržkone pisan na kožo. Ne glede na to, na katerem področju ustvarja, pa njene zgovorne gledališke maske, njeni prepričljivi posebni učinki, ki jih ima pri nas z ličili vse premalokrat priložnost ustvarjati, in njene izvirne naglavne stvaritve govorijo eno: očitno je, da jo pri vsem, kar počne, zanima izključno mojstrstvo.