Britanski »ponos«

Že vnaprej je bilo jasno, da bo koncert londonske zasedbe Babyfather eden tistih, ki bodo na domačih odrih v letošnjem letu najbolj izstopali. Obenem je bilo jasno, da se finančna računica organizatorju najverjetneje ne bo izšla. Dean Blunt, osrednji član trojice, je v alternativnih umetniških krogih pač zelo razvpito ime, ki se redno pojavlja tudi na najbolj eminentnih festivalih. Za nameček s pogostim menjavanjem psevdonimov, ignoriranjem medijev in ne prav lahkotno glasbo promotorjem rad dviguje pritisk. Ekipe Stiroporja, RX:TX-a in Katamana, ki nas redno razvajajo z angažmaji zanimivih glasbenikov, so to vzele v zakup in glasbenim zanesenjakom s skupnimi močmi omogočile ta prvovrstni koncertni performans.

Blunta je med najzanimivejše sodobne kreativce izstrelilo že delovanje v hipnagogičnem dvojcu Hype Williams, njegova priljubljenost pa se je potem, ko je začel delovati pod svojim imenom, le še stopnjevala. Najbolj seveda zaradi glasbe, v kateri je mojstrsko prečil hiphop, elektroniko, pop, dub, rock in še kaj, deloma pa tudi po zaslugi provokativnih performativnih ekshibicij, za katere bi marsikatero vzporednico lahko povlekli z ustvarjanjem Andyja Warhola. Njegov zadnji solistični album Black Metal so številni glasbeni mediji razglasili za enega boljših v letu 2014.

Novo glasbeno avanturo je letos nadaljeval s projektom Babyfather in ploščo BBF Hosted by DJ Escrow, na kateri sta sodelovala tudi danes eden drznejših elektronskih producentov Arca in pa Micachu (Micachu & The Shapes). S svojim nastopom v na pol napolnjeni Menzi pri koritu nas je očaral, načudil, butnil po glavi, nasmejal in nam dal misliti.

Blunt, ki so mu na odru družbo delali še trije asistenti, domnevno ostali člani zasedbe, se stvari najraje loteva mimo pravil. V povsem zadimljenem klubu je bilo tokrat namesto nastopajočih z največjo jakostjo osvetljeno občinstvo. Ta preprosta, a učinkovita domislica je le še intenzivirala uporniški karakter albuma, s katerim je Blunt najbolj jasno doslej dal vedeti, da ni imun na socialne neenakosti na Otoku. Z uvodno petminutno mantro »This makes me proud to be British« je kot sin nigerijskih priseljencev aktiviral svoj nenadkriljivi cinizem, potem pa v značilnem monotonem slogu odrapal še preostale skladbe s plošče. Ob izjemno učinkovitem križanju tresočega elektronskega duba, hrupne kakofonije in podrtih ritmov je vse skupaj še najbolj spominjalo na nekakšno ekstremno izpeljanko grima, v katerem se je zrcalil duh zmedenega časa, v katerem živimo, pa tudi ustroj, ki deprivilegirani britanski sloj potiska vse bolj na margino. Nedvomno eden tistih koncertov, ki nam bodo še dolgo ostali v spominu.