Begunci so ljudje

Interaktivna izkustvena predstava V očeh begunca, ki sta jo v okviru projekta društva Humanitas zasnovala Manca Šetinc Vernik in režiser Jaka Andrej Vojevec, ponuja udeležencu realističen, nazoren in doživljajsko intenziven poskus vživljanja v trpljenje beguncev, ki se odpravljajo v Evropo po balkanski poti. V Humanitasu pravijo, da so z njo hoteli spodbuditi »empatijo do beguncev«, ponuditi udeležencem vsaj delček izkušnje »tistega, kar vsi opazujemo iz udobja naših toplih domov in zgolj od daleč s TV-ekranov«, jim približati občutenje sovražnega govora, usmerjenega proti beguncem, predvsem pa javnost seznaniti z resničnimi usodami ljudi, ki v veliki večini le prečkajo našo državo.

Na začetku predstave, ogledali smo si jo v torek v zanjo primernem klavstrofobičnem bunkerju ljubljanskega Argentinskega parka, se udeleženci najprej v kratkem videu seznanijo s krutimi razmerami v Iraku, Iranu, Afganistanu in Siriji, v deželah, od koder večinoma prihajajo begunci. Nato vsak prejme kartico z imenom begunca, s kratkim orisom njegove življenjske poti ter priporočilom, da bi se z njegovo usodo čim bolj poistovetil.

Munir, njegovo ime in usodo sem v predstavi prevzel sam, je Afganistanec, ki je večino svojih otroških in mladostniških let preživel v Pakistanu, kamor se je zatekla njegova družina pred nasiljem muslimanskih fundamentalistov – talibanov. Tam je doštudiral in se nato v Afganistanu zaposlil kot informatik v ameriški vojski. Na enem izmed potovanj so ga zajeli talibani in ga kot sodelavca ameriške vojske zverinsko mučili. Po mesecu dni so ga sicer izpustili, vendar je življenje v državi postalo zanj prenevarno. Prek Pakistana, Irana in Turčije je skušal pobegniti na Zahod in si v Evropi ustvariti novo življenje.

Predstava je učinkovito orodje za razumevanje stisk ljudi, ki bežijo pred vojno. Ne bo pa prepričala ksenofobov in ljudi, ki so že prepričani, da begunci ogrožajo Evropo.

Predstava se začne v Turčiji, v zalivu, kjer (sem kot) Munir v temni noči z ostalimi begunci – udeleženci predstave – čaka(l) na tihotapce, da bi nas prepeljali v Grčijo. V prvo sobo že tako klavstrofobičnega bunkerja vdrejo v črno zamaskirani tihotapci, begunce pa z zmerjanjem in odrivanjem odpeljejo v drugo sobo s čolnom. V tem prizoru se udeleženci predstave v vlogi beguncev prvič soočijo z verbalnim in fizičnim nasiljem, ki se stopnjuje, ko igralec v vlogi tihotapca udeležencu zagrozi s pištolo. Soba se nato zatemni. V daljavi slišimo le otroški jok, na obrazih začutimo prš vode, ponazoritev morja. Po 10 minutah »prispemo« na grško obalo, kjer nas pričakajo do zob oboroženi policisti, ki nas zmerjaje in ob poniževanju »pospremijo« v naslednjo sobo. Tam (nas) begunce obišče novinarka, poda kratko poročilo o nastanitvenem centru, po opravljenem delu pa se s snemalcem odpravita na kavo. Policisti grobo zavrnejo dekleti prostovoljki, ki (nam) beguncem ponujata vodo. Sledita odvzem prstnih odtisov in popisovanje. Sobe so vse manjše, vse bolj utesnjujoče, saj so ustvarjalci predstave želeli poustvariti v udeležencih občutke beguncev, ki so se v Evropo odpravili iščoč svobodo, naleteli pa na utesnjenost in ponižujoč odnos do njih.

Predstava V očeh begunca je verističen prikaz izkušenj beguncev, ki se odpravljajo v Evropo po balkanski poti. Scenarij je nastal na podlagi pričevanj prostovoljcev v zbirnih centrih, pričevanj resničnih beguncev, zasnovali pa so ga tudi na podlagi več kot 1000 poročil nevladnih organizacij o ravnanju z begunci. Za predstavo so avtorji sicer izbrali najbolj črne dogodke iz soočanja z begunci. Da bi se udeleženci predstave še bolj poistovetili z njihovimi usodami, je sledil po koncu predstave enourni pogovor s štirimi begunci.

Predstava je opomin vsem tistim, ki se bojijo beguncev, in tudi (naši) državi za neustrezno odzivanje. Manca Šetinc Vernik, idejna snovalka predstave, pravi, da hočejo z njo ljudem pokazati, da »se teh ljudi ni treba bati, čeprav nekateri mediji in politiki med ljudmi sejejo strah pred njimi«. Po njenem ustrezajo takšne razmere oblasti, saj je v družbi strahu lažje uveljavljati restriktivne rešitve, ki kršijo tudi človekove svoboščine. Prepričana je, da Slovenija namenoma zavlačuje s postopki za pridobitev azila računajoč, da se bodo begunci napotili v druge evropske države. Podatki so zgovorni. V lanskem letu so na notranjem ministrstvu obravnavali le 80 prošenj za azil, saj je polovica prosilcev že med postopkom zapustila Slovenijo. Povedno je, da je Slovenija v zadnjih dvajsetih letih, torej tudi v času balkanskih vojn, podelila le nekaj več kot 460 azilov.

Država še zaostruje politiko do tujcev. Jerneja Turin iz Amnesty International pravi, da je novi predlog sprememb Zakona o tujcih »negativno presenečenje. Nismo si mislili, da si lahko država privošči kaj takšnega. Iz njega lahko razberemo, da je Slovenija v vojnem stanju, ker je njeno ozemlje prečkalo 400 tisoč ljudi. Lahkotno pišejo o zagotavljanju javnega reda in miru v luči begunske krize, da bi suspendirali ženevsko konvencijo in osnovne človekove pravice«. Dejstvo pa je, da Slovenija in druge evropske države ne storijo dovolj za pomoč beguncem, medtem ko »Libanon, Jordanija in Turčija pokajo po šivih«.

Predstavo V očeh begunca so oktobra uprizorili v Mladinskem centru Brežice, v Kulturnem domu Podbočje in na Gimnaziji Ptuj, zaradi velikega zanimanja pa so se jo odločili predstaviti tudi širši javnosti. Odzivi dijakov so po besedah režiserja Jake Andreja Vojevca, ki v predstavi tudi igra, izjemni. Ptujski gimnazijci so na začetku predstave, ko so se seznanili z zgodbami beguncev, jokali. Na pomislek, da je predstava morda preveč nasilna – za dijake so jo sicer nekoliko omilili –, pa Vojevec odgovarja, da so jo na testnih projekcijah zastavili še bolj grobo, kajti ljudi hočejo premakniti iz cone udobja, da bi doumeli, da so »begunci, čeprav je njihova usoda drugačna, ljudje kot mi«.

V očeh begunca je z rušitvijo »četrte stene« učinkovita predstava. Udeleženca  popelje v vrtinec fizičnega in psihološkega nasilja, s katerim se srečujejo begunci na poti v obljubljeno Evropo. V svojem silovitem tempu približevanja teh grozot »udobja vajenim Evropejcem« seže globlje, a drugače kot denimo Frljićev prikaz psihološkega zloma »sirskega« begunca v njegovi predstavi Naše nasilje in vaše nasilje. Vojevčeva predstava ubira na druge strune empatije kot odmevni projekt Poglej preko meja, v katerem je Amnesty International maja letos Poljake povabil k štiriminutnemu zrenju v oči begunca ali begunke, da bi spodbudil v njih pristno človeško empatijo do teh ljudi.

Predstava je sicer del širšega projekta društva Humanitas, ki je vključeval tudi celodnevne interaktivne delavnice na osnovnih in srednjih šolah in mladinskih centrih, da bi med mladimi širil vrednote strpnosti, solidarnosti, empatije in enakopravnosti. Predstavo sta v okviru projekta Enak svet za vse ljudi sofinancirala Evropska unija in Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje. Snovalci predstave so k ogledu povabili premiera dr. Mira Cerarja in predsednika Boruta Pahorja, saj se »rad preizkuša v različnih vlogah. Zanimivo bi bilo videti, kako bi se znašel v vlogi begunca«.

Takšne predstave so učinkovito orodje za razumevanje stisk ljudi, ki bežijo pred vojno. Ne bodo pa prepričale tistih, ki so že prepričani, da begunci pomenijo grožnjo za Evropo. Ne zato, ker si takšnih predstav niti ne bodo ogledali, temveč ker se zaradi lastne identitetne negotovosti čutijo ogroženi pred Drugim in drugačnim, s plašnicami pa jih v pridobivanju političnih točk oborožujejo na vzhodu in zahodu Evrope vse glasnejše populistične stranke, ki med ljudmi sejejo paniko pred begunci, jih celo istovetijo z islamskim fundamentalizmom, kar je v resnici iracionalni strah pred vnašanjem »nedomorodnih« kultur v Evropo.