Repetitor: Gde ćeš?

Od prejšnjega albuma Dobrodošli na okean beograjskega trojca so minila skoraj štiri leta, to pa je danes, v času glasbene hiperprodukcije, zelo dolgo obdobje. Vsekakor dovolj dolgo za to, da bi se bend po prvem desetletju delovanja lahko poskušal reinventirati ali pa poiskati morebitne nove smernice. No, tistim, ki so Repetitor v tem času slišali v živo, za kar je bilo več kot dovolj priložnosti, je bilo bolj ali manj jasno, da z novim, tretjim albumom ne bo odkrival tople vode. In to se je zdaj potrdilo. Dobra novica za fene, ki si zasedbe v drugačni podobi pravzaprav ne znajo predstavljati. V tem, kar zna in kar je izpilila na neštetih koncertih, je preprosto preveč prepričljiva.

Pri tem se postavi vprašanje, ali bi trojec z bolj izpiljeno, polikano produkcijo lahko dosegel (še) širši krog poslušalcev. Sestavin, najsi bo to melodičnost ali pa rifi, ki se hitro zataknejo v ušesih, mu za kaj takega prav gotovo ne manjka. Se pa ob tem velja spomniti Nirvane, zasedbe, ki se (upravičeno) najpogosteje pojavljala ob omembi Repetitorja, in njene prelomne plošče Nevermind. Ta je Seattlečane resda izstrelila med najpriljubljenejše bende, toda številni zgodnji privrženci so se strinjali, da se je v preproduciranosti plošče izgubil precejšen del tistega naboja, ki je zasedbo krasil v njenih začetkih.

Sodeč po hrupnosti in punkovski ostrini novih skladb Repetitor s ploščo Gde ćeš? ni kalkuliral.

Brezkompromisno rockovsko razgrajanje in energičnost, s katerima navdušuje koncertno in festivalsko občinstvo v regiji, pa tudi širše po Evropi, mu je v studiu uspelo ujeti v najboljši mogoči podobi. V prečenju raznoterih oblik alternativnega rocka ne počne nič revolucionarnega, ampak skladbe zato niti približno ne učinkujejo prežvečeno. Primerjave s kultnimi bendi iz preteklosti bi lahko stresali iz rokava, tudi s takimi, ki so vrhunce dosegli, še preden so se člani Repetitorja rodili. Se pa to zdi precej nespodobno početje, navsezadnje niso edini mladi bend, ki se opira na rockovske smernice iz preteklosti. Pa pri tem niti ne gre za rivajvl. Navidezni dvajsetletni punkrockovski luknji botruje predvsem to, da glasbena industrija favorizira bolj spolirane bende, toda rock z jajci, ki ga mladež ob gledanju posnetkov legendarnih bendov iz preteklosti tako zelo pogreša, je ves ta čas plodno deloval nekje na obrobju.

No, če govorimo o Repetitorju, niti ne tako zelo na obrobju. Na alter sceni v regiji je skupina verjetno dosegla maksimum in sodeč po novem albumu je to okolje, v katerem se počuti najbolje. Morda bi z bolj sproduciranim albumom lahko polnila večje dvorane, je pa res, da bi se ji s tem verjetno zožil prostor za koncertiranje, ki je še vedno osrednje gonilo trojice. In temu je plošča Gde ćeš? še ena izvrstna popotnica.